261. člen KZ-1

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno. Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in

Drži pritožbena trditev, da sta bili v predmetni zadevi vloženi dve modifikaciji obtožnice, prva pred izvedbo dokaznega postopka, druga pa med dokaznim postopkom, kot tudi, da prva modifikacija predstavlja ravnanje tožilstva, ki je v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 344 ZKP, saj dokazni postopek sploh še ni začel teči. Vendar navedena kršitev ne vpliva na pravilnost ključnega stališča prvostopenjskega sodišča, da je bil opis obtožbenih očitkov, uperjenih zoper obtoženko pred spremembama, v zadostni meri konkretiziran tako z vidika njene pravice do ustrezne obrambe (člen 29 Ustave RS) kot tudi z vidika prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (člen 31 Ustave RS). Sprejem obljube nagrade po drugem odstavku člena 261 KZ-1 predstavlja enega izmed alternativno določenih izvršitvenih ravnanj storilca, ki, če je realizirano, po stališču zakonodajalca pomeni že tako tveganje za korektno izvajanje oblastne naloge, da je kaznivo dejanje dokončano že s samim tem po svojem bistvu pripravljalnim dejanjem. Ta volja je lahko izražena ne samo izrecno, ampak tudi s konkludentnim ravnanjem. Izvršitveno ravnanje sprejema obljube nagrade je lahko konkretizirano z določno

V opisu dejanja je zakonski znak uradne osebe konkretiziran z navedbo, da sta obtoženca imela status cestninskega nadzornika, medtem ko je pooblastilo za opravo uradnega dejanja, to je nadzor nad plačevanjem cestnine, imelo podlago v 40. členu Zakona o cestninjenju. Ker se izrecno zatrjuje, da sta bila oba cestninska nadzornika, ni potrebno, da bi moralo biti v opisu dejanja tudi navedeno s katerim aktom delodajalca sta pridobila ta status. Čeprav pritožniki soglasno menijo, da je pomembno, da je navedena pravilna opredelitev uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti, pa je pomembno, kako sta prekršek oškodovanca opredelila obtoženca in ne, ali je bila njuna ocena pravilna. Nobenega dvoma ni, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, kar pove že sodišče prve stopnje, ki pa je pojasnilo tudi, zakaj se je sploh odločilo, da prepoznavo opravi. V bistvu niti ni šlo za sodno prepoznavo, pač pa prepoznavo v okviru izpovedbe, ko oseba, ki se zaslišuje, v sodni dvorani prepozna drugo osebo, kar pomeni, da se taka navedba ocenjuje le kot izpovedba.

Zakonski znak „kakšna druga korist“ je kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1 bistveno širši od „protipravne premoženjske koristi“, kot jo sicer opredeljuje kazenski zakon. Ta zakonski znak zajema kakršnokoli zlorabo oblastnih funkcij na način, da bi uradna oseba zato, da bi opravila uradno dejanje, karkoli zahtevala v zameno, ne da bi za to imela pravno podlago. Objekt kazensko pravnega varstva je zakonito opravljanje oblastne funkcije, zato ni potrebno, da so v izreku sodbe opisane okoliščine, zakaj terjana korist za drugega objektivno pomeni korist. Podpis koncesijske pogodbe je šteti kot uradno dejanje, ki ga je bil župan glede na pooblastilo dolžan opraviti. Določba Odloka, ki določa, da pogodbo v imenu koncedenta podpiše župan, pomeni, da je bil obsojenec kot župan s podzakonskim aktom pooblaščen za podpis pogodbe, torej da je podpis šteti v krog njegovih službenih pooblastil. Za presojo o obsojenčevi krivdi je odločilno, ali je obsojenec podpis koncesijske pogodbe pogojeval z izjavo o zavezi k odkupu nepremičnin.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved prepozna, torej podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Vodja cestninskega nadzora pri toženi stranki ni oseba, ki odloča o delovnopravnih ukrepih tožene stranke, zato je povsem irelevantno, kdaj se je seznanil z okoliščinami primera, tudi če je neposredno nadrejen tožnikoma. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je uprava tožene stranke z razlogi za odpoved seznanila 27. 1. 2020, zato je odpoved, podana 12. 2. 2020, pravočasna.

Tožnica je v času od maja 2018 do konec julija 2018 na kliniki B., skupaj z zobozdravnico D.D., obravnavala pacientko E.E. brez napotne listine in mimo čakalnega seznama ter za opravljene storitve, ki niso bile evidentirane in obračunane ZZZS, pacientki obračunalo storitve brez pravne podlage ter prejela in si protipravno prilastila denar v skupnem znesku 920,00 EUR, zato je podan razlog za odpoved, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kršitev obveznosti iz delovnega razmerja pa ima vse znake kaznivega dejanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1.

Za obstoj kaznivega dejanja in odgovornost obdolženca morajo biti ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje (člen 269 ZKP). Odločilna so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (člen 364 ZKP).

V primeru terjatve na povrnitev škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti, odpust obveznosti za take terjatve ne učinkuje. V prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP navedeno prenehanje obveznosti se nanaša le na tiste obveznosti plačila terjatev upnikov, na katere učinkuje odpust obveznosti. Za uresničitev namena postopka osebnega stečaja se predvideva, da dolžnik ima premoženje, iz katerega bodo vsi upniki stečajnega dolžnika poplačani hkrati in v enakih deležih. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da iz kazenske evidence izbrisana obsodba ni ovira za odpust obveznosti. Vendar pri presoji obstoja ugovornih razlogov po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP (ob upoštevanju ugotovitve pravnega temelja terjatev in premoženjskega položaja dolžnika) ni upoštevalo določbe drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

Iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi. Konkretni dejanski stan v izreku obtožnice je mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča. V opisu dejanja je izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni neprem

Sostorilec kaznivega dejanja ni le tisti, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Glede na v pritožbi izpostavljene ugotovitve dokaznega postopka in zagovor obdolženega B., državni tožilec po presoji višjega sodišča utemeljeno opozarja na ravnanja obdolženega R. med postopkom opravljanja nadzora, ki kažejo na njegove aktivnosti in s tem morda bistven prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Pojmovanje in razlaga sostorilstva ter v zvezi s tem zaključki sodišča prve stopnje, so zato (pravno) zmotni.

Sodišče prve stopnje višine premoženjske koristi in prejemnika le-te na naroku za izrek kazenske sankcije ni ugotavljalo, saj glede slednjega ni izvedlo nobenega dokaza. V razlogih sodbe je navedlo, da je obtoženec premoženjsko korist v znesku 7.812,00 EUR pridobil protipravno, saj mu ta po zakonu ni pripadala, zaradi česar mu jo je tudi odvzelo, zavrnilo pa je zatrjevanje obrambe, da naj bi ta znesek ustrezal kupnini, prejeti od prodaje knjige. Pri tem pa iz obrazložitve ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje celoten znesek protipravne premoženjske koristi odvzelo obtožencu kljub temu, da je bil znesek 7.812,00 EUR nakazan družbi X. d.o.o., katere eden od obeh družbenikov je bil obtoženec. Gre za odločilno okoliščino, kdo je protipravno premoženjsko korist prejel - torej obtoženec ali družba X. d.o.o. (glede na ločenost premoženja obtoženca in gospodarske družbe, katere družbenik je obtoženec) in tudi koliko je le-ta znašala. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi sodišče prve stopnje šele lahko odločilo, komu, v kakšnem obsegu in na kakšen način je potrebno protipravno premoženjsko korist tudi vzeti glede na to, da ukrep odvzema premoženjske koristi, ki j

Pritožnik utemeljeno izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da je v konstrukcijo obtožencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 vključilo tudi tista posamična dejanja, ki naj bi jih storil pred veljavnostjo KZ-1 oziroma pred 1. 11. 2008, ko upoštevaje določbo 267. člena KZ javni uslužbenec (še) ni bil možni storilec tega kaznivega dejanja, temveč ga je lahko storila le uradna oseba. Sodba sme temeljiti na s prikritimi preiskovalnimi ukrepi pridobljenih dokazih le, če so bili odrejeni oziroma dovoljeni, podaljšani in izvajani zakonito. Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da obtoženec nikoli ni imel statusa uradne osebe, se postavlja vprašanje zakonitosti odreditve prikritih ukrepov po 149.a členu in po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper obtoženca, ki sta bila odrejena v času veljavnosti KZ, ko je kaznivo dejanje prejemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ lahko storila le uradna oseba.

Stvarna pristojnost sodišč ni urejena le v ZKP, temveč tudi v ZDT-1 in ZS. Za kazenski pregon t.i. korupcijskih kaznivih dejanj, pri katerih ni navedena morebitna zagrožena kazen, torej tudi za pregon obravnavanega kaznivega dejanja sprejemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena KZ-1B, je kljub zagroženi kazni do treh let zapora pristojno SDT. V 40.a členu ZS pa je določeno, da pri okrožnih sodiščih na sedežih višjih sodišč delujejo specializirani oddelki sodišč, ki opravljajo preiskavo in sodijo v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj, v katerih obtožni akt vloži državno tožilstvo, pristojno za pregon navedenih kaznivih dejanj. To pomeni, da je v obravnavani zadevi za razsojo pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, saj je obtožnico vložilo Specializirano državno tožilstvo.

Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo. Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo. Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe. Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist. Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izreku izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč izrecno zapisano, da se podaja iz razloga hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odpoved je torej bila podana iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi. Še toliko bolj pa to velja za sodišče.

Tožnik je kot vodja patrulje kršitelju predočil kršitev prepovedi vzvratne vožnje na avtocesti in višino globe 300,00 EUR, nato pa mu je predlagal, da lahko plača le 60,00 EUR in mu da 5,00 EUR za kavo, kar je kršitelj tudi storil. Poleg tega je v plačilni nalog navedel neresnične podatke o kraju in času prekrška ter o pravni kvalifikaciji in opisu prekrška, pri tem pa enega izvoda plačilnega naloga ni izročil kršitelju, ampak ga je pospravil v žep bunde. S tem ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in ima ta kršitev tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem odstavku 259. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju, po načelu proste presoje dokazov, dokaze ponovno izvedlo in jih presodilo. Obramba je imela možnost v ponovljenem postopku na glavni obravnavi pričam in izvedencu finančne stroke postavljati vprašanja in tudi podati pojasnila oziroma pripombe k njihovim izpovedim, prav tako pa predlagati dokaze, kar je, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi storila. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je v obravnavanem postopku treba ločiti fazo pridobivanja oziroma zbiranja dokazov in fazo njihove presoje oziroma subsumpcije pod zgornjo premiso sodniškega silogizma. Četudi so bili nekateri izmed dokazov v fazi predkazenskega postopka oziroma glavne obravnave zbrani s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ne izpolnjuje standarda videza nepristranskega sodišča, to še ne pomeni, da so takšni dokazi sami po sebi zaradi tega nezakoniti. Kot že rečeno so bili vsi dokazi, ki jih je zbralo Okrožno sodišče v Mariboru, pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ponovno izvedeni oziroma pretreseni na glavni obravnavi, Okrožno sodišče v Mariboru pa jih je presodilo na podlagi njihove neposredne izvedbe. Stališ

Tožnik je določenega dne, da bi dosegel protipravno premoženjsko korist, naklepno vršil pritisk in zahteval podkupnino od prokurista pravne osebe in je naslednjega dne, v posledici takega ravnanja, od prokurista prejel 400,00 EUR. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer dolžnost opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in pod navodili delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Pri tem pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.

Primerjava zakonskih opisov kaznivih dejanj iz 261. in 257. člena KZ-1 pokaže, da sta obe kaznivi dejanji umeščeni v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, da gre pri obeh kaznivih dejanjih za enak objekt kazenskopravnega varstva, da iz opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena KZ-1 izhajajo tudi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, le da je v določbi tretjega odstavka 261. člena KZ-1 dodan še zakonski znak sprejema nagrade – podkupnine, kar označuje to kaznivo dejanje kot specialno v primerjavi in razmerju do splošnejše določbe prvega odstavka 257. člena KZ-1. Ker specialna določba izključuje splošno, je potrebno uporabiti specialno zakonsko določbo, torej določbo tretjega odstavka 261. člena KZ-1. Upoštevaje zakonsko opredelitev uradne osebe v določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1, odločbo ministra za notranje zadeve (A 66), zakonske podlage, na kateri je bila navedena odločba izdana (določbe 193., 194., 204., 205., 207. in 208. člena ZVCP), določbe podzakonskega akta – Pravilnika o tehničnih pregledih motornih v