VSL sodba I Cp 894/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.967,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od vložitve tožbe naprej. Pravdne stroške tožene stranke v višini 20,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s plačilom pritožbenih stroškov. Očita mu kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov: zaslišanja prič Z. K. (ki je bil sicer vabljen, a se vabilu ni odzval niti se opravičil), N.K. (ki iz neznanih razlogov ni bila niti vabljena) ter Z. Z. in B. P. (čeprav je bilo sporno, katere primere zajema sklenjena zavarovalna polica). Ni jasno, zakaj je zahtevek zavrnjen: ali zato, ker ni zavarovančeve odškodninske odgovornosti, ali ker ni protipravnosti ali zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Ob nespornih dejstvih, da se je zavarovalna polica nanašala tudi na konja, ki je povzročil škodni dogodek, je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. Zavarovalna pogodba se je nanašala na kobilo A. A., ki je povzročila škodni dogodek, in odgovornost njenega vsakokratnega imetnika – lastnika, čuvaja, oskrbnika, jahača (v obravnavanem primeru: lastnice in oskrbnika). Zato je irelevantno, kdo je bil zavarovanec. Glede protipravnosti pa je treba ugotoviti, da je zaradi reakcije kobile A. A. prišlo do poškodovanja kobile tožeče stranke in do njene škode. Tožena stranka je dolžna izplačati odškodnino že zgolj na podlagi obstoja škodnega dogodka, brez možnosti sklicevanja na neobstoj protipravnosti in brez možnosti uspešnega ugovarjanja, da ni odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca. Graja še opravljeno procesno vodstvo sodišča, ker ni kaznovalo pooblaščenca tožene stranke zaradi žalitve pooblaščenca tožeče stranke na obravnavi. Predlaga, da ga kaznuje višje sodišče.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka vtožuje odškodnino za materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 7. 3. 2010, ko je kobila zavarovanke tožene stranke tako poškodovala njeno kobilo, da jo je bilo treba evtanazirati. Po ugotovitvi, da krivdne odgovornosti zavarovanke tožene stranke ni oziroma da v njenem ravnanju ni protipravnosti, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Dodalo je še, da tudi ni pasivne legitimacije tožene stranke.

6Pritožbi je treba pritrditi, da je odločitev o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke materialnopravno zmotna. Na podlagi nespornih dejstev je sodišče namreč ugotovilo, da je bila med konjeniškim klubom, katerega članica je bila lastnica kobile A. A., ki je povzročila škodni dogodek, in toženo stranko sklenjena zavarovalna pogodba o zavarovanju splošne odgovornosti in da se je pogodba izrecno nanašala tudi na zavarovanje odgovornosti iz posesti obravnavane kobile A. A. (ugotovitve na glavni obravnavi z dne 13. 11. 2013, red. št. 18). Če je z zavarovanjem, ki ga kot zavarovanec sklene društvo ali klub, posebej dogovorjeno zavarovanje odgovornosti iz posesti konj, slednje krije odgovornost vsakokratnega imetnika (lastnika, čuvaja, oskrbnika, jahača), ki ima na skrbi žival, ki je navedena na polici (1. točka drugega odstavka 12. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 - splošni pogoji; v prilogi B3) v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Splošnih pogojev. Z zavarovalno pogodbo se zavarovanec (konjeniški klub) zavezuje, da bo zavarovalnici (toženi stranki) plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Stranki pogodbe sta zavarovalec in zavarovalnica. Če je zavarovan tudi interes tretje osebe, se kot beneficiar pojavi še zavarovanec. OZ pa omenja še zavarovalnega upravičenca. Gre predvsem za oškodovanca pri zavarovanju odgovornosti, kakršno je bilo sklenjeno v obravnavanem primeru. Zavarovanje krije škode zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe (v obravnavanem primeru: tožeča stranka) uveljavlja proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega škodnega dogodka (nesreče), ki izvira iz nevarnega vira, navedenega na polici, in ki ima za posledico poškodovanje oseb ali stvari (prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev pri prilogi B3). Pri zavarovanju pred odgovornostjo zavarovalnica torej odgovarja za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). Oškodovanec ima do nje lastno pravico in direktno tožbo (prvi odstavek 965. člena OZ). Ob nespornih dejstvih o sklenjeni zavarovalni pogodbi o zavarovanju civilne odgovornosti so torej razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije materialnopravno zmotni.

7Ne glede na to je sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

8Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, vendar največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). To pomeni, da mora zavarovalnica povrniti oškodovancu škodo, vendar le, če je zavarovanec – povzročitelj škode – zanjo odgovoren. Drugačno pritožbeno naziranje je pravno zmotno (da je tožena stranka kot zavarovalnica dolžna izplačati zahtevano odškodnino na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ne glede na odgovornost njenega zavarovanca).

9V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank, ko je tožeča stranka zatrjevala krivdno odgovornost lastnice živali za škodni dogodek (češ da ni zagotovila potrebnih ukrepov za preprečitev škodnega dogodka – zagotovitev ločevanja svoje kobile od drugih konj), tožena pa se je branila z ugovorom, da odgovornosti njenega zavarovanca ni, ker je bila oskrba obeh konj običajna, je sodišče ugotovilo, da je bila oskrba konj, ki so bili spuščeni v izpust svobodno (brez pastirja), običajna in z vidika stroke pravilna (razlogi v točki 13 sodbe). Iz nadaljnjih ugotovitev izhaja, da ločenega izpusta obeh živali ni narekovalo niti njuno predhodno obnašanje ali zaznane posebne okoliščine na strani povzročiteljice škode (razlogi v točki 14 sodbe). Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu.

10Sprejeta odločitev je glede na take dejanske okoliščine pravno pravilno oprta na drugi odstavek 158. člena OZ. Po njem odgovarja za škodo, ki jo povzroči domača žival, njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Prilagoditi ga mora razmeram in situaciji, ki bi jo moral in mogel pričakovati. Napada živali zavarovanke tožene stranke na tožničino žival glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera med udeleženima kobilama ni bilo mogoče predvideti in pričakovati. Po ugotovitvah sodišča sta bili običajno skupaj v izpustu, sta se razumeli, kobila tožeče stranke je sprejemala dominantni položaj kobile zavarovanke tožene stranke, slednja pa ga je izražala v za čredo konj običajnih in dopustnih okvirih. Ker nadzor človeka nad pašo konj, za katerega se je prav tako zavzemala tožeča stranka, ni običajen oziroma je po ugotovitvah sodišča prve stopnje celo v nasprotju s splošnimi pravili stroke oziroma samo naravo konj, se izkaže, da je bilo varstvo in nadzorstvo nad kobilo, ki je povzročila škodni dogodek, primerno in zadostno, očitki o krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke pa pravilno zavrnjeni. Odločitev je pojasnjena z dovolj jasnimi razlogi, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti in pritožbeno sodišče ne najde niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Sodba tudi ni obremenjena s smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izbor dokazov je prepuščen sodišču kot sestavni del proste dokazne ocene (8. člen ZPP). Na že sprejete dokazne sklepe (kot sklepe procesnega vodstva) sodišče ni vezano. Lahko jih tudi spremeni, če ugotovi, da izvedba dokazov ni več potrebna. Drži, da mora ponujene dokaze načeloma izvesti. Zavrne pa jih lahko iz ustavno dopustnih razlogov, pri čemer mora svojo odločitev obrazložiti. Zavrnitev neizvedenih dokazov, ki jih izpostavlja pritožba, je pravilno in zadostno obrazložena v točki 4 sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna (vzrok za evtanazijo – veterinar, število konj v izpustu ob škodnem dogodku – priča K.). Dokaz z zaslišanjem prič Z. Z. in B. P. pa je bil obrazloženo zavrnjen že na obravnavi z dne 13. 11. 2014 (obrazložen sklep na red. št. 18 spisa). Ker tedaj tožeča stranka ni uveljavljala absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, se nanjo v pritožbi prvič (brez opravičila) niti ne more več sklicevati in na to pritožbeno grajo ni treba odgovarjati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

12Odgovoriti je treba še na ponovni predlog tožeče stranke za kaznovanje pooblaščenca tožene stranke zaradi žalitve na njegov račun, izrečene na obravnavi dne 10. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je istovrstni predlog zavrnilo s sklepom na obravnavi (red. št. 27). Pritožbeno sodišče mu pritrjuje. Iz podatkov zapisnika namreč ne izhaja, da bi v pritožbi izpostavljena žaljiva izjava kršitelja (da odvetnik nima pojma) ni v taki meri ovirala obravnave, da bi bil potreben izrek disciplinskega ukrepa z denarno kaznijo. Drži, da mora sodišče med glavno obravnavo skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP). Če kdo, ki se udeležuje postopka, žali sodišče ali druge udeležence postopka, ga sodnik med drugim lahko tudi kaznuje z denarno kaznijo po tretjem odstavku 11. člena ZPP (prvi odstavek 304. člena ZPP). Vendar gre za disciplinski ukrep, ki je namenjen zagotavljanju nemotenega poteka obravnave in postopka, ne pa za ukrep, ki bi bil namenjen zaščiti integritete oziroma osebnih pravic udeleženca postopka, ki je osebno prizadet zaradi nedostojnega obnašanja kršitelja. Prav ta cilj pa (neutemeljeno) zasleduje pritožba. Zato pritožbeno sodišče ponovnemu predlogu tožeče stranke ni ugodilo. Pri tem le še dodaja, da sodišče o ukrepih in sankcijah po 304. členu ZPP odloča po uradni dolžnosti in na morebitne predloge strank v tej smeri ni vezano.

13Pritožbeni razlogi torej niso podani. Pravno relevantna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena, sprejeta odločitev pa materialnopravno pravilna. Ker sodba tudi ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

14Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).