226. člen ZOR

V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe. Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Ravnanje drugotoženca, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo, se v celoti prekriva z dejstvi, ki so relevantna glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije. Pri izračunu škode, do povračila katere je upravičena tožeča stranka, je potrebno upoštevati koristi, ki so nastale za nasprotno stranko. Toženi stranki v zvezi s stroški, ki bi jih bilo potrebno odšteti, tekom postopka nikoli nista opredelili, katere stroške in v kateri višini bi bilo potrebno odšteti od tržne cene gramoza, ki jo je ugotovil izvedenec.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe; - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa.

Povračilni zahtevek zakonca, ki po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti vlaga posebno premoženje v skupno premoženje, ni avtomatičen, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji. Zakonci morajo namreč tudi po razvezi zakonske zveze s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (oziroma razpadu življenjske skupnosti), vse dokler obstaja skupno premoženje, torej do delitve. Vendar je od navedenega pravila, podobno kot pri upravljanju s stvarmi v solastnini, ko solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, mogoče odstopiti na podlagi instituta poslovodstva brez naročila. Zastaranje povračilnega zahtevka prikrajšanega začne načeloma teči po koncu vlaganj (npr. po koncu gradnje), za razmerja, ki se bodo presojala po določbah SPZ, pa je začetek zastaralnega roka vezan na izgubo posesti nepremičnine. Vendar je v obravnavani zadevi pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko pričel zastaralni rok tožnikove terjatve teči šele s pravnomočno določitvijo deležev na skupnem premoženju – šele takrat je torej postala tožnikova terjatev določljiva. Drugačno stališče bi pripeljalo do nevzdržne situacij

Pomanjkanje procesne sposobnosti ni bistvena kršitev postopka, če je zakoniti (začasni) zastopnik naknadno odobril dejanje procesno nesposobne stranke. V letu 2009 je prišlo do spremenjene sodne prakse, iz katere izhaja, da se strošek izkopa ne odšteva od tržne vrednosti izkopanega gramoza. Utemeljitev takšnega stališča je, da tožeča stranka lahko do restitucije gramoza pride le na tak način, da gramoz kupi na trgu, zanj pa mora plačati tržno ceno. Druga utemeljitev pa je, da gre pri nedovoljenem izkopu gramoza za poslovodstvo brez naročila, pri katerem pa poslovodja ni upravičen do povrnitve koristnih izdatkov. Kadar je povzročeno škodo možno odpraviti z vzpostavitvijo v prejšnje stanje ali s plačilom denarne odškodnine je na oškodovancu, da se odloči, katero obliko odškodnine bo zahteval. Oškodovančeva zahteva pa mora biti primerna. V danem primeru je denarna odškodnina primerna oblika povrnitve škode, ker je toženec izkopano gramozna jamo že zasul z odpadnim gradbenim materialom. Ker navoženi gradbeni material ni iste kvalitete kot gramoz, ki je bil izkopan, je neutemeljena pritožbena navedba, da je škoda že restituirana.

Predpostavke odškodninske odgovornosti po 76.b členu ZUN bi bile izpolnjene, če bi bila kljub odrejeni in izvršeni sanaciji posledic nedovoljenega posega v prostor, še vedno podana poškodba okolja; pri opredelitvi pojma poškodbe okolja je treba izhajati iz definicije 8. točke 5. člena ZVO. Pojem premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava je odprt in v tem pogledu širši od pojma poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN, ki je opredeljen s predpostavkami iz 8. točke 5. člena ZVO.

Za posle rednega upravljanja je potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti. Za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja je potrebno soglasje vseh solastnikov. Ne glede na naravo posla, ki ga je tožnik opravil, je očitno, da zanj ni imel potrebnega soglasja, saj je njegov solastniški delež na vseh nepremičninah manjši od polovice. Ob takšnem dejanskem stanju je vlaganja tožnika v nepremičnine pravno opredeliti kot poslovodjo brez naročila oziroma gestijo, ki je urejena v določbah 220. do 228. člena ZOR oziroma v določbah 199. do 206. člena OZ. Za razmerja med pravdnimi strankami veljajo določbe obeh zakonov, saj so nekatera nastala v času veljavnosti enega in nekatera v času drugega zakona. Navedeno pa niti ni pomembno, saj se relevantne določbe obeh zakonov prekrivajo. Kljub prepovedi toženih strank ne gre za prepovedano gestijo, saj je posel tožnika le deloma tuj. Prepoved opraviti svoj posel je v nasprotju z zakonom. Gestija je dopustna, če bi sicer nastala škoda (nujna gestija) ali če bi bila zamujena očitna korist (koristna gestija). Naloga sodišča prve stopnje je, da ugotovi, ali so bila vlaganja t

Cestno prometno signalizacijo na edinem nivojskem križanju ceste z železnico na njenem območju bi po ZVZP morala vzdrževati tožena stranka. Toda tožena stranka tudi v pritožbi sama navaja, da ni niti postavila (očitno meni prometno signalizacijo - zapornice) niti odredila vzdrževanja cestne signalizacije. To pomeni, da za vzdrževanje te signalizacije, čeprav je bila to njena zakonska dolžnost, ni poskrbela. Čim pa je tako, je tožeča stranka kot strokovno usposobljena za tovrstno delo, torej vzdrževanje cestnih signalno varnostnih naprav na nivojskem prehodu v letu 2001 in 2002 imela podlago v določbah 220. člena in 3. odstavka 226. člena ZOR oziroma v 199. členu in 3. odstavku 204. člena OZ o poslovodstvu brez naročila.

Prepoved opravila, ki je nujno potrebno, da se prepreči nastanek škode na solastni stvari, je pravno neupoštevna. Delež solastnikov na solastni stvari mora biti določen vrednostno v sorazmerju s celoto, torej ni dovolj upoštevati le kvadraturo solastne zgradbe, temveč tudi korekcijske faktorje, običajne v gradbeni stroki.

Toženec bi moral obvestiti tožečo stranko kot naročnika, da čipk takih kot so, ne more fotografirati. Ker je v čipke posegel, odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi posega.

Če najemnik za vlaganja v nepremičnino najemodajalca, ki presegajo t.i. tekoče vzdrževanje, ni imel predhodnega soglasja najemodajalca, izrecno za takšna vlaganja predvidena s pogodbo, najemnikovega ravnanja ni več mogoče presojati znotraj pogodbene sfere, temveč po pravilih o poslovodstvu brez naročila (220. - 228. člen ZOR).

Gestija je prepovedana, če nekdo opravlja tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil oziroma brez njegove odobritve, če je bila ta izrecno dogovorjena.

Za adaptacijska dela v stanovanju, ki jih je opravil poprej imetnik stanovanjske pravice (oziroma zdaj najemnik stanovanja) in za povrnitev stroškov v zvezi z njimi je potrebno uporabiti ustrezne določbe zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) oziroma zdaj stanovanjski zakon, (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ), ker so te posebne v razmerju do splošnih določb ZOR.

Kadar pa gre za večja popravila in za taka sta sodišči prve in druge stopnje ocenili sporno prenovo celotne strehe hiše, ki je v solasti pravdnih strank, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odstavek 15. člena ZTLR oziroma 31. člena SZ). Če v zadnje navedenem primeru soglasja ni, posel pa je nujen in potreben ter ga opravi eden od solastnikov, se za odločanje o sporu uporabijo pravila o poslovodstvu brez naročila. Ta terjajo dve predpostavki: posel mora biti tuj in biti mora dopusten; dopusten pa je, če je take narave, da ne trpi odlašanja (bodisi, ker sicer grozi izguba, bodisi, da gre za očitno korist). Pri tem je posel lahko le deloma tuj: to je primer, kadar kdo opravlja posel deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Tako sta se pravna teorija in praksa izrekli, da solastnik, ki popravi streho hiše v solastnini, posluje ne samo zase, marveč tudi za druge solastnike. Kolikor se posel nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku. Ker je šlo v danem primeru po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje za potrebno in nujno prenovo strehe pred zimo (1992/93), dela pa so bila tudi neodložljiva, ker bi sicer nastala škoda, po obsegu pa je šlo z