304. člen ZPP

Tožnik je bil odstranjen z naroka dne 8. 3. 2024 izključno zaradi svojega neprimernega obnašanja in nespoštovanja pravil Sodnega reda ter Hišnega reda, ki velja v sodni stavbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 304. člena ZPP, ki določa, da se, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Tega ne spremeni sklicevanje na dejstvo, da je tožnik prava nevešča oseba. Tožniku tako ni bila kršena pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

Zakon o pravdnem postopku sicer omogoča denarno kaznovanje osebe, ki žali sodišče ali druge udeležence v postopku, ovira delo ali se ne pokori ukazom predsednika senata (sodnika) glede vzdrževanja reda (11., 109. in 304. člen ZPP). Vendar je pri odločitvi treba upoštevati načelo sorazmernosti in okoliščine konkretnega primera.

Po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje ni bilo ustrezno tolerantno, saj iz prepisa ne izhaja, prav tako pa ne izhaja iz dodatnega pojasnila prvostopenjskega sodišča, danega na zahtevo pritožbenega sodišča, da bi bil tožnik razburjen, nesramen, žaljiv ali da bi delo sodišča resneje oviral. Ker je tožnika med zaslišanjem zato neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, mu je odvzelo pravico do poštenega kontradiktornega postopka.

Podana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice ni nedovoljena, saj vsebuje dovolj jasne navedbe o razlogih, na katerih predlagatelj utemeljuje predlog za izločitev. Napačno je zato ravnanje sodnice, da je zahtevo za svojo izločitev zavrgla. Odstopiti bi jo morala v odločitev predsedniku sodišča. Ravnanje sodnice po podani zahtevi za njeno izločitev sicer ni bilo pravilno, vendar pa nepravilnosti niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni pomembno, kdaj je bila zakonska zveza formalno razvezana, pač pa dejansko skupno pridobivanje in razpolaganje s premoženjem. Toženec je sam, brez soglasja ali odobritve tožnice razpolagal s prejetim denarjem (skupnim premoženjem), kar je razlog za delitev skupnega premoženja že v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

Denarna kazen ni sankcija za neopravičen izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo. Stranka ima pravico sodelovati v postopku izvajanja dokazov, ni pa tega dolžna storiti. Toženčev odhod iz razpravne dvorane, izostanek s prejšnjega naroka in dolgotrajnost postopka tako ne morejo utemeljevati izreka denarne kazni. Navedena ravnanja namreč ne preprečujejo izvedbe oziroma nadaljevanja postopka in ne vplivajo na pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pravilno pa je stališče v izpodbijanem sklepu, da so stranke dolžne tudi kritiko ravnanja sodišča izreči na način, ki ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča in da sodišče sme sankcionirati ravnanje stranke, s katerim so prekoračene meje dopustne kritike. Pri odločanju o tem mora sodnik presoditi tudi, ali bo denarno kazen izrekel sam ali bo zaradi zagotovitve videza nepristranskosti podal predlog za kaznovanje, o katerem bo odločil drug sodnik. Iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bila ost toženčevih besed usmerjena v način sodničinega vodenja postopka. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku. Gre za izključitveni razlog iz 1. točke 70. člena ZPP, nj

Že izdano odločitev o stikih otroka z očetom bi bilo mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila izdana oziroma, če bi odpadel razlog, zaradi katerega je bila izdana. Tožnica v predlogu za novo oziroma ponovno spremembo začasne odredbe novih ali spremenjenih okoliščin ne navaja.

Za zaključek o pravno-relevantnem vznemirjanju (so)lastninske pravice ne zadostuje zgolj dejstvo, da je eden od solastnikov brez soglasja drugega posegel v solastno stvar (nepremičnino), ampak da mora tožeči solastnik v takem primeru ustrezno (jasno) zatrjevati in dokazati, da je zaradi očitanih posegov drugega solastnika konkretno oviran (vznemirjan) pri izvrševanju svoje solastninske pravice ali da je ta zato kakorkoli zmanjšana (dejansko okrnjena). Okoliščina, da je sodnica ves čas skrbela za ustrezen tek postopka in v tem smislu preprečevala, da pravdne stranke svojih procesnih pravic niso zlorabljale ali jih prekoračevale (oziroma da je skrbela, da je postopek tekoče tekel in da ni izgubil svoje niti), pomeni zgolj, da je ravnala tako, kot od nje zahteva zakon (glej npr. 298. člen ZPP). Pravdne stranke pa so dolžne na drugi strani takšno procesno vodenje in v zvezi z njim podane zahteve sodnika upoštevati ter ga pri tem ne ovirati (onemogočati).

Do prenosa lastninske pravice s strani drugega toženca na njegovo ženo ter nato do prenosa na tretjo osebo je prišlo med pravdo, kar ni ovira, da se pravda konča med istima strankama (prvi odstavek 190. člena ZPP).

V situaciji, ko toženca, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.

V primeru sukcesivno nastajajoče premoženjske škode je pomembno pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivne nastajajoče škode. S tem se zastaranje pretrga in je mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Med zlorabe procesnih pravic spadajo tudi žalitve sodišča, strank ali drugih udeležencev postopka. Pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Takšna kazen ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Prav tako prepoved žaljivih vlog ne nasprotuje svobodi govora in pravici do izjavljanja pred sodiščem. Stranka ima pravico, da se izjavlja, ne more pa izjavljati česarkoli. Namen vsebine prepovedi po 109. členu ZPP je drugačen kot pri kaznivih dejanjih, izrek kazni po tem členu je lahko utemeljen, čeprav ne gre za kaznivo dejanje.

Postavljanje nepomembnih oziroma neustreznih vprašanj in neumestna opazka pooblaščenke tožnika ni razlog za izrek denarne kazni po členu 304 ZPP, saj ima sodišče na razpolago druge ukrepe v okviru materialno procesnega vodstva.

Ustrezna je tudi višina odmerjene denarne kazni, v višini katere je upoštevano tudi dejstvo, da je bil pooblaščenec tožeče stranke zaradi kršitve reda na naroku za glavno obravnavo že kaznovan z denarno kaznijo v višini 100,00 EUR, izrečena denarna kazen pa ni imela nameravanega učinka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izjave pooblaščenca na naroku, da sodnica ne vodi postopka, da ne razume o čem debatirajo v okviru izvajanja dokaza z zaslišanjem izvedenca in da ne obvlada primera, bile očitno namenjene predvsem diskreditaciji sodnice. Izjava „Jaz bom postavil vprašanje zaradi javnosti, ki je tukaj, da bodo videli, kakšno je slovensko sodstvo“ pa je izraz nastopaštva, ki ne sodi v sodne dvorane in ni usmerjena k varovanju interesov tožene stranke.

Z obravnavanim sklepom je sodišče kaznovalo odvetnika, ker je na naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2014 motil potek zaslišanja priče in tudi po opozorilu sodnice nadaljeval z motenjem ter s tem ni upošteval navodil sodišča, niti opozorila, naj preneha z motenjem poteka zaslišanja. Takšno vedenje odvetnika, ki je bilo očitno neprimerno in je oviralo potek dokaznega postopka ter terjalo ustrezno ukrepanje sodnika, izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 21. 3. 2014. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na primeren in spoštljiv način podajanja navedb na zapisnik, s katerimi naj bi želel zgolj varovati interese svoje stranke.

Sklep o odstranitvi pooblaščenca stranke iz sodne dvorane je sklep procesnega vodstva (vodstva obravnave). Zoper tak sklep po 4. odstavku 298. člena ZPP ni posebne pritožbe. Zunaj/izven/zakonska skupnost mora med parterjema pomeniti življenjsko skupnost, tako po vsebini kot zunanjem odrazu. Iti mora torej za življenjsko skupnost v fizično naravnem, v moralno duhovnem, spolnem in ekonomskem pomenu (zunanja konstitutivna odraza – konstitutiven element – tega sta skupno življenje oziroma skupno gospodinjstvo). Bistveno pa je, da mora življenjska skupnost med partnerjema trajati dalj časa, da bi šlo za pravno varovano izvenzakonsko skupnost. Kdaj gre za „dalj časa trajajočo“ življenjsko skupnost zakonodajalec sicer ni preciziral in se ta ugotavlja v vsakem primeru posebej, pri čemer v skladu s sodno prakso na potreben čas trajanja zunajzakonske skupnosti, da bi bila ta izenačena z zakonsko, vpliva tudi rojstvo oziroma načrtovanje otrok (družine).

Če kdo, ki se udeležuje postopka, žali sodišče ali druge udeležence postopka, ga sodnik med drugim lahko tudi kaznuje z denarno kaznijo. Gre za disciplinski ukrep, ki je namenjen zagotavljanju nemotenega poteka obravnave in postopka, ne pa za ukrep, ki bi bil namenjen zaščiti integritete oziroma osebnih pravic udeleženca postopka, ki je osebno prizadet zaradi nedostojnega obnašanja kršitelja. Sodišče o ukrepih in sankcijah po 304. členu ZPP odloča po uradni dolžnosti in na morebitne predloge strank v tej smeri ni vezano. Pri zavarovanju pred odgovornostjo zavarovalnica odgovarja za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, vendar največ do zneska njene obveznosti . To pomeni, da mora zavarovalnica povrniti oškodovancu škodo, vendar le, če je zavarovanec – povzročitelj škode – zanjo odgovoren.

Ker tožnica navodil sodišča ni upoštevala, prekinjala je besede sodnice, kljub dobljenim odgovorom je vztrajno ponavljala vprašanja, ker z odgovori ni bila zadovoljna, ni si pustila dopovedati, da mora postavljati vprašanja in ne komentirati odgovorov, je imelo sodišče podlago za denarno kaznovanje tožnice.

Tožnik je z izrekom besed „krava, skoz laže“, ki so bile namenjene toženki in besedami „enkrat bo tega konec, ti pa me ne glej tako“, ki so bile namenjene pooblaščencu toženke, ki jim je dodal še „a si ti zaljubljen vame“, nedvomno žalil toženko in njenega pooblaščenca.

Žalitev po 304. členu ZPP se ugotavlja na splošno, torej ali je neko dejanje žaljivo za pretežni del ljudi, ne, ali je žaljivo le po prepričanju storilca in da ima storilec s svojim početjem tudi namen žaliti.

Pravica strank in njihovih pooblaščencev do izjavljanja v postopku res dopušča določeno stopnjo tolerance, vendar pa kritika ravnanja sodišča ne sme biti nespoštljiva, nedostojna, omalovažujoča ali žaljiva. Kritika je lahko neposredna, trda in tudi ostra, vendar ne sme posegati v ugled in avtoriteto sodišča oziroma sodstva na sploh. Nestrinjanje z ravnanjem sodnika v postopku, opozorila in nasprotovanja je vedno potrebno podati na primeren in korekten način.