VSL sodba in sklep II Cp 2727/2008

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi glede:

- prvotožene stranke glede povrnitve investicij v asfaltiranje dvorišča, klet, hlev in kozolec za znesek 6.394,73 EUR s pripadki

- drugo in tretjetožene stranke glede povrnitve investicij v streho, kotlovnico, asfaltiranje dvorišča, klet, hlev in kozolec glede za vsake po 2.245,73 EUR s pripadki.

Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 3. točki izreka.

Sodba sodišča prve stopnje se spremeni v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, tako, da je prva tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneskov 3.263,00 EUR tudi za čas od 21.2.2006 do 11.3.2008.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo, opr. št. P 45/2006 razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.263,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2008 do plačila. V preostalem je zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 461,43 EUR in drugo in tretjetoženi v znesku 1.491,38 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo v tem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

V pritožbi navaja, da ne drži stališče sodišča, da je nepošteni gestor, kateremu pripada le povrnitev koristnih stroškov, namenjenih povečanju vrednosti stvari oziroma običajnih stroškov za vzdrževanje stvari. Ne strinja se niti s stališčem, da drugo in tretjetožena stranka ne moreta biti zavezani k prispevanju k sicer koristnim stroškom v okviru svojega solastniškega deleža, saj od njega po mnenju sodišča nimata nič.

Pritožnik vztraja, da je vlagal z namenom preprečiti propad objektov. Zaradi nujnih vlaganj so bile okoriščene vse tožene stranke in jih je mogoče opredeliti le kot nujno in koristno gestijo. Poudarja, da nobeni od toženih strank ni bila prepovedana uporaba spornih nepremičnin. Za obnovo in vzdrževanje le-teh se same niso zanimale. Ne drži, da je tožeča stranka nepošteni gospodar in kot solastnik sam gospodari s celotno stvarjo. Prvo in drugotožena sta iz navedenih razlogov zavezani k prispevanju.

Poziv na prenehanje z vsakršnimi posegi na solastnem premoženju z dne 3.5.2000 ne more biti relevanten, saj so bila dela nujno potrebna.

Sodišče je o samem zahtevku odločilo zgolj v majhnem delu in se do preostalih njegovih zahtevkov ni z ničemer niti opredelilo.

Zahtevek po vrnitvi vlaganj v nujno ureditev in asfaltacijo dvorišča je sodišče nerazumljivo zavrnilo. Angažirani izvedenec, katerega mnenje je sodišče sicer v celoti sprejelo, je navedel, da je asfaltiranje koristno za vse stanovalce. Razlogi sodišča, da prvotožena nima avta, drugo in tretjetožena pa avto puščata na dovozni cesti ne držijo. Dvorišče je v hribu in bi brez asfaltiranja plaz že zdavnaj potegnil oziroma voda zdrla dvorišče. Ureditev dvorišča je bila torej nujna. Je pa tudi v korist vsem in tega ni mogoče pogojevati z lastništvom avtomobila. Asfaltirana pot in dvorišče sta bolj varna, udobna in lažje dostopna, dovoz se ne uničuje z vožnjo bremen, blato in umazanija se ne nosita v stanovanjske prostore. Sodišče se niti ni opredelilo do zahtevka v zvezi s škarpo, ki je povezana s samim asfaltiranjem dvorišča. Tudi postavitev škarpe je bila nujna in potrebna.

Pritožnik se ne strinja z zastaralnim rokom petih let in v zvezi s tem opozarja na določbo 48. člena SPZ, ki določa da zastaralni roki začnejo teči od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Zaradi uporabe napačnih določb o zastaranju sodišče ni odločalo o vseh vlaganjih.

Sodišče je zavrnilo vlaganja v nepremičnine, ki jih nobena od toženk ne uporablja. V zvezi s tem pritožnik še enkrat poudarja, da so jim vsi prostori in objekti ves čas na razpolago.

Neutemeljena je odločitev o obrestnem delu zahtevka. Tožene stranke so vedele za

tožnikova dela.

Glede na prejšnje navedbe se pritožnik pritožuje tudi glede pravdnih stroškov. Njegov zahtevek je utemeljen v veliko večjem delu. Poleg tega iz obrazložitve ne izhaja, katere stroške je sodišče štelo za potrebne in katere ne, niti kako je lahko drugo in tretjetoženi priznalo toliko stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je nesporno solastnik nepremičnin, na katerih stojijo objekti, v katere je vlagal, in sicer v deležu do 7029/20000 oziroma do 37/400. Nesporna so tudi vlaganja sama ter dejstvo, da zanje tožnik nima soglasja drugih solastnikov. Še več, pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da se tožene stranke vlaganjem vseskozi upirajo.

Za posle rednega upravljanja je potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti (2. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 2. odstavek 67. člena SPZ). Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja je potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 5. odstavek 67. člena SPZ). Ne glede na naravo posla, ki ga je tožnik opravil, je očitno, da zanj ni imel potrebnega soglasja, saj je njegov solastniški delež na vseh nepremičninah manjši od polovice.

Ob takšnem dejanskem stanju je vlaganja tožnika v nepremičnine pravno opredeliti kot poslovodjo brez naročila oziroma gestijo, ki je urejena v določbah 220. do 228. člena ZOR oziroma v določbah 199. do 206. člena OZ. Za razmerja med pravdnimi strankami veljajo določbe obeh zakonov, saj so nekatera nastala v času veljavnosti enega in nekatera v času drugega zakona. Navedeno pa niti ni pomembno, saj se relevantne določbe obeh zakonov prekrivajo.

Kljub prepovedi toženih strank ne gre za prepovedano gestijo, ki jo ureja 226. člen ZOR oziroma 204. člen OZ, saj je posel tožnika le deloma tuj. Prepoved opraviti svoj posel je v nasprotju z zakonom.

Gestija je dopustna, če bi sicer nastala škoda (nujna gestija) ali če bi bila zamujena očitna korist (koristna gestija). Naloga sodišča prve stopnje je, da ugotovi, ali so bila vlaganja tožnika nujna ali koristna. Pri presoji koristnosti je odločilna osebna korist toženih strank.

Glede na to, da morajo biti vlaganja osebno koristna, sodišče pritrjuje uporabljenemu kriteriju „uporabe nepremičnin", ki se ga je sodišče poslužilo pri presoji koristnosti vlaganj. Pravilno je najprej izločilo vlaganja v nepremičnine, ki jih tožene stranke ne uporabljajo in šele nato presojalo koristnost preostalih vlaganj zanje. Pravilno je ugotovilo, da so vlaganja tožnika v kotlovnico in ostrešje koristna tudi za prvotoženo stranko in ji je posledično naložilo v plačilo stroške, ki ustrezajo njenemu solastniškemu deležu. Pravilno je tudi ugotovilo, da vlaganje tožnika v dvorišče, torej asfaltacija dvorišča, ni koristno za prvotoženo stranko. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da lahko prvotožena stranka, ki avtomobila sploh nima, do svojega stanovanja pride tudi peš po makadamskem dvorišču in asfalta ne potrebuje ter ji za življenje ne pomeni nič boljšega. Pritožbene navedbe o tem, da sta asfaltirana pot in dvorišče bolj varna, udobna in lažje dostopna, dovoz se ne uničuje z vožnjo bremen, blato in umazanija se ne nosita v stanovanjske prostore, so nove in jih pritožbeno sodišče iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, ni upoštevalo. Sodišče sprejema tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ko to bolj verjame prvotoženi stranki, češ da drugo in tretjetožena stranka, ko prideta k njej na obisk, zaradi sporov s tožnikom avto pustita na dovozni cesti. Iz navedenega sledi, da nista uporabnici asfaltiranega dvorišča, torej sodišče pravilno ni presojalo, koliko so bila vlaganja v asfalt koristna zanju.

Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo, koliko so vlaganja tožnika nujna. Tu uporaba nepremičnin s strani toženih strank ni relevantna. Zato tudi izvedba ustreznih dokazov, ki bi ovrgli navedbe drugo in tretjetoženke, da ne prihajata v hišo k materi, zaradi neizvedbe katerih se pritožnik pritožuje, ni potrebna, saj ta navedba ni pomembna v luči tožbenega zahtevka. Sodišče se bo v novem sojenju moralo opredeliti glede nujnosti vlaganj, torej glede nujnosti vseh vlaganj (ki niso zastarala), tudi vlaganj v kotlovnico, ostrešje in asfaltiranje dvorišča s stališča drugo in tretjetožene stranke ter glede nujnosti vlaganj, ki jih ni opredelilo že za koristna glede prvotožene stranke, torej tudi glede nujnosti vlaganj v asfaltiranje dvorišča (ponovno le glede nezastaranih vlaganj).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za vlaganja tožnika velja petletni zastaralni rok. Zato tožnik za vlaganja v obdobju pred 21.2.2001 ni upravičen do povračila sorazmernega dela stroškov. Določba 48. člena SPZ glede zastaranja ni uporabna, saj govori o vlaganju v nepremičnino s strani tretje osebe in ne lastnika oziroma solastnika. Poleg tega tožnik niti ni imel soglasja za svoja vlaganja (primerjaj določbo 1. odstavka 48. člena SPZ). Iz tožnikovih izpovedb tako nedvomno izhaja, da so zastarali zahtevki na podlagi vlaganj v fasado z izolacijskim materialom, električno napeljavo, telefonski priključek, garažo, drvarnico, garažo za traktor, zidanico, pripravo dvorišča za asfaltiranje in postavitev robnikov, stopnice in nadstrešek nad njimi, betonski podporni zid oziroma škarpo.

Sodišče prve stopnje se podrobneje glede vseh vlaganj z ugovorom zastaranja ni ukvarjalo, saj je kot primarni izločitveni kriterij uporabilo kriterij „uporabe nepremičnin“. V novem sojenju se bo moralo prvostopenjsko sodišče posvetiti ugotavljanju časa izvedbe investicije v kletne prostore, hlev in kozolec, glede katerih tožnik ni izpovedal ob svojem zaslišanju (izvedenec !!) in se v zvezi s tem opredeliti do ugovora zastaranja toženih strank. Če le ta ne bo utemeljen, pa mora sodišče odločiti o tožbenem zahtevku na podlagi določil gestije.

V skladu z navedenim je sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje v 2. in 3. točki razveljavilo glede povrnitve investicij v ostrešje in kotlovnico glede drugo in tretjetožene stranke ter glede investicij v dvorišče, klet, hlev in kozolec glede vseh toženih strank (1 .odstavek 351. člena ZPP). Do vrednosti zahtevka, za katerega je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče prišlo tako, da je vrednost vtoževanega zneska za posamezno investicijo, glede katere je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, pomnožilo s solastninskim deležem posamezne tožene stranke na tej nepremičnini kot predmetu investicije in seštelo zneske, ki odpadejo na vsako od toženih strank.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, ki jih je prvostopenjsko sodišče prisodilo od dneva izdaje sodbe. Vendarle pa tožniku ne gredo obresti od dne 1.1.2005, ko naj bi od toženk zahteval povračilo vlaganj kot zatrjuje. Za to v postopku na prvi stopnji ni predložil nobenega dokaza, toženke pa so temu ugovarjale, češ da mu gredo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, dne 21.2.2006. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče in sodbo spreminja v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti na prisojen znesek, tako da te tečejo od vložitve tožbe, to je od 21.2.2006, dalje (primerjaj 214. člen ZOR oziroma 193. člen OZ; 1. odstavek 351. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje sodbo delno razveljavilo v njenem zavrnilnem delu je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o njih in stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

V svoji pritožbi z dne 1.4.2008 je tožnik podal tudi predlog za taksno oprostitev. Le-tega je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. P 45/2006, z dne 28.4.2008 zavrnilo.

Zoper sklep se je tožnik pravočasno pritožil, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter ga oprosti plačila sodne takse oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču s stroškovno posledico.

Tožnik v pritožbi navaja, da ne prejema visoke plače, niti je ne njegova žena. Njuni dohodki se skoraj več ne morejo šteti za neke povprečne mesečne, ampak za podpovprečne dohodke. Ima otroke, ki jih mora preživljati in plačevati za šolanje. Starejša hčerka je delno prizadeta in nezmožna samostojnega bivanja. Družina ima mesečne režijske stroške, treba je kupiti hrano, obleko, obutev, kurjavo. Nepremičnine, ki jih ima tožnik, ne predstavljajo tako velikega dohodka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazil, ki jih je pritožnik predložil utemeljeno zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je namreč tožnika s sklepom, opr. št. P 45/2006, z dne 4.4.2008 pozvalo na dopolnitev svojega predloga s potrdilom o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju članov gospodinjstva, z zadnjo odločbo o dohodnini ter morebitnimi drugimi dokazi. Opozorilo ga je tudi, da bo predlog v nasprotnem primeru zavrglo.

Pritožnik ni predložil zadnje odločbe o dohodnini, na predložitev katere je bil pozvan. Niti ni predložil potrdila o dohodkih v letu 2008, torej v času neposredno pred podanim predlogom za oprostitev sodnih taks. Potrdili o svojih kot o ženinih dohodkih, ki ju je predložil, sta namreč za leto 2007. Predložil je potrdilo o šolanju le za enega od otrok. Za hči, ki naj bi bila delno prizadeta ni predložil nobenega dokazila. Tretji od otrok, ki živijo v skupnem gospodinjstvu pa je kot izhaja iz potrdila iz gospodinjske evidence že poročen.

Sodišče je na podlagi predloženih dokazil pravilno ugotovilo, da sta pritožnik in njegova žena prejela mesečno 776,00 EUR oziroma 739,00 EUR, kar predstavlja redne povprečne prihodke za kraj delovanja sodišča. Poleg tega je tožnik tudi lastnik nepremičnin. Na podlagi ugotovljenega je zavrnilo predlog tožnika na oprostitev sodnih taks.

Višina katastrskega dohodka, ki se izpostavlja v pritožbi, ni odločilen razlog za zavrnitev predloga. Že dohodki sami narekujejo takšno odločitev. Če upoštevajoč potrdilo o šolanju za enega od otrok dohodke pritožnika in njegove žene delimo s tri, dobimo mesečni dohodek v znesku najmanj 505,10 EUR neto na družinskega člana. Če jih delimo s štiri, upoštevajoč le navedbe (torej brez tožnikovih dokazov za to) pritožnika o otroku, ki je delno prizadet in nezmožen samostojnega bivanja, mesečni dohodek na družinskega člana še vedno znaša najmanj 378,82 EUR neto oziroma 541,74 EUR bruto. Plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 526,57 EUR ob takšnih dohodkih tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja škode za nujno preživljanje pritožnika in njegove družine. Samo za primerjavo pritožbeno sodišče navaja dejstvo, da je bruto dohodek na družinskega člana v času, ko je bil izplačan, presegal minimalno bruto plačo, ki jo kot kriterij pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči (ki obsega tudi oprostitev plačila sodnih taks) omenja Zakon o brezplačni pravni pomoči. Minimalna bruto plača je namreč vse do februarja 2008 znašala 538,53 EUR.

Iz zgoraj navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbe je zaobsežena v odločitvi glede pritožbe.