VSRS Sodba I Ips 70188/2010-286

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer obsojena S. G. v znesku 600,00 EUR, obsojeni S. Č. pa v znesku 350,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno S. G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero ji je izreklo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen v višini 15.000,00 EUR, na podlagi četrtega odstavka 261. člena KZ-1 ji je odvzelo zaseženih 20.000,00 EUR, v izrečeno kazen ji je vštelo čas odvzema prostosti ter ji naložilo plačilo ene polovice stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Z isto sodbo je sodišče obsojenega S. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ, za katero mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let, ter stransko denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, v izrečeno kazen mu je vštelo čas, prestan v priporu, ter mu naložilo plačilo ene polovice stroškov kazenskega postopka in sodne takse. S to sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo A. T. na podlagi tretjega odstavka (pravilno: 3. točke) 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju sprejemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Sodišče je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun. Prav tako je sodišče z isto sodbo obtoženo S. G. na podlagi tretjega odstavka (pravilno: 3. točke) 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe zoper obtoženo S. G. bremenijo proračun, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov postopka. Sodišče je še odločilo, da A. K. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

2Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki 1/B (oprostilni del glede obtožene A. T.) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo okrožne državne tožilke ter pritožbe obsojene S. G., njenega zagovornika in zagovornika obsojenega S. Č. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima S. G. in S. Č. je sodišče druge stopnje naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno (obsodilno) sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega S. Č. in zagovornik obsojene S. G., in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Obsojenkin zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenko oprosti obtožbe za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi zagovorniki obsojenega S. Č. predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika ob sklicevanju na razloge v izpodbijani pravnomočni sodbi ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 146/98 z dne 29. 8. 2002 navaja, da je obsojenka kot stečajna upraviteljica imela status uradne osebe in da se sodba ne opira na nezakonite dokaze. V zvezi s kršitvami kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, vrhovna državna tožilka navaja, da se je do njih obrazloženo in sprejemljivo opredelilo že sodišče druge stopnje.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom. O odgovoru so se izjavili obsojenkin zagovornik in obsojenčevi zagovorniki.

B-I.

6Zagovornik obsojene S. G. v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 1. oziroma 2. točke 372. člena ZKP zatrjuje, da obsojenka kot stečajna upraviteljica ni imela položaja uradne osebe. S tem v zvezi vložnik navaja, da je stečajni upravitelj organ stečajnega postopka, ki ga postavlja in razrešuje sodišče, pri čemer se sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 10615/2010 z dne 31. 7. 2009 in navaja del njegove obrazložitve, v kateri je sodišče ob sklicevanju na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1278/99 z dne 12. 5. 2001 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 146/98 z dne 29. 8. 2002 zaključilo, da stečajni upravitelj nima statusa uradne osebe. Vložnik nadalje navaja, da je položaj stečajnega upravitelja primerljiv oziroma enak položaju direktorja gospodarske družbe, ki je zaradi stečaja omejen s soglasji in mnenji sodišča. Položaj stečajnega upravitelja je vezan na dejavnost subjekta, ki ga zastopa, ne pa na njegov status oziroma pooblastila, pri čemer se vložnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006. Sklepanje, da sodišče kot oblastni organ na stečajnega upravitelja prenese javna pooblastila, je po vložnikovem stališču nevzdržno. V obravnavanem primeru ni šlo za otvoritveno bilanco, zato je po vložnikovem mnenju evidentno, da odpade razlaga sodišča druge stopnje iz točke 28 obrazložitve sodbe. Sklicevanje višjega sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 146/98, ki se nanaša na učitelja, in s tem dokazovanje, da je tudi stečajni upravitelj uradna oseba, je po vložnikovem mnenju nelogično in zavajajoče. Ob sklicevanju na 2. točko 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZFPPIPP) vložnik navaja, da gre pri stečajnem upravitelju le za zastopanje, ki je pod nadzorom sodišča. Vložnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 253/98 z dne 15. 2. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče štelo, da je stečajni upravitelj pri sklenitvi najemne pogodbe v stečajnem postopku opravljal gospodarsko dejavnost, kar po vložnikovem stališču pomeni, da je deloval kot poslovodja oziroma direktor podjetja, česar pa ni mogoče enačiti s statusom uradne osebe. V obravnavani zadevi je obsojenka po vložnikovem zatrjevanju podala zahtevo po odškodnini v stečajno maso, za kar niti ni potrebno imeti soglasja stečajnega senata. Prav tako je Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Kp 10615/2010 ugotovilo, da stečajni upravitelj nima statusa uradne osebe, temveč je organ stečajnega postopka in zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika. Nadalje vložnik zatrjuje, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do vprašanja, ali stečajni upravitelj opravlja uradna dejanja, pa bi se glede na okoliščine obravnavanega primera do tega morali izjasniti. Po vložnikovem zatrjevanju listine brez datuma in imena družbe v nobenem primeru ni mogoče šteti kot uradno listino, katere namen je posredovati jo AJPES-u in jo predstaviti kot otvoritveno bilanco. Po vložnikovem zatrjevanju obsojenka ni ex lege uradna oseba, njeno konkretno ravnanje pa ni bilo uradno dejanje, temveč je šlo le za poslovodsko ravnanje, v katerem je stečajna upraviteljica po svoji trditvi želela dobiti denar za stečajno maso. Listina, ki jo sodišče enkrat imenuje osnutek, drugič pa začetna stečajna bilanca, ni bila uradna listina in ni izvirala iz uradnega dejanja, niti ni bila posredovana na način in po pravilih, kot jih je predpisal minister za pravosodje. S tem v zvezi vložnik sklepno še zatrjuje, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico iz 14. člena Ustave, saj v konkretnem primeru z Ustavo zagotovljena formalna enakost pred zakonom ni bila upoštevana in je bila obsojenka obravnavana v nasprotju s principom enakosti. Ob povedanem po vložnikovem stališču ni dvoma, da dejanje, zaradi katerega je bila obsojenka preganjana, ni kaznivo dejanje oziroma so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in kaznivost.

7Kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, ali kako drugače zlorabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju. Po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 je uradna oseba po tem zakoniku lahko druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi (javno pooblastilo) ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži.

8O ugovoru obrambe, da obsojenka kot stečajna upraviteljica ni uradna oseba, sta se opredelili že sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določbe 97., 108., 116. in 106. člena ZFPPIPP zaključilo, da te določbe stečajnemu upravitelju dajejo položaj uradne osebe v stečajnem postopku (sodba, stran 6 in 7). Sodišče druge stopnje (sodba, stran 13) je s tem v zvezi obrazložilo, da stečajni upravitelj v stečajnem postopku varuje interese upnikov, da ti dosežejo čim večje poplačilo svojih terjatev. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-949/2012 z dne 10. 10. 2013 je sodišče druge stopnje še obrazložilo, da upravitelj v stečajnem postopku nima položaja zastopnika stečajnega dolžnika, temveč je poseben procesni organ sodišča, smiselno pa je tak položaj upravitelja razumeti tudi glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 146/98 z dne 29. 8. 2002, po kateri ima tudi učitelj lahko v določenih primerih lastnost uradne osebe.

9V prvem odstavku 97. člena ZFPPIPP je (stečajni) upravitelj opredeljen kot organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. Iz te določbe in zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (točka 8 te sodbe) izhaja, da je upravitelj poseben procesni organ sodišča. Nadalje, iz 98. člena ZFPPIPP je razvidno, da je upravitelj posamezna procesna in druga dejanja v postopku zaradi insolventnosti dolžan opravljati, obenem pa je v tem postopku podrejen sodniku posamezniku, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, prav ta pa je po prvem odstavku 101. člena ZFPPIPP upravitelju upravičen dajati navodila za njegovo delo. Upravitelj je tako pri opravljanju svojih nalog in obveznosti v postopku zaradi insolventnosti podrejen sodniku. Sodišče, pri katerem upravitelj opravlja funkcijo upravitelja, slednjega imenuje in razreši (členi od 115 do 120 ZFPPIPP). Oseba pridobi dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja ob izpolnjevanju pogojev, določenih v drugem odstavku 108. člena ZFPPIPP, nadzor nad izdajanjem, odvzemom in prenehanjem dovoljenj pa opravlja ministrstvo za pravosodje (106. in 107. člen ZFPPIPP). Slednje vodi tudi seznam upraviteljev (110. člen ZFPPIPP). Upravitelj se imenuje kot fizična oseba (prvi odstavek 117. člena ZFPPIPP) in lahko opravlja naloge in pristojnosti upravitelja kot svoj poklic v pravnoorganizacijski obliki odvetnika ali podjetnika. Naloge, ki jih upravitelj opravlja, so podobne nalogam poslovodstva, za svoje ravnanje pa upravitelj kot profesionalna oseba odgovarja s standardom profesionalne skrbnosti (2. točka drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP). Vodenje poslov in zastopanje stečajnega dolžnika ustreza pristojnosti uprave delniške družbe oziroma poslovodstva družbe z omejeno odgovornostjo, razlika pa je v skrčenosti vrste in obsega možnih pravnih in drugih poslov, ki jih stečajni dolžnik sploh lahko opravlja zaradi zakonskih omejitev kot posledici njegove insolventnosti. Stečajni dolžnik praviloma ne nastopa več na trgu zaradi pridobivanja dobička, torej ne zasleduje več svojega lastnega poslovnega interesa, temveč je vse podrejeno interesu, to je poplačilu upnikov(1). Upravitelj upnikom odgovarja za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih obveznosti (prvi odstavek 102. člena ZFPPIPP), za ravnanje stečajnega upravitelja odškodninsko odgovarja tudi država na podlagi 26. člena Ustave(2). Iz določb ZFPPIPP sicer ni določno razvidno, kakšen je položaj stečajnega upravitelja, vendar je glede na to, da je stečaj le generalna izvršba, položaj stečajnega upravitelja v bistvenem podoben položaju (sodnega) izvršitelja, zato je po analogiji mogoče sklepati, da sodi stečajni upravitelj v krog tistih oseb, ki izvajajo javna pooblastila(3).

10Ob primerjavi zakonske ureditve položaja izvršitelja in stečajnega upravitelja je po presoji Vrhovnega sodišča njun položaj analogen. V zvezi s položajem sodnega izvršitelja oziroma pomočnika izvršitelja je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 6793/2012 z dne 3. 7. 2014 presodilo, da je pomočnik (sodnega) izvršitelja po določbi 294.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju uradna oseba, ki deluje v imenu in na račun izvršitelja. Pomočnik izvršitelja se pri opravljanju del izkazuje s potrdilom o vpisu v evidenco izvršiteljev in namestnikov izvršiteljev, opravlja pa določena uradna dejanja na podlagi pooblastil, ki mu jih daje zakon in drug predpis. Dalje, v sodbi I Ips 9993/2009 z dne 30. 5. 2013 je Vrhovno sodišče obravnavalo primer, v katerem je bil stečajni upravitelj spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem in prvem odstavku 261. člena (takrat veljavnega) Kazenskega zakonika (KZ), ker je drugi pravni osebi posojal denar, ki je bil del stečajne mase treh družb, v katerih je vodil stečajni postopek. V tej sodbi je Vrhovno sodišče zavrnilo ugovor obrambe, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic ter je ob presoji zatrjevane kršitve kazenskega zakona med drugim obrazložilo, da je stečajni upravitelj uradna oseba. Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je imela obsojenka v obravnavanem primeru kot stečajna upraviteljica lastnost uradne osebe.

11Očitano kaznivo dejanje je bilo v obravnavanem primeru dokončano, ko je obsojenka sprejela oškodovančev denar. Glede na že zgoraj citirano določbo prvega odstavka 261. člena KZ-1 za dokončanje dejanja ni potrebno, da bi storilec, ki je uradna oseba, uradno dejanje, v zvezi s katerim je sprejel nagrado, tudi opravil. Zato nasprotno vložnikovo zatrjevanje ni utemeljeno. Ob povedanem Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP ni z ničemer obrazložil, ob uveljavljanju kršitve 14. člena Ustave pa ni konkretiziral, glede na katero osebno okoliščino naj bi bila obsojenka neenako obravnavana, zato se do teh kršitev ni bilo mogoče opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12Nadalje vložnik zatrjuje, da ni podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, ali je policija postopek zoper obsojenko vodila v skladu z zakonom; da iz uradnega zaznamka policista B. z dne 29. 1. 2009 ne izhaja, da bi obsojenka terjala denar za sebe in da to tudi ne izhaja iz telefonskega razgovora, kateremu je bil priča policist; da ni izkazano, da je obsojenka vedela za pogovor med obsojenim S. Č. in Š.; da je iz posnetka telefonskega razgovora evidentno, da S. Č. in Š. pregledujeta postavke; da je obsojenka Š. zamolčala, da gre za neizterljive terjatve, kazensko pa ga ni preganjala, tako kot ga ni preganjal stečajni upravitelj T1; da policija ni imela dovolj kvalitetnih razlogov za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov; da je preiskovalni sodnik izdal odredbo za izvedbo ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP le pet minut pred tem, ko se je Š. odločil podati kazensko ovadbo; da je sporno, koliko izjav je dal Š. 29. 1. 2009; da Š. takrat policistom ni izročil mobilnega telefona, na katerem so bili posnetki, ki niso bili del PP spisa; da je šlo pri tem za to, kako so policisti tolmačili pogovore; da so policisti v času izdaje sodne odredbe razpolagali le z uradnim zaznamkom policista B. z dne 29. 1. 2009, iz katerega pa ne izhajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje; da ni jasno, na podlagi česa so policisti preiskovalnemu sodniku predstavili, da je obsojenka terjala podkupnino že decembra 2008 in da so policisti to dejstvo neresnično prikazali preiskovalnemu sodniku; da v omenjenem uradnem zaznamku ni govora o tem, da je obsojenka od Š. najprej zahtevala 10.000,00 EUR, nato pa 20.000,00 EUR, temveč se pogovor takoj prične pri znesku 20.000,00 EUR, kar je Š. verjetno povedal policistom pod vplivom podatkov, ki jih je imel iz dopisa, ki mu ga je 26. 1. 2009 izročila obsojenka; da je Š. neresnično zatrjeval, da bo bilanca oddana do 2. 2. 2009 v Uradni list, ali pa so to policisti neresnično napisali, po vsej verjetnosti z namenom, da tožilca in sodnika prepričajo v to, da gre za nujno zadevo; da je bilo 3. 2. 2009 v pogovoru med obsojenim S. Č. in Š. nesporno povedano, da je denar namenjen za stečajno maso; da je policija 29. 1. 2009 opravila razgovor z I. H., v uradnem zaznamku pa je navedeno, da je to bilo opravljeno 7. 2. 2009, kar pa ne more biti res, saj tudi Š. govori o tem, da so policisti opravili razgovor z njegovo računovodkinjo dvakrat pred podajo kazenske ovadbe; da so policisti od I. H. želeli dobiti podatke o (ne)zakonitosti Š. poslovanja; da so policisti na podlagi računovodkine izjave o Š. jemanju denarja iz družbe Š. predočili in pritiskali nanj, da bo ovaden on ali pa bo pomagal pri tem, da policija ovadi obsojenko; da je Š. pristal na pogoje, ki mu jih je postavila policija, kar je na glavni obravnavi tudi prepričljivo pojasnil; da so policisti opravljali poizvedbe o telefonskih številkah obsojencev zgolj na podlagi Š. navedb, da stečajna upraviteljica zahteva 20.000,00 EUR plačila, da prikrije njegove kredite; da Š. objektivno ni bil primerna oseba za tajno delovanje; da Š. ni pojasnil, kolikokrat je sam presnemaval oziroma krajšal pogovore, policija pa je v spis vložila posnetke, ki jih je sama izdelala na način, ki ni preverljiv in transparenten; da obsojenka ni mogla razpolagati z denarjem, kljub temu pa je višje sodišče presodilo, da je bila ona tista, ki je imela interes skrivati denar, za kar pa ni nobenega dokaza in je evidentno, da je višje sodišče padlo pod vpliv sredstev javnega informiranja, ki so obsojenko nenehno predstavljala kot odvetnico, pod oknom katere je bila vrečka z 20.000,00 euri; da je bil obsojenkin dejanski namen pridobiti odškodnino v smislu zakona; ter da je treba upoštevati 427. člen ZKP, ker je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. S takimi navedbami vložnik podaja lastno oceno dokazov in drugače prikazuje dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, s čimer pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II.

13Zagovorniki obsojenega S. Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma zatrjujejo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). S tem v zvezi vložniki navajajo, da je sodišče druge stopnje glede očitka o obsojenčevi storitvi kaznivega dejanja v sostorilstvu ugotovilo, da je pravno zgrešen, vendar v prvostopenjsko sodbo kljub ugotovljeni kršitvi materialnega prava ni poseglo, s čimer je povzročilo, da sodba sedaj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi pravno povsem zgrešeni. Po stališču vložnikov izpodbijana sodba tudi nima (več) razlogov o naklepu, saj sodišče prve stopnje nikjer ni obrazložilo ali vsaj zatrdilo, da je bilo obsojenčevo ravnanje naklepno. Nadalje vložniki menijo, da je izrek prvostopenjske sodbe v točki I/A nejasen in sam s seboj v nasprotju, s tem v zvezi pa je nenavadno in pravno zgrešeno stališče sodišča druge stopnje, da celoten opis predstavlja opis enega kaznivega dejanja, sestavljenega iz dejanj, opisanih v točkah od 1 do 4. Ob tem, da ne gre za sostorilstvo, ni mogoče trditi, da je bilo storjeno eno kaznivo dejanje, temveč najmanj dve samostojni kaznivi dejanji, očitano kaznivo dejanje pa je bilo dokončano s samim terjanjem podkupnine. Zato ne gre za trajajoče kaznivo dejanje, ki bi bilo sestavljeno iz posameznih dejanj v daljšem časovnem obdobju, zaradi česar bi bilo očitano kaznivo dejanje dokončano že z očitkom pod točko 1a in 1b. Nadalje vložniki zatrjujejo, da opis kaznivega dejanja pod 1/A v točkah 2, 3 in 4 nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ta dejanja lahko predstavljajo posamezna kazniva dejanja, kar pa v sodbi ni obrazloženo.

14Navedb vložnikov o tem, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsojenčevem naklepu, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ni presojalo. Take kršitve vložniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa niso z ničemer izkazali, da so tako kršitev uveljavljali v pritožbi, pa je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

15Na očitek vložnikov, da v obravnavanem primeru obsojenec kaznivega dejanja ni storil v sostorilstvu, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo sodišče druge stopnje (sodba, stran 8). Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje po prvem odstavku 261. člena KZ-1 storil z izvršitveno obliko posredovanja pri sprejemanju podkupnine kot storilec. Ob tem, da je obsojenec deloval kot storilec, ne pa kot udeleženec (sostorilec), je pravno nerelevantno zatrjevanje vložnikov, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o sostorilstvu. Prav tako je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo očitek vložnikov, uveljavljan tako v pritožbi kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek prvostopenjske sodbe nejasen in sam s seboj v nasprotju. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje logično obrazložilo (sodba, stran 10), da je opis kaznivega dejanja pod I/A razdeljen na štiri točke, pri čemer gre za eno kaznivo dejanje, sestavljeno oziroma opisano po dnevih od 26. 1. do 6. 2. 2009 zgolj zaradi preglednosti. Kot tako pa je v izreku opisano kaznivo dejanje v obrazložitvi prvostopenjske sodbe tudi obrazloženo. Zato je logično, da izpodbijana sodba nima razlogov o več kaznivih dejanjih. S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

16Navedbe vložnikov o nasprotju med razlogi sodbe in dokazi v spisu niso utemeljene. Namreč, vložniki z analiziranjem posnetkov pogovorov, označenih kot 09.mp3, DW0080 BEBA-1s št. 44, zatrjevanjem, da je pogovor na posnetku BEBA-1s št. 44 po njihovem mnenju ključen, ter analiziranjem obsojenkinega zagovora podajajo lastne dokazne zaključke, s čimer pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17Prav tako vložniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da so policisti pri odvetniku A. Ž. s tem, ko so skozi njegove prostore prišli na teraso, kjer so našli vrečko z denarjem, opravili nezakonito hišno preiskavo. Ne iz podatkov v spisu ne iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni razvidno, da bi policisti v odvetniški pisarni odvetnika A. Ž. opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, saj v njegovih prostorih niso iskali določenih spisov ali predmetov. Do terase, na kateri so iz prostorov obsojenkine odvetniške pisarne opazili vrečko, so policisti prišli s prehodom preko odvetnikovih prostorov oziroma pisarne, za kar so po ugotovitvah sodišča prve stopnje (sodba, stran 43, 44 in 46) imeli odvetnikovo dovoljenje. Z zatrjevanjem, da policisti niso imeli dovoljenja za vstop v odvetnikove prostore, vložniki prikazujejo lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog vložniki uveljavljajo pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave. Kot rečeno, sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi izpovedb zaslišanih policistov in podatkov v spisu ugotovilo, da je odvetnik A. Ž. policistom dovolil in omogočil prehod skozi prostore njegove odvetniške pisarne do terase. Z zatrjevanjem, da bi odvetnik A. Ž. na zaslišanju lahko izpovedal, da se s takim prehodom policistov ni strinjal, vložniki podajajo lastno oceno dejanskega stanja, ki nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča v pravnomočni sodbi.

18Končno vložniki ne morejo uspeti niti z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona in z navajanjem, da obsojenec ni imel statusa uradne osebe ter da iz opisa kaznivih dejanj v točkah 2 in 3 v delu 1/A izreka ne izhaja, da bi obsojenec kaznivo dejanje storil s posredovanjem. Tudi na tak očitek je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 8 in 9). Slednje je obrazložilo, da obsojenčevo ravnanje v obravnavanem primeru presega pomoč, opredeljeno v 38. členu KZ-1, saj je opravljal vlogo posrednika v vseh fazah izvršitve kaznivega dejanja, ki se očita obsojenki. K temu je umestno dodati, da sama narava posredovanja obsega delovanje in pomoč, da se v kaki stvari doseže sporazum ali soglasje. Tako ravnanje pa presega ravnanja, ki so v drugem odstavku 38. člena KZ-1 opredeljena kot pomoč storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. S tem v zvezi se Vrhovno sodišče ne more določneje opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj vložniki niti ne zatrjujejo, da je obsojenec deloval kot pomagač, temveč navajajo le, da bi morda lahko bil le pomočnik (pravilno: pomagač), a je tudi to vprašljivo, ker je bilo po stališču vložnikov kaznivo dejanje v obravnavanem primeru dokončano že s terjanjem podkupnine. V obravnavanem primeru se obsojeni S. G. očita, da je sprejela podkupnino, zato navedbe vložnikov o dokončanju kaznivega dejanja s terjanjem podkupnine niso pravno relevantne. Prav tako je za obravnavani primer pravno nerelevantno zatrjevanje vložnikov, da obsojenec ni imel statusa uradne osebe, saj lahko kaznivo dejanje po prvem odstavku 261. člena KZ-1 z izvršitveno obliko posredovanja pri podkupovanju stori vsakdo.

C.

19Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zatrjevanih v zahtevah za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika in obsojenčevih zagovornikov. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

20Izrek o stroških postopka z zahtevama za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, pri čemer sodna taksa za obsojeno S. G. temelji na tarifnih številkah 7112, 7119 in 7152, za obsojenega S. Č. pa na tarifnih številkah 7112, 7119, 71113 in 7152 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojencev, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti postopka s tema izrednima pravnima sredstvoma.

----

(1) Dolenc, M., Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, v: Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Portorož, 11. - 12. 4. 2013, str. 87.

(2) ibid., str. 93.

(3) ibid., str. 92.