303. člen ZPP

Tožnik je bil odstranjen z naroka dne 8. 3. 2024 izključno zaradi svojega neprimernega obnašanja in nespoštovanja pravil Sodnega reda ter Hišnega reda, ki velja v sodni stavbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 304. člena ZPP, ki določa, da se, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Tega ne spremeni sklicevanje na dejstvo, da je tožnik prava nevešča oseba. Tožniku tako ni bila kršena pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Denarna kazen ni sankcija za neopravičen izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo. Stranka ima pravico sodelovati v postopku izvajanja dokazov, ni pa tega dolžna storiti. Toženčev odhod iz razpravne dvorane, izostanek s prejšnjega naroka in dolgotrajnost postopka tako ne morejo utemeljevati izreka denarne kazni. Navedena ravnanja namreč ne preprečujejo izvedbe oziroma nadaljevanja postopka in ne vplivajo na pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pravilno pa je stališče v izpodbijanem sklepu, da so stranke dolžne tudi kritiko ravnanja sodišča izreči na način, ki ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča in da sodišče sme sankcionirati ravnanje stranke, s katerim so prekoračene meje dopustne kritike. Pri odločanju o tem mora sodnik presoditi tudi, ali bo denarno kazen izrekel sam ali bo zaradi zagotovitve videza nepristranskosti podal predlog za kaznovanje, o katerem bo odločil drug sodnik. Iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bila ost toženčevih besed usmerjena v način sodničinega vodenja postopka. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku. Gre za izključitveni razlog iz 1. točke 70. člena ZPP, nj

Pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja je brez dvoma relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej z vložitvijo pritožbe odvrniti škodo. S prodajo stanovanja je tožnica izgubila dom, kar predstavlja najhujši poseg v pravico do spoštovanja doma, pa tudi poseg v osebno dostojanstvo. Četudi je bil poseg dopusten oziroma zakonit, bi moralo izvršilno sodišče v zadnji fazi sodne presoje, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, opraviti tehtanje med različnimi ustavnopravnimi pravicami, ki so bile v koliziji; med pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva na eni strani ter pravico dolžnice do spoštovanja doma in osebnega dostojanstva na drugi strani. Da je izvršba na stanovanje za tožnico predstavljala nedopustno trdoto, potrjuje tudi okoliščina, da je bila Republika Slovenija na dan 15. 5. 2014 (poleg A. d. d.) edini upnik, glede katerega se je lahko opravila dražba.

Že izdano odločitev o stikih otroka z očetom bi bilo mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila izdana oziroma, če bi odpadel razlog, zaradi katerega je bila izdana. Tožnica v predlogu za novo oziroma ponovno spremembo začasne odredbe novih ali spremenjenih okoliščin ne navaja.

Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna. Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen. Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovor

Nestrinjanje stranke z načinom vodenja dokaznega postopka in očitane postopkovne napake ne predstavljajo zatrjevanega izločitvenega razloga, utemeljujejo pa očitano bistveno kršitev določb postopka tj. kršitev pravice tožencev do izvedbe dokazov. Iz prepisov zvočnih posnetkov obravnav je razvidno, da sodnica tožencema ni dovolila postavljati vprašanj tožnici in pričam, da ju je časovno omejevala in prekinjala pri postavljanju vprašanj zaradi časovne stiske in motenja reda, ne pa zato, ker se je že vnaprej odločila, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodila. Predmet prodaje je lahko bil tudi sporni hlev, čeprav v kupoprodajni pogodbi ni naveden, v kolikor so na njem pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že pravni predniki prodajalcev. Toženca oziroma njun pravni prednik bi lahko lastninsko pravico na njem zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige pridobila le, v kolikor bi bila dobroverna.

V situaciji, ko toženca, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.

V primeru sukcesivno nastajajoče premoženjske škode je pomembno pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivne nastajajoče škode. S tem se zastaranje pretrga in je mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Med zlorabe procesnih pravic spadajo tudi žalitve sodišča, strank ali drugih udeležencev postopka. Pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Takšna kazen ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Prav tako prepoved žaljivih vlog ne nasprotuje svobodi govora in pravici do izjavljanja pred sodiščem. Stranka ima pravico, da se izjavlja, ne more pa izjavljati česarkoli. Namen vsebine prepovedi po 109. členu ZPP je drugačen kot pri kaznivih dejanjih, izrek kazni po tem členu je lahko utemeljen, čeprav ne gre za kaznivo dejanje.

Z obravnavanim sklepom je sodišče kaznovalo odvetnika, ker je na naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2014 motil potek zaslišanja priče in tudi po opozorilu sodnice nadaljeval z motenjem ter s tem ni upošteval navodil sodišča, niti opozorila, naj preneha z motenjem poteka zaslišanja. Takšno vedenje odvetnika, ki je bilo očitno neprimerno in je oviralo potek dokaznega postopka ter terjalo ustrezno ukrepanje sodnika, izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 21. 3. 2014. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na primeren in spoštljiv način podajanja navedb na zapisnik, s katerimi naj bi želel zgolj varovati interese svoje stranke.

Tožniku ni uspelo dokazati nobene kršitve dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki bi narekovala kakršnekoli posege v obstoječ vodovodni priključek do tožnikovega stanovanjskega objekta. Ugotovilo je, da je do zamrznitve vodovodnega priključka prišlo le enkrat kot posledica ekstremnih zimskih razmer.

Intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient, kar pa ne pomeni, da jo lahko vloži v drugačnem (daljšem) roku, kot ta velja za stranko. Pooblastilo je v procesno-tehničnem smislu priloga vloge; tako torej ni mogoč zaključek, da predložitev pooblastila pomeni, da je vložena tudi revizija Dejstvo, da niti pooblaščenec niti administracija odvetniške pisarne pomanjkljivosti glede pooblastila ter navedbe stranke v vlogi nista zaznala, ni mogoče razlagati drugače, kot pomanjkanje skrbnosti. Dejstvo, da je bila kot vlagatelj revizije navedena tožeča stranka, ki izrednemu pravnemu sredstvu ni predložila pooblastila v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPP, ne pomeni nerazumljive vloge.

Načeloma mora sodišče ponujene dokaze izvesti. Vendar to velja le za dokaze, ki se nanašajo na relevantna dejstva. Če gre za dokaze v smeri dejstev, ki za spor niso odločilna, jih je dopustno (ob ustrezni obrazložitvi) zavrnitvi. Očitane kršitve pravil postopka v zvezi z vodenjem obravnave (neenakopravna obravnava pooblaščencev strank) in pri zaslišanju strank (sugestibilna vprašanja in nepravilno zaslišanje ene od toženih strank namesto tožene stranke, ki se zaradi hude bolezni ni mogla udeleževati obravnav) so procesne kršitve relativnega značaja. Stranka jih mora uveljavljati takoj, ko zanje zve. Za zlorabo pravic gre, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna.

Po ZPP je procesno vodstvo naloženo sodišču. Po 298. členu ZPP predsednik senata oz. sodnik vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem ter skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Po 303. členu ZPP je njegova dolžnost tudi, da skrbi za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča. Iz zapisnikov z glavnih obravnav izhaja, da je sodišče prve stopnje ta določila izvajalo in je na glavni obravnavi dne 21.10.1999 moralo opozoriti tožnika, ki je izjavljal, da priče lažejo, naj ne moti dela sodišča, kasneje pa ga je moralo zaradi tega, ker je "skakal v besedo" in še vedno motil delo sodišča, opozoriti na zakonska določila o denarni kazni in o odstranitvi iz razpravne dvorane. Tako ravnanje sodišča do tožnika, ki se je neprimerno vedel, ni kršitev postopka, marveč je zakonito, saj je predvideno v 304. členu ZPP. Da tožnik ne spoštuje sodišča, pa izhaja že iz neutemeljenih revizijskih očitkov, češ da zmaga tisti, ki ima več denarja in laže.

Pri opredelitvi pravnega naslednika ne gre za drugo stranko, zato ni mogoče govoriti v takem primeru o subjektivni spremembi tožbe v smislu določbe 192. člena ZPP.