98. člen ZFPPIPP

Stečajni upravitelj za vtoževano škodo, povzročeno tretjim osebam (ki niso upniki stečajnega dolžnika), odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Velja splošno pravilo, da ima pri prodajalčevi odgovornosti za posebne omejitve javnopravne narave kupec (odvisno od okoliščin konkretne zadeve) na voljo odstop od pogodbe ali zahtevo za sorazmerno znižanje kupnine, pod določenimi pogoji pa je pogodba razdrta že po samem zakonu (490. člen OZ). Če je kupcu v stečaju izročena stvar s pravno napako, lahko kupec po splošnih pravilih OZ odstopi od pogodbe zaradi pravnih napak (drugi odstavek 490. člena OZ) in (zaradi konkretnih okoliščin prodaje v stečajnem postopku) zahteva od stečajnega dolžnika vrnitev vseh zneskov, ki jih je plačal na podlagi prodajne pogodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko jih je plačal (193. člen OZ) ter pogodbene kazni za neizpolnitev v višini zneska are (drugi odstavek 65. člena OZ). Navedene obveznosti stečajnega dolžnika (plačilo zamudnih obresti in pogodbene kazni) nastanejo po začetku stečajnega postopka. Stečajni upravitelj jih mora plačati po pravilih o stroških stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena

Upravitelj mora ravnati v postopku v skladu s pravnomočnimi sklepi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razdelitev posebnih razdelitvenih mas. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Upravitelju in tudi vsem, ki se poklicno udeležujejo zakonsko urejenih postopkov, je kakšna od variant te opredelitve znana (158. člen Ustave Republike Slovenije), saj vsa procesna dejanja v teh postopkih tako ali drugače težijo k pravnomočnosti. Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja. Pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Zaradi vztrajnega nasprotovanja upravitelja, ki ne spoštuje pravnomočnih sklepov sodišča prve stopnje, je porušeno zaupanje v strokovnost in delo upravitelja, kar je razlog za njegovo razrešitev.

Zgolj nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev, njihovo pravilnost oziroma zakonitost pa lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev, o utemeljenosti katerih odloči sodišče, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja. Da so stroški nepotrebni, bi moral upnik zatrjevati ob izdaji sklepov za soglasje k stroškom postopka, ne šele v fazi, ko se ti sodni postopki zaključujejo in so bili stroški pravdanja že plačani. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi pritožnik ali katerikoli drugi upnik uspešno izpodbijal sklepe sodišča prve stopnje, ki je podalo soglasje k stroškom.

Tudi če sicer nezavarovane terjatve ne bi smele biti poplačane iz določene posebne stečajne mase, pa je o poplačilu teh terjatev že pravnomočno odločeno in s kasnejšim sklepom tega ni mogoče spremeniti. Razdelitve ni mogoče pravilno opraviti, če se prej ne razčisti, kaj in koliko je bilo poplačano v skladu s pravnomočnimi sklepi o razdelitvi. Naloga sodišča prve stopnje je, da pred objavo načrta razdelitve pregleda, ali je upravitelj ravnal v skladu z naloženim, ob morebitnem ugovoru proti načrtu razdelitve pa o tem vsebinsko odloči. Iz obravnavane razdelitvene mase je mogoče poravnati le tista nadomestila, ki se nanašajo na nepremičnine, katerih kupnina se deli v tej zadevi, pri čemer so bile za ta nadomestila izdane tudi odločbe.

Upravitelj je do nadomestila za preizkus terjatev iz unovčene stečajne mase upravičen šele po vrnitvi zneska predujma v dobro podračuna sodišča.

Po določilu 1. točke 118. člena ZFPPIPP je razlog za razrešitev vsaka kršitev obveznosti upravitelja. Vendar je pri uporabi tega pravila treba upoštevati namen (ratio) pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za poplačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. Zato manjša posamezna kršitev upraviteljih obveznosti sama po sebi ni razlog za razrešitev upravitelja, razen če se ponavlja. Pri tem je namreč treba upoštevati, da zamenjava upravitelja sama po sebi nujno povzroči zastoj v postopku. Podana mora biti sorazmernost med težo kršitve in razrešitvijo upravitelja kot njeno posledico. Glede na navedeno materialno pravno podlago in stališča pravne teorije je treba v konkretnem primeru presoditi zlasti, kako so zatrjevane upraviteljeve kršitve vplivale na potek postopka in ali so povzročile škodo za stečajno maso. Niso utemeljena pritožbena izvajanja v smeri, da je razlika med osebnim stečajem in stečajem zapuščine, kjer

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, saj je ta namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Upnik stroškov stečajnega postopka pravnega varstva ne more iskati v stečajnem postopku, temveč lahko svojo terjatev uveljavlja zgolj v posebnem pravdnem postopku. Upravitelj v svoji pritožbi podrobno razlaga, kako je s tem, ko je angažiral odvetnika, dosegel, da se je stečajna masa tej zadevi povečala in so bili upniki sploh kaj poplačani. Pritožbeno sodišče odgovarja, da takšne navedbe niso bistvene. Določbe ZFPPIPP o občasnih stroških postopka so povsem jasne in upravitelj mora pridobiti predhodno soglasje sodišča, da takšne stroške kasneje lahko poplača.

Ker so bili stroški vzdrževanja posestva, ki predstavlja posebno stečajno maso, vključeni v pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka, v fazi odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase ni več mogoče presojati potrebnosti in koristnosti teh stroškov. To velja tudi za že nastale tekoče stroške stečajnega postopka, za izplačilo katerih upravitelj ni potreboval soglasja sodišča po drugem odstavku 357. člena ZFPPIPP. Gre za pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja. Ker pa je predračun stroškov stečajnega postopka zgolj okvir predvidenih stroškov, mora stečajno sodišče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. To zahteva, da upravitelj v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase utemelji temelj in višino dejansko nastalih stroškov. Zgolj sklicevanje na pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka temu ne zadosti, saj ta predstavlja le oceno bodočih stroškov. Tudi potni stroški upravitelja so lahko v predračunu stroškov stečajnega postopka predvideni le okvirno, v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa jih je potrebno specificirati glede na namen in po višini, tako da je mogoče preveriti, ali gre za dejansko nas

Po zbranem procesnem gradivu je bil FURS bodisi hudo nemaren pri spremljanju izvršitve sklepa o prvi prednostni razdelitvi z dne 15. 11. 2010 bodisi je bil skorajda neverjetno neprofesionalen pri odstopu od terjatve, kot ga je zatrjevala pritožnica. Neodvisno od tega (enega ali drugega) pa je bila njena dolžnost, da navedeni sklep izvrši, in sicer skladno s 1. točko 368. člena ZFPPIPP v 15 dneh po njegovi pravnomočnosti. Ravnanje v nasprotju s tem je bila torej neposredna kršitev izrecne določbe ZFPPIPP. Kar daje tej kršitvi še posebno težo, je popolno neupoštevanje pravnomočnosti kot nepogrešljive prvine pravnega reda.

V primeru, ko upravitelj vloži ugovor zoper odpust obveznosti, kar je njegova zakonska obveznost, pa z ugovorom ne uspe, uporaba pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP ni niti smiselna niti primerna. Stečajni upravitelj v razmerju do stečajnega dolžnika ni „nasprotna stranka“, ampak je organ postopka zaradi insolventnosti. Postopek odpusta obveznosti je voden izključno v korist dolžnika, stečajni dolžnik in upravitelj pa nista stranki v sporu. Zato v tem razmerju (stečajni upravitelj – stečajni dolžnik) ni mogoče uporabiti pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP.

Informativni dokaz je po sodni praksi samo izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, kar pa ni konkretni primer.

Sodišče je v stečajnih postopkih dolžno bdeti nad pravilnostjo in zakonitostjo ravnanja stečajnega upravitelja. Zato je potrebno tudi raziskati navedbe upnika, da je upravitelj pobotal neplačane najemnine enega izmed upnikov s terjatvami zoper dolžnika iz te posebne mase. Kot izhaja iz 6. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, je najemnina, ki se pobira iz posebne mase namenjena za poplačilo stroškov v zvezi s tem premoženjem.

Ker je v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP določeno, da sodišče s sklepom o prodaji dolžniku naloži, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju, tega roka ni mogoče podaljšati.

Pritožnik je večji del pritožbenih trditev usmeril v očitek sodišču prve stopnje, da ni ustrezno upoštevalo dejstva, da upraviteljica ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, ki jo je dosegel v sporu s stečajnim dolžnikom. Pritožbeno sodišče se strinja, da je z vidika pravice do sodnega varstva pomembno spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb. Vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ne gre za samovoljo upraviteljice pri odločitvi, da ne izvrši pravnomočne sodbe. Pričakovanje sodišča in upraviteljice je, da bo pravnomočna sodba odpravljena, medtem ko je pritožnik prepričan, da mora obstati. Upraviteljica se kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika z raznimi dovoljenimi pravnimi sredstvi upira plačilu na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na očitek, da je upraviteljica neutemeljeno vložila nasprotno izvršbo, da ni utemeljen; sklicevalo se je na vloženo izredno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče RS, ki je postopek prekinilo in čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS (Vrhovno sodišče je ob presoji vprašanja, ali se lahko upnik občasnih stroškov stečajnega postopka iz 1. točke 355. člena ZFPPIPP, ki so potrjeni v pr

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru pos

Po oceni pritožbenega sodišča izplačila brez soglasja sodišča lahko v določenih okoliščinah predstavljajo le neznatno kršitev dolžnosti upravitelja, vendar se sodišče prve stopnje pred presojo, da ne gre za hujše kršitve dolžnosti, ni v zadostni meri opredelilo do teh kršitev v luči dejstva, da stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov postopka. Ker je stečajna upraviteljica jasna pri svojem stališču, da to pomeni sorazmerno plačilo le za določeno vrsto občasnih stroškov postopka, je s tem stališčem nujno povezan tudi strožji nadzor načina izplačevanja ostalih stroškov, za katere je zagotovljeno izplačilo v celoti. Razumljivo je tudi pričakovanje upnikov prej navedenih občasnih stroškov, da jim bo sodišče zagotovilo, da stečajna upraviteljica z nobenim izplačilom brez soglasja sodišča ali mimo predračuna stroškov ne ogrozi višine poplačila njihovih terjatev. Že s posamezno kršitvijo pravil pri izplačevanju tistih stroškov, ki jih je upraviteljica plačala 100%, se namreč lahko pri upnikih, ki ne bodo prejeli 100% plačila stroškov, poruši zaupanje v delo stečajne upraviteljice, s tem pa nastane tudi konflikt, za odpravo katerega je predvidena možnost zamenjave upravitelja,

Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, v 5. členu določa, da se nadomestilo upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila odmeri glede na osnovo za izračun, to pa je vrednost premoženja, izkazana v otvoritveni bilanci stanja stečajnega dolžnika. Glede na navedeno je torej odmera upraviteljičinega nadomestila v višini 24.400,00 EUR neposredno povezana z njeno napačno cenitvijo premoženja v tem postopku. Ne samo, da je upraviteljica sama ocenjevala premoženje, kar je že samo po sebi kršitev določb ZFPPIPP (327. člen), pač pa je to premoženje povsem napačno ocenila in si je od takšne napačne cenitve (napihnjena cenitev je povečala vrednost premoženja dolžnika) obračunala nadomestilo. V tem primeru je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 104. člena ZFPPIPP takšna, da ob opisani kršitvi obveznosti, na kateri temelji odmera za nadomestilo, upravitelj ni upravičen do njega. V nasprotnem primeru bi sodišče omogočilo, da se upravitelj okoristi s kršitvijo obveznosti, ki jih je storil v času, ko je bil upravitelj pri nekem dolžniku, kar bi po

Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca kot stečajnega upravitelja presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika) in 98. - 101. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ - to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na tožencu bilo dokazno breme, da dokaže, da za nastanek škode ni kriv.

Namen razrešitve upravitelja ni disciplinske narave v smislu, da se upravitelja razreši prav ob vsaki najmanjši kršitvi določb postopka oziroma dolžne skrbnosti. Kot je pravilno povedalo sodišče prve stopnje, se upravitelja razreši, če ravna tako, da bistveno vpliva na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja ali na poplačilo upnikov. Tudi ni vsaka (zmotna) odločitev, tudi če se kasneje izkaže za zmotno z morebitno sodno odločbo, razlog za razrešitev upravitelja. Vztrajanje pritožnika, da bi moral upravitelj predložiti podpisan zapisnik, ne spremeni dejstva, da je primopredaja bila opravljena. Pritožnik ne zatrjuje, da upravitelj kakšnega premoženja ni prevzel. Konkretno ne navaja, da bi zaradi tega prišlo do oškodovanja stečajne mase ali kaj podobnega. Le-to bi tvorilo morebitno podlago za ugotovitev hujše kršitve dolžnosti upravitelja. Upravitelju ni mogoče očitati zlonamernega pravdanja oziroma namernega oškodovanja upnikov. Zmotno materialnopravno stališče samo po sebi še ne kaže na pomanjkanje ustrezne profesionalne skrbnosti.