101. člen ZFPPIPP

Upravitelj je tisti, ki je dolžan pripraviti popolno poročilo o poplačilih, sodišče prve stopnje pa je tisto, ki nato preveri, katero stališče je pravilno, torej ali je upnik poplačan v skladu s pravili stečajnega postopka ali ne. Sodišče ne more odločiti na podlagi nekonkretiziranih navedb upravitelja, da so zavarovane terjatve poplačane v celoti, ko na drugi strani upnik zatrjuje, da to ne drži. Upravitelj se razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, kar nespoštovanje navodil sodišča prav gotovo je. Pritožbeno sodišče opozarja, da ne glede na to, da je bila zahteva upnika za razrešitev upravitelja pravnomočno zavrnjena, to ne pomeni, da njegova razrešitev ni mogoča tudi po uradni dolžnosti (119. člen ZFPPIPP).

Glede na vsebino upraviteljevih pojasnil in poročil je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da upravitelj opravlja naloge v skladu s pravnomočno potrjenim načrtom stečajnega postopka, o opravljenih opravilih in pridobljenih informacijah pa redno poroča. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. Ne more pa pritožnik uspeti s pavšalnim očitkom, da določen del upraviteljevih opravil ostaja nedokumentiran, kar naj bi samo po sebi povzročalo netransparentnost in vzbujalo občutek, da odločitve upravitelja in sodišča temeljijo na dejstvih, ki niso dokumentirana. Še zlasti ne zato, ker pritožnik konkretno ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi kazala na to, da je stečajni upravitelj določen del komunikacije s stečajno upraviteljico E. E. zamolčal oziroma takšnega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj o tej komunikaciji doslej redno in korektno poročal.

V ZFPPIPP pravnega sredstva, za katero se zavzema pritožnik, ni. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo njegovo vlogo, naj se družbi A., d. o. o., naloži vrniti 62.000 EUR z obrestmi od prejema plačila.

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Začetek stečajnega postopka zoper pravno osebo glede na namen stečajnega postopka (224. člen ZFPPIPP) pomeni uveljavitev posebnih pravil glede poplačevanja terjatev upnikov do stečajnega dolžnika. Te določa ZFPPIPP. Ta zakon opredeljuje tudi vlogo, naloge in pooblastila stečajnega upravitelja in pravila stečajnega postopka, v katerem nastopa stečajni upravitelj kot poseben procesni organ sodišča, ki opravlja naložene mu naloge in je podrejen sodniku, katerega navodila pri delu je dolžan upoštevati (101. člen ZFPPIPP). V skladu s pravili stečajnega postopka in v okviru le-tega se zato rešujejo tudi morebitna nestrinjanja upnikov s pravilnostjo postopanja samega stečajnega upravitelja.

Stečajni postopek je mogoče končati le z izdajo sklepa o končanju stečajnega postopka. Ne glede na to ali gre za končanje po opravljeni končni razdelitvi ali brez razdelitve upnikom, izda tak sklep sodišče na predlog upravitelja. Če upravitelj takega predloga sodišču ne poda, sodišče samo postopka ne more končati, lahko pa sodnik, ki vodi postopek, da upravitelju ustrezno navodilo za njegovo delo, ki je zanj obvezno. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dajanje navodil upravitelju, ki so zanj obvezna, ni v domeni upnika. Upnikov predlog, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom, predstavlja glede na njegovo vsebino, smiselno poziv sodišču za izdajo obveznega navodila upravitelju. Iz že večkrat zavzetega stališča sodne prakse pa izhaja, da takega pravovarstvenega zahtevka upnik nima, saj dajanje navodil upravitelju, ki so zanj obvezna, ali pozivi sodišču, da izda upravitelju obvezno navodilo, ni v domeni upnika.

Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. Kot stranki postopka (upniku) mu je gotovo treba priznati možnost vplivati na sodišče, vendar le v smislu pobude. Če bi sodišče pobudo sprejelo, bi upravitelju dalo ustrezno odredbo. Sodišče z navodili usmerja delo upravitelja, če meni, da upravitelj obveznosti, ki jih ima kot organ postopka, ne izvaja ali ne izvaja pravočasno.

Zloraba pravice je uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem. Pri tem gre za zlorabo pravic, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna. Upraviteljica je tedaj razumno pojasnila svojo odločitev in svoje ravnanje, zakaj ni predlagala končanja stečaja brez razdelitve upnikom, upniški odbor se je s tem strinjal, zato ji tega, da ni predlagala končanja stečaja brez razdelitve upnikom, ni mogoče očitati kot ignoriranje jasnih zakonskih določb in s tem zlorabo procesnih pravic. Če je upraviteljica pooblastila odvetnika kot strokovno kvalificirano osebo za zastopanje stečajnega dolžnika, je pooblaščenec kot strokovnjak dolžan storiti vse potrebno za varovanje koristi stečajnega dolžnika. Stroški, ki nastanejo s takim zastopanjem predstavljajo tekoče stroške stečajnega postopka. Pritožnik neutemeljeno zahteva, da naj izda sodišče navodilo v obliki sklepa, saj za kaj takega ni pravne podlage, pa čeprav ima sicer prav, da zoper navodilo upnik nima pravnega sredstva. Gre za to, da upnik nima niti aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega

Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. Razpolaganja s prejeto odškodnino višje sodišče ni ocenilo kot kršitve, ki bi utemeljevala ustavitev postopka odpusta obveznosti, ker jo je dolžnica porabila v dobri veri, ko se je zanesla na nasvet pooblaščenca. To pa še ne pomeni, da že zato ta znesek ne spada v stečajno maso.

Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca kot stečajnega upravitelja presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika) in 98. - 101. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ - to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na tožencu bilo dokazno breme, da dokaže, da za nastanek škode ni kriv.

Sklep o soglasju oziroma o nesoglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka ni sklep, proti kateremu bi imel upravitelj pravico vložiti pritožbo (razen če gre za njegove stroške in nagrado, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre). To velja tudi v primeru, če je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je odločilo o ugovoru. V zvezi s stališčem upravitelja glede obveznih razlag OT, višje sodišče pojasnjuje, da ima obrazložitev izpodbijanega sklepa zanj naravo navodila iz 101. člena ZFPPIPP, ki je za upravitelja obvezno, tudi če bo prišlo do pravdnega postopka.

Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja. Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaz

Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval. Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot

Kar želi pritožnik, ki v postopku zavezujočega zbiranja ponudb ni dal najvišje ponudbe, izposlovati je, da naj sodišče prve stopnje da upravitelju obvezna navodila v postopku unovčenja stečajne mase tako, da je upravitelj ne samo dolžan pritožnika obvestiti o izidu postopka zavezujočega zbiranja ponudb, temveč (kar je bistvo pritožnikovega zavzemanja) da bi sodišče upravitelju naložilo, da mora z njim skleniti prodajno pogodbo. Stališče sodišča prve stopnje, da upnik nima aktivne legitimacije za predlog, je pravilno in že to je zadoščalo za zavrnitev upnikovega predloga za dajanje obveznih navodil. Kot stranki postopka (upniku) mu je gotovo treba priznati možnost vplivati na sodišče, vendar le v smislu pobude, ne pa predloga kot oblike pravovarstvenega zahtevka.

Tretje osebe (ki niso upniki stečajnega dolžnika) nimajo niti procesnih niti materialno pravnih upravičenj izpodbijati pravilnosti odločitev stečajnega upravitelja v zvezi s prodajo premoženja stečajnega dolžnika. Tretje osebe (ki niso stranke stečajnega postopka), upravitelju tudi ne morejo nalagati nikakršnih dolžnostnih oziroma izpolnitvenih ravnanj. Če je tretjim osebam zaradi ravnanj stečajnega upravitelja nastala škoda, lahko zahtevajo njeno povrnitev po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Upraviteljica v postopku osebnega stečaja ni stranka postopka, pač pa eden od organov stečajnega postopka. V tej funkciji pa ima po drugem odstavku 126. člena ZFPPIPP pravico vložiti pritožbo le proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Zoper izpodbijani sklep zakon upraviteljici procesne legitimacije za pritožbo ne daje. To je tudi razumljivo, saj je izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na dolžno ravnanje upraviteljice, po svoji pravni naravi navodilo sodišča upraviteljici, ki je zanjo obvezno.

Ko se začne postopek osebnega stečaja, se ta iz razloga, ki ga navaja pritožnik, ne more prekiniti. Pritožnikovo nelagodje oziroma pričakovani slabi obeti, da bo v primeru unovčenja stečajne mase prišel do poplačila njegove terjatve (iz naslova regresnega zahtevka do G. d. d.), ne more biti razlog za prekinitev tega postopka. Ko se postopek osebnega stečaja začne, se ta tudi konča v skladu z namenom postopka (poplačilo upnikov; ZFPPIPP nikjer ne določa prekinitve postopka osebnega stečaja zaradi grozeče nenadomestljive škode (kot posledice unovčenja stečajne mase). Pravni pojem nenadomestljive škode pozna ZIZ v zvezi z odlogom izvršbe (71. člen) in ne ZFPPIPP. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prave stopnje, da ni razlogov za prekinitev stečajnega postopka zaradi zatrjevane kršitve dolžnosti oziroma celo zatrjevane storitve kaznivega dejanja s strani upraviteljice. Delo upravitelja nadzoruje stečajno sodišče (primerjaj 101. člen in 118. člen ZFPPIPP). Nikakor ne more držati pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v tem postopku ugotavljati kazensko odgovornost stečajne upraviteljice ali temu ustrezno prekiniti stečajni postopek. Sodišče ni kršilo določbe drugega odsta

Premičnine v lasti dolžnika, ki so predmet ločitvene pravice, spadajo v posebno stečajno maso, čeprav niso popisane v otvoritvenem poročilu. Po določilu ZFPPIPP se premoženje, ki spada v posebno stečajno maso in je predmet samo ene ločitvene pravice ter ga ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški, razdeli ločitvenemu upniku, če privoli, da prevzame to premoženje.

Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. To pa pomeni, da pogojno priznanje ločitvenih pravic v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev, v nasprotju z zatrjevanji pritožnice, ni pomenilo priznanja ločitvenih pravic v smislu prvega odstavka 61. člena ZFPPIPP.

Edini zahtevek, ki ga upnik uveljavlja v stečajnem postopku v zvezi z zatrjevano izločitveno pravico, je zahtevek za priznanje izločitvene pravice na točno določenem premoženju. Gre za prijavo izločitvene pravice. Pri tem niso pomembni razlogi upnika, zakaj meni, da ima izločitveno pravico. Sodišče pa nima pooblastila, da bi prijavo izločitvene pravice zavrglo, ker dejstva, ki jih navaja upnik v prijavi, ne morejo izkazovati obstoja izločitvene pravice. Stvar upravitelja je, da sam presodi, ali prijavljeno izločitveno pravico prizna ali ne, tudi ob upoštevanju tega, kar je prijavi navedeno – če ugotovi, da uveljavljeni razlogi ne morejo predstavljati razlogov za utemeljenost prijavljene izločitvene pravice, le-to pač prereka. O sami prijavi, ali je utemeljena ali ne, sodišče ne odloča. Le v posledici prerekanja prijavljene terjatve, ločitvene ali izločitvene pravice, odloči o tem, kdo mora s tožbo uveljaviti zahtevek. Za stečajni postopek je glede pravnomočnosti in njenih učinkov pomembno le, ali je upnik v tem postopku že uveljavil izločitveno pravico na istem predmetu. Pravnomočnost v zvezi s pravno in dejansko podlago, kot jo uveljavlja pritožba, je pomembna le za prav