102. člen ZFPPIPP

Z izdajo soglasja sodišča za plačilo stroškov stečajnega postopka se upravitelj ne razbremeni odgovornosti za pravilno posredovanje podatkov o obstoju terjatev, ki spadajo med občasne stroške stečajnega postopka (tretji odstavek 102. člena ZFPPIPP). Sodišče preveri temelj in višino plačil, v kolikor se tekom postopka izkažejo kot sporna. Znesek, ki je predmet tega pritožbenega postopka, se nanaša občasne stroške stečajnega postopka, povezane z vlaganji v nepremičnino v lasti dolžnika, ki so v predlogu upraviteljice specificirani do te mere, da sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za dvom v njihov temelj in višino, s priloženimi specificiranimi računi in delovnimi nalogi izvajalcev pa so tudi izkazani. Upoštevajoč vsebino predloga in njemu priloženih listin je imel pritožnik vse potrebne podatke, da bi lahko kateremu koli od stroškov oporekal tako po vsebini kot po višini. Takšnega ugovora ni vložil, dvoma v upraviteljičin predlog pa tudi ni vzbudil s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so priglašeni stroški nespecificirani in neizkazani.

Ker so bili stroški vzdrževanja posestva, ki predstavlja posebno stečajno maso, vključeni v pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka, v fazi odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase ni več mogoče presojati potrebnosti in koristnosti teh stroškov. To velja tudi za že nastale tekoče stroške stečajnega postopka, za izplačilo katerih upravitelj ni potreboval soglasja sodišča po drugem odstavku 357. člena ZFPPIPP. Gre za pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja. Ker pa je predračun stroškov stečajnega postopka zgolj okvir predvidenih stroškov, mora stečajno sodišče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. To zahteva, da upravitelj v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase utemelji temelj in višino dejansko nastalih stroškov. Zgolj sklicevanje na pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka temu ne zadosti, saj ta predstavlja le oceno bodočih stroškov. Tudi potni stroški upravitelja so lahko v predračunu stroškov stečajnega postopka predvideni le okvirno, v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa jih je potrebno specificirati glede na namen in po višini, tako da je mogoče preveriti, ali gre za dejansko nas

Velja poudariti, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti toženk. V takšni sodbi mora sodišče sicer ugotoviti vse elemente civilnega delikta, vendar se ni dolžno ukvarjati z obsegom škode. Hkrati velja še, da mora izmed navedenih predpostavk obstoj škode ugotoviti (le) z veliko stopnjo verjetnosti. Prva toženka je stečajna upraviteljica, medtem ko je tožnica upnica stečajnega dolžnika. Položaj obeh je v stečajnem postopku (glej ZFPPIPP) povsem različen in ena od glavnih dolžnosti stečajne upraviteljice (in ne upnice) je, da s profesionalno skrbnostjo poskrbi za zavarovanje premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase). Primarno velja že na tem mestu izpostaviti, da je ureditev odškodninske odgovornosti stečajnih upraviteljev urejena v specialni določbi 102. člena ZFPPIPP, ki izključuje uporabo splošnih odškodninskih predpostavk iz 131. člena OZ in po presoji pritožbenega sodišča, v delu, ko določa eksulpacijske razloge, tudi (primarno) izključuje neposredno uporabo 140. člena OZ. Povedano drugače, 140. člen OZ je treba uporabiti v okviru ekskulpacijskih razlogov po 102. členu ZFPPIPP. Podredno pa je za

Sodišče prve stopnje je razumelo, da je potrebno ugotoviti ali je nasprotovanje reviziji, v posledici katere se je štelo, da je ta umaknjena, tisto protipravno ravnanje, ki je povzročilo sedaj vtoževano škodo, ker je tožeči stranki s tem onemogočeno, da bi se ugotovila utemeljenost tožbenega zahtevka glede ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 in utemeljenost povračilnega zahtevka v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poplačilo po sodbi pa bi prejela na podlagi sodne poravnave A. d.o.o. - v stečaju oziroma sedaj tožeča stranka. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da upravitelj na podlagi 102. člena ZFPPIPP odškodninsko odgovarja le upnikom stečajnega postopka in da bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke in da je upnik iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, temeljijo na pritožbenih novotah, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP). Zmotno je pričakovanje pritožbe, da bo sodišče prve stopnj

Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna. Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo.

Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika. V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.

Ko je stečajna upraviteljica od uvedbe stečaja stečajnega dolžnika vstopila v pravde stečajnega dolžnika, je pravilno ravnala, ko je te pravde nadaljevala. Zatrjevana škoda tožnikov, kar naj bi bili pravdni stroški, katerih nista dobila izplačanih, pa ni škoda, za katero odgovarja stečajna upraviteljica. Njeno ravnanje ob odločanju o obeh pravdah, je bilo pravilno v času, ko je te odločitve sprejela in je eden izmed upnikov, ki je zagotavljal stroške teh pravd, te obveznosti tudi izpolnjeval. Dejstvo, da je ta družba šla kasneje v stečaj, pa v trenutku sklepanja dogovora o povračilu stroškov, ni odločilno. Ko je stečajna upraviteljica sklepala ta dogovor, je bila ta družba (upnik) dobro stoječa družba.

Ker je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnika zaradi neizkazane protipravnosti ravnanja stečajnega sodišča in zaradi nedokazanosti nastanka škode, izvedba dokazov z vpogledom v stečajni spis in poizvedbami pri poštni agenciji, vse z namenom, ali je stečajna upraviteljica obvestilo poslala tujemu upniku v tujino, ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja. Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.

Ker gre glede na pravnomočni sklep o nezavezujočem zbiranju ponudb za prodajo opreme, vredne manj od 15.000,00 EUR, lahko vrednost tega premoženja oceni upravitelj. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da upravitelj premoženja ne bi prodal na način, ki je primeren glede na lastnosti tega premoženja. Glede na to, da je premoženje že prodano za 280,00 EUR, nadaljnje preverjanje podatkov o pravi tržni vrednosti prodajane opreme ni smotrno. Končno je prava tržna vrednost tista, ki se oblikuje na trgu, to je vrednost, ki so jo kupci pripravljeni plačati za predmet prodaje. Če pritožnik meni, da so bili (ločitveni) upniki oškodovani, je v prvem odstavku 102. člena ZFPPIPP določena odškodninska odgovornost upravitelja upnikom za škodo, ki jim jo ta povzroči s kršitvijo svojih obveznosti.

Ko je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, katere obstoj tudi pritožba ne zanika, je nad procesno dolžnostjo tožeče stranke, da svoje trditve dokazno podpre (7.člen ZPP1 v zvezi s 212. členom ZPP2 ) pretehtala vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanj in kazenske odgovornosti storilca, ki obstaja, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Sodišče je zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo sodišča pri identičnem dejanskem stanju, smelo samo pridobiti obe kazenski sodbi in s tem ni kršilo procesnih predpisov v škodo toženca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča

odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja

Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja v postopku osebnega stečaja. S tem, da stečajni upravitelj upniku, ločitvenemu ali izločitvenemu upniku prereka terjatev, mu še ne povzroči škode. Premoženje, na katerem je po trditvah tožnika imel ločitveno pravico, je z zavrnitvijo njegovega zahtevka postalo premoženje stečajne mase, tožnik pa „navaden“ upnik stečajnega dolžnika. Toženka je dokazala, da stečajna dolžnica nikoli ni bila lastnica spornega goveda, temveč je bila kot rejka le njegova imetnica. Čim je tako, je jasno, da tožnik ločitvene pravice ne bi mogel pridobiti na premoženju nekoga tretjega, saj se ta lahko pridobi le na premoženju stečajnega dolžnika. Določili 316. in 317. člen ZFPPIPP, ki za dokončanje obstoječih poslov stečajnega dolžnika terjata dovoljenje sodišča, se v postopku z osebnim stečajem ne uporabljata.

Vsi tisti sklepi sodišča prve stopnje, ki so izdani v stečajnem postopku in se nanašajo na večje število upnikov, morajo biti obrazloženi. Obrazloženi morajo biti zato, da se upnike, ki jih zakon v glavnem postopku zaradi insolventnosti kategorizira kot stranke postopka, na jasen in razumljiv način informira, na kaj se sploh nanašajo ter se jim na tak način omogoči odločitev, ali naj vložijo pritožbo proti sklepu in presojo o možnosti uspeha z njo.

Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, saj pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši opisane interese upnikov, ga mora sodišče razrešiti. Če upravitelj krši svoje obveznosti, je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost, razrešitev, kakor tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost. ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena sicer določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. Upravitelj je lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti. ZFPPIPP izrecno ne dol

Niti vprašanje morebitne odškodninske odgovornosti upraviteljice (102. člen ZFPPIPP) niti napotitev strank postopka na postopek mediacije (48.a člen ZFPPIPP) ne more vzpostaviti pravice do pravnega sredstva, kjer ta zakonsko ni dopustna.

Soglasje sodišča k sklenitvi sodne ali izvensodne poravnave je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP. Upravitelj je za svoje odločitve (odškodninsko) odgovoren, česar se ne more razbremeniti s tem, da odgovornost za odločitve prevali na sodišče, med drugim tako, da od njega zahteva soglasja v primerih, ko jih zakon ne predvideva.

Glede na to, da je stečaj le generalna izvršba, je položaj stečajnega upravitelja v bistvenem podoben položaju (sodnega) izvršitelja, zato sodi stečajni upravitelj v krog tistih oseb, ki izvajajo javna pooblastila.

Nepravilnosti, ki se nanašajo na neracionalno rabo denarja stečajnega dolžnika in napačne ter nesmiselne odločitve upraviteljice v zvezi z vodenjem pravdnih postopkov, v katerih je udeležen stečajni dolžnik, ima upnik možnost uveljavljati v zvezi s kršitvijo obveznosti upravitelja v postopku in morebitno disciplinsko oziroma odškodninsko odgovornostjo upravitelja. Morebitne kršitve obveznosti upravitelja pa ne morejo biti podlaga za neizplačilo že nastalih stroškov stečajnega postopka.