220. člen ZOR

V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe. Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.

S tranko je dovoljeno le vzpodbuditi k navajanju odločilnih dejstev oz. njihovemu dopolnjevanju, ne pa je eksplicitno poučevati o neki povsem drugi pravni podlagi.

Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen. Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.

Povračilni zahtevek zakonca, ki po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti vlaga posebno premoženje v skupno premoženje, ni avtomatičen, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji. Zakonci morajo namreč tudi po razvezi zakonske zveze s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (oziroma razpadu življenjske skupnosti), vse dokler obstaja skupno premoženje, torej do delitve. Vendar je od navedenega pravila, podobno kot pri upravljanju s stvarmi v solastnini, ko solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, mogoče odstopiti na podlagi instituta poslovodstva brez naročila. Zastaranje povračilnega zahtevka prikrajšanega začne načeloma teči po koncu vlaganj (npr. po koncu gradnje), za razmerja, ki se bodo presojala po določbah SPZ, pa je začetek zastaralnega roka vezan na izgubo posesti nepremičnine. Vendar je v obravnavani zadevi pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko pričel zastaralni rok tožnikove terjatve teči šele s pravnomočno določitvijo deležev na skupnem premoženju – šele takrat je torej postala tožnikova terjatev določljiva. Drugačno stališče bi pripeljalo do nevzdržne situacij

Vse dokler je podano zadostno soglasje etažnih lastnikov za posel rednega upravljanja, preklic izjave o danem naročilu s strani tretje do šeste tožene stranke ob pravilni uporabi materialnega prava ne povzroči prenehanja. Ker posel rednega upravljanja zavezuje tudi tiste, ki se z njimi niso strinjali oziroma so svoje soglasje dali, a so ga kasneje umaknili, uporaba določb ZOR o poslovodstvu brez naročila ne pride v poštev.

Prizadetost, ki jo oškodovanec trpi s tem, ko nepremičnine, katere solastnik je, ne more uporabiti, ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari ima solastnik, ki je prikrajšan zato, ker ne more uporabljati stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, pri čemer je drug solastnik okoriščen, ker uporablja stvar v obsegu, ki presega njegov delež. Terjatev na povrnitev potrebnih in koristnih izdatkov je dospela ob koncu del, torej tedaj, ko so poslovodji brez naročila izdatki nastali. Za te terjatve velja petletni zastaralni rok.

Relevanten je preračun vrednosti na dan uveljavitve ZPP-D (1.990,24 EUR), zato je sodišče postopek v nadaljevanju pravilno vodilo po pravilih, ki veljajo za spor majhne vrednosti. Pobotni ugovor je omejen z določbo 286. člena ZPP, nasprotna tožba, ki je po svoji procesni naravi samostojna tožba, pa ne.

Ker tožnik kot solastnik za vlaganja ni imel pooblastila ostalih solastnic, gre za deloma tuj posel, zato je treba tožnikov položaj v tem delu presojati v okviru zakonskih določb, ki urejajo poslovodstvo brez naročila. Pri tem je potreben kriterij nujnosti vlaganj, ni pa odločilna uporaba stvari s strani ostalih solastnikov, saj pri solastnini ni razdeljena stvar, temveč pravica.

Tožnika povrnitev vlaganj v stanovanje, izvršenih na podlagi (nične) kupoprodajne pogodbe, ne moreta terjati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je bilo toženki stanovanje vrnjeno na podlagi denacionalizacijske odločbe in za prehod premoženja torej obstaja pravna podlaga. Pravne podlage tudi ne predstavljata določbi 25. in 60. čl. ZDen, ki urejata povrnitve vlaganj, opravljenih do uveljavitve ZDen, ne pa kasnejših vlaganj.

Vzdrževanje in dopolnjevanje računalniškega programa „Klasifikacija bilančne aktive in izvenbilančnih obveznosti“ je za toženo stranko, ki je banka in je ta program uporabljala, koristna gestija.

Za posle rednega upravljanja je potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti. Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja je potrebno soglasje vseh solastnikov. Ne glede na naravo posla, ki ga je tožnik opravil, je očitno, da zanj ni imel potrebnega soglasja, saj je njegov solastniški delež na vseh nepremičninah manjši od polovice. Ob takšnem dejanskem stanju je vlaganja tožnika v nepremičnine pravno opredeliti kot poslovodjo brez naročila oziroma gestijo, ki je urejena v določbah 220. do 228. člena ZOR oziroma v določbah 199. do 206. člena OZ. Za razmerja med pravdnimi strankami veljajo določbe obeh zakonov, saj so nekatera nastala v času veljavnosti enega in nekatera v času drugega zakona. Navedeno pa niti ni pomembno, saj se relevantne določbe obeh zakonov prekrivajo. Kljub prepovedi toženih strank ne gre za prepovedano gestijo, saj je posel tožnika le deloma tuj. Prepoved opraviti svoj posel je v nasprotju z zakonom. Gestija je dopustna, če bi sicer nastala škoda (nujna gestija) ali če bi bila zamujena očitna korist (koristna gestija). Naloga sodišča prve stopnje je, da ugotovi, ali so bila vlaganja t

Cestno prometno signalizacijo na edinem nivojskem križanju ceste z železnico na njenem območju bi po ZVZP morala vzdrževati tožena stranka. Toda tožena stranka tudi v pritožbi sama navaja, da ni niti postavila (očitno meni prometno signalizacijo - zapornice) niti odredila vzdrževanja cestne signalizacije. To pomeni, da za vzdrževanje te signalizacije, čeprav je bila to njena zakonska dolžnost, ni poskrbela. Čim pa je tako, je tožeča stranka kot strokovno usposobljena za tovrstno delo, torej vzdrževanje cestnih signalno varnostnih naprav na nivojskem prehodu v letu 2001 in 2002 imela podlago v določbah 220. člena in 3. odstavka 226. člena ZOR oziroma v 199. členu in 3. odstavku 204. člena OZ o poslovodstvu brez naročila.

1. Osnovno pravilo obligacijskega prava je načelo nevmešavanja v tuje zadeve. Iz tega načela med drugim izhaja, da lastnik nepremičnine načeloma ni dolžan kriti stroškov vlaganj, ki jih je v njegovo nepremičnino nepoklicano opravil tretji. 2. V primeru dobroverne uporabe posestniku ni mogoče naložiti plačila uporabnine po 219. členu ZOR.

V obligacijskem pravu velja osnovno načelo, da se nihče ne sme nepoklicano lotiti tujega posla. Investicije v nepremičnino drugega zato same po sebi ne predstavljajo podlage za povračilo vlaganj. Tak zahtevek je lahko utemeljen le, če so izpolnjeni pogoji za kondikcijo, verzijo, koristno oziroma nujno gestijo ali, če o tem med strankama obstaja dogovor.

Toženkino ravnanje je treba presojati po določilih ZOR, ki urejajo poslovodstvo brez naročila, saj se je tožnik s plačilom računov vmešaval v posle skupne obratovalnice Market A., ki je prenehala, in njenih ustanoviteljev. S plačilom računov skupne obratovalnice se je tožnik nepooblaščeno vmešal v toženčeve posle, ker v pravdi ni izkazal niti zakonske, niti pogodbene dolžnosti za tako ravnanje. Tožnikovo sklicevanje, češ da toženec tega ni prepovedal, je brez pomena, ker bi tožnik moral izkazati pooblastitev za plačilo tujega dolga. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo na to, da mora gestor pred vmešavanjem v tuje posle ugotoviti resnično voljo gospodarja - dominusa. Šele ko je zbral vse dostopne informacije, pa resnične volje ni mogel ugotoviti, si lahko glede na vse okoliščine, ki jih upošteva skrben gospodar, ustvari domnevo, kaj je gospodarjeva volja. V obravnavanem primeru pa je tožnik dobro vedel, da toženec odklanja plačilo računov, pa se je kljub temu vmešaval in plačal račune.

Osnovno razlagalno vodilo pri poslovodstvu brez naročila je varovanje koristi tistega, v čigar posle se je gestor vmešal. Gestor se za to ne more lotiti izpolnjevanja tujega posla in pri tem dominusove pogodbene obveznosti razlagati (po svoje in) v škodo dominusa - tudi ne tako, da bi določila pogodbe (ki se po 1. odstavku 99. člena ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo) naredil sporne (s tem, da bi jim pripisoval drug pomen, kot bi jim jih s stališča svoje objektivne koristi pripisoval dominus). Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Sodišče je višino uporabnine izračunalo iz sedanje vrednosti nepremičnine, torej z upoštevanjem investicijskega vzdrževanja sporne nepremičnine. Če mora toženka plačati uporabnino od vrednosti nepremičnine, ki je večja tudi zaradi njenih vlaganj v okviru investicijskega vzdrževanja, ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka od teh vlaganj nima nobene koristi.

Dokazna ocena pomeni prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali ne obstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. Kot je bilo že navedeno, je na tožniku dokazno breme, da je šlo med njim in bratom za dvostransko obveznostno razmerje, po katerem naj bi tožnik nudil bratu pomoč v delu in sredstvih, ta pa naj bi se mu obvezal to vrniti. To dokazno breme še ostri stališče, po katerem velja, da pomoči v delu med sorodniki načeloma ni mogoče šteti, da je bila dana z namenom ustanovitve obveznosti za tistega, kateremu je bila pomoč dana. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pomagal bratu, vendar pa, če ni dokazanosti dogovora o odplačnosti, bi lahko šlo le za neodplačno pomoč. V primeru obogatitvene podlage ni primerna uporaba stroškovnega pristopa pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta temelji na oceni nadomestitvenih stroškov, to je stroškov za izgradnjo hiše z enako uporabnostjo oziroma reprodukcijskih stroškov, ki predstavljajo stroške izgradnje za kopijo ocenjevanega objekta. Če gre za obogatitev, je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z ugotovitvijo odstotka vlag

Brez soglasja naročnika se sme prevzemnik naročila odmakniti od naročila samo v primeru, če ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, vendar zgolj v kolikor po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi (1. odst. 752. člena ZOR). Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah sicer sklicevala na nujnost izvedbe spornih del, kjer naj bi bil obseg potrebnih dodatnih del ugotovljen šele potem, ko je bila streha na objektu že odkrita. Takšne trditve bi sicer bile lahko ustrezna podlaga v smislu 1. odst. 752. člena ZOR za odmik od naročila brez soglasja naročnika. Vendar bi tožeča stranka v tem okviru morala hkrati podati konkretizirane trditve glede okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno mislila, da je odmik od naročila v naročiteljevem interesu.

Osnovne predpostavke, da se določeno ravnanje opredeli kot poslovodstvo brez naročila so, da gre za tuj posel in da je gestorjev namen, da dela za drugega. Ker je tožeča stranka v konkretnem primeru izhajala iz tega, da je opravljala svoj posel, določbe o poslovodstvu brez naročila glede na tako trditveno podlago niso podane.