108. člen ZFPPIPP

Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.

Upravitelj je sicer upravičen zastopati stečajnega dolžnika v sodnih postopkih in postopkih pred drugimi državnimi organi kot njegov zakoniti zastopnik, vendar pa tega ni dolžan storiti.

Ker preverjanje strokovne usposobljenosti kandidata v postopku izdaje dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja ni odločanje o upravni stvari in ne odločanje v upravnem postopku, ne pridejo v poštev določbe ZUP glede vsebine zapisnika v zvezi s povzemanjem tožnikovih odgovorov na zastavljena vprašanja. Sprejeta ocena o ustnem delu obravnavanega izpita ni upravna stvar in to ne more postati zgolj zato, ker je tožena stranka tožniku omogočila sodno varstvo, posledično pa tudi ni stvar upravnega spora.

Škoda naj bi tožniku nastala zaradi poplav med 16. in 20. septembrom 2010, v katerih so bili uničeni stroji za obdelavo kovine. Nastalo škodo je po tožnikovem nalogu ocenil izvedenec in cenilec strojne stroke. Škodo v višini 80.000 EUR je ocenil glede na vrednost poškodovanih strojev in orodja na dan 19. 9. 2010. Tožniku je bilo tedaj znano, kakšno škodo in v kakšni višini lahko terja od toženca. Obveznost družbenika za obveznosti družbe po pravilih o spregledu pravne osebnosti nastane najkasneje tedaj, ko je družba izbrisana iz sodnega registra, saj je zloraba družbe s strani družbenika po naravi stvari mogoča, dokler družba še obstaja. Stališče, ki sledi logiki, da odškodninska terjatev nastane šele tedaj, ko sodišče o njej pravnomočno odloči (ugodi tožbenemu zahtevku), je napačno ne le zato, ker je bila izdana zamudna sodba kasneje razveljavljena, temveč predvsem zato, ker zahteva tožnik povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala že septembra 2010, in katere višino je lahko ovrednotil (po višini opredelil) najkasneje v marcu 2011, ko je bila izdelana naročena cenitev.

Pričakovanja javnosti (splošne in strokovne), pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja so vezana na njegove določene lastnosti, ki jih ni mogoče v celoti ločiti na njegove lastnosti kot fizične osebe ali tiste, ki jih izkaže pri opravljanju funkcije. Pogoj javnega zaupanja je določen v javnem interesu, z namenom varstva interesov upnikov v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih bi sodeloval konkretni upravitelj kot organ tega postopka, na drugi strani pa je usmerjen v krepitev instituta upravitelja in s tem ugleda vseh, ki v posameznih postopkih opravljajo naloge posebnega procesnega organa sodišča. Presoja vrednostnega standarda ni vezana na način končanja postopkov (dokončnost), ampak na presojo (možnosti) vpliva teh postopkov na opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru pos

Pričakovanja javnosti (splošne in strokovne) pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja so vezana na njegove določene lastnosti, ki jih ni mogoče v celoti ločiti na njegove lastnosti kot fizične osebe ali tiste, ki jih izkaže pri opravljanju funkcije. Presoja vrednostnega standarda ni vezana na način končanja postopkov (dokončnost), ampak na presojo (možnosti) vpliva teh postopkov na opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

Upravitelj, tudi če je sam odvetnik, lahko za zastopanje stečajnega dolžnika v sodnih postopkih pooblasti odvetnika.

Izpodbijani sklep je oprt na deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP, ne pa na drugi odstavek istega člena, v katerem pritožnik vidi protiustavnost. V devetem odstavku se nahaja le navodilo sodišču, kako ukrepati v odprtem insolvenčnem postopku, kadar minister upravitelju izreče ukrep začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah. Na določilo drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP je torej oprta Odločba, ki jo je izdala ministrica, ne pa izpodbijani sklep. Pritožnik je sicer navedel, da je posledično neustavno tudi določilo devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP, vendar za tako stališče ni ponudil nobenih razlogov. Protiustavnosti tega določila pa pritožbeno sodišče ne zazna.

Določbe ZBPP, upoštevaje namen, ki ga zasleduje brezplačna pravna pomoč, ne utemeljujejo zavrnitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilcu zgolj zato, ker ga je v postopku, v katerem ta prosi za brezplačno pravno pomoč, dolžan po zakonu zastopati stečajni upravitelj. Zastopanje po ustrezno strokovno usposobljeni osebi je namreč bistvenega pomena za učinkovito uresničevanje pravice posameznika do sodnega varstva.

V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika. V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.

Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja. Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.

Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Stečajni upravitelj mora kot organ sodišča tudi navzven dajati videz, da je vreden pravnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Po oceni višjega sodišča zato zakonska določba, ki v točno določenih primerih posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, ni v nasprotju s 15. in 27. členom Ustave. Obstoj suma, da je kakšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, predstavlja nedvomno okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je imenovana za to funkcijo.

Sodišče se postopka za oceno ustavnosti poslužil samo v primeru, ko na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zazna nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. Če sodišče takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se stranka sklicuje na njeno protiustavnost. V skladu z devetim odstavkom 112. člena ZFPPIPP mora sodišče upravitelja, katerega imenovanje je v novih postopkih začasno ustavljeno po drugem ali četrtem odstavku 112. člena ZFPPIPP, razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev; za to razrešitev se smiselno uporabljajo peti in šesti odstavek 119. člena ter prvi in drugi odstavek 120. člena ZFPPIPP. Tak ukrep pomeni za stečajnega upravitelja onemogočanje opravljanja funkcije stečajnega upravitelja, saj je z odločbo Ministra za pravosodje začasno ustavljeno imenovanje take osebe za upravitelja v novih zadevah in naložena obligatorna razrešitev takšnega upravitelja v vseh p

Z uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E je zakonodajalec dal možnost upniškemu odboru kot organu upnikov, da po začetku insolvenčnega postopka zahteva glasovanje upnikov o tem, da se namesto upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče ob začetku postopka, imenuje upravitelj, ki ga izmed upraviteljev z dovoljenjem za opravljanje te funkcije, izberejo sami. S tem je okrepil položaj upnikov kot „ekonomskih lastnikov“ v razmerju do imenovanega upravitelja. Večji vpliv upnikov v insolvenčnem postopku se odraža najprej v spremenjeni določbi drugega odstavka 87. člena ZFPPIPP, po kateri je pridobil upniški odbor pravico zaradi uresničevanja svojih pravic in izvajanja pristojnosti pregledati tudi dokumentacijo, ki jo mora upravitelj voditi v zvezi s tem postopkom, ki je do spremembe ZFPPIPP-E ni imel. Posledično tudi za upravitelja ni nepredvidljivo, da je postal njegov položaj odvisen tudi od zaupanja upnikov, enako kot je lahko položaj poslovodje kapitalske družbe odvisen od zaupanja njenih družbenikov do poslovodje. Pri tem njunem razmerju, ki temelji na zaupanju, je postal vpliv sodišča za obrambo položaja imenovanega upravitelja nevtralen. Za ureditev samovolje upnikov pri zamenjavi up

Sodba sodišča, s katero je bila tožnica obsojena zaradi kaznivega dejanja, je postala pravnomočna, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek odvzema dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja.

V kazenski zadevi zoper tožnico je postala obtožnica pravnomočna. Ob takem dejanskem stanju je minister imel v 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP pravno podlago za to, da je začasno ustavil imenovanje tožnice za upraviteljico v novih zadevah.

Stečajni upravitelj je prava vešča stranka sposobna tako za vlaganje tožb, kot za zastopanje stečajnega dolžnika v pravdnih postopkih. Glede na to je v konkretni zadevi nerazumno tožeči stranki dodeljevati BPP, saj jo lahko stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik, glede na svojo izobrazbo in znanje uspešno zastopa v predmetnem postopku. Določba 5. odstavka 108. člena ZFPPIPP določa, da stečajni upravitelj lahko zastopa stečajnega dolžnika, le kot stečajni upravitelj, tudi če je sicer odvetnik, ki je bil imenovan za stečajnega upravitelja in pri tem ne sme uporabljati naziva odvetnik. Navedeno pa ne pomeni, tako kot napačno razlaga tožeča stranka, da stečajni upravitelj, ki ima tudi status odvetnik, ne bi mogel zastopati stečajnega dolžnika, v sodnih in drugih postopkih, kot stečajni upravitelj.

Ni pomembno, ali je upravitelj z odločbo ministrstva za pravosodje o začasni ustavitvi imenovanja v novih zadevah sploh seznanjen. Izdaja take odločbe ima učinke tudi na prejšnja imenovanja upravitelja. Pogoj za opravljanje funkcije upravitelja je tudi to, da je oseba vredna javnega zaupanja za opravljanje te funkcije (7. točka drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP). Zakonodajalec je ocenil, da obstaja resen dvom v ta pogoj tudi v primerih iz drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Tudi po oceni višjega sodišča ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upravitelja, saj je javno zaupanje v osebo, ki opravlja funkcijo upravitelja, tako pomembno, da nastop pravnega dejstva iz drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP upravičuje razrešitev upravitelja tudi v prej dodeljenih zadevah. Če država proti upravitelju vodi kazenski postopek zaradi določenih kaznivih dejanj, ni niti videza javnega zaupanja v to osebo, kar pa bi lahko pomembno ogrozilo izvedbo postopka zaradi insolventnosti in njegovo verodostojnost onkraj vsakega dvoma glede upravitelja. Upravitelj je le organ postopka zaradi insolventnosti, ki mora predvsem poskrbeti za pravice upnikov, ki morajo v njegovo delo zaupati, pri tem pa