158. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).

Imetnik psa je širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Ko gre za škodo, ki jo stori žival, tako ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Če bi bil lastnik živali, ki povzroči škodo, vselej štet kot imetnik oziroma odgovorna oseba, bi to zakon (OZ) tudi določil. Lastnik, ki je trajno prepustil skrb za žival drugemu (kot v predmetnem primeru, ko je prepustil celotno kmetijo, z živino in živalmi, sinu), ni (več) imetnik in ni odgovorna oseba, razen če jo je prepustil neprimerni osebi.

V vsakem trenutku je treba zagotavljati nadzorstvo in varstvo nad psom. Da se je pes nenadzorovano/prosto sprehajal in stekel čez cesto, brez spremstva osebe, ki ga varno vodi, izkazuje opustitev dolžne skrbnosti njegovega imetnika, zaradi česar je bila ogrožena varnost cestnega prometa. Za psa, ki se giblje v bližini ceste, je dolžan poskrbeti njegov lastnik, zato od voznika, ki pravilno pelje po cesti, nikakor ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku pričakoval, da mu na cesto lahko skoči pes ali kakšna druga žival. Imetnik psa bi moral poskrbeti, da se kaj takega ne zgodi. Za obstoj vzročne zveze med opustitvijo in tožniku nastalo škodo zadošča, da je bila zaradi psa, nad katerim je bil opuščen potrebni nadzor in je stekel čez cesto ter se zaletel v sprednje kolo njegovega kolesa z motorjem, povzročena nevarna situacija, zaradi katere je prišlo do tožnikovega padca. Lovljenje ravnotežja, izguba oblasti nad vožnjo z motorjem in padec so posledica tožnikove reakcije na kritično prometno situacijo, ki jo je povzročila zavarovanka toženke oziroma njen zunajzakonski partner zaradi opustitve dolžnega nadzorstva psa.

Ker pritožba ne graja temelja, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe glede ugotovljene odgovornosti tožene stranke, ki ni nadzorovala psa in je prišlo do ugriza psa in poškodb tožnika. Bistvo pritožbenih navedb je, da je višina odškodnine previsoka in ni v skladu s sodno prakso.

Pravilna je materialnopravna presoja, da je toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik, v celoti sam krivdno odgovoren. Prisojena odškodnina, ki skupaj znaša 6.000 EUR oziroma 4,5 povprečne plače, tudi ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ.

Pravna teorija poudarja, da je protipravno ravnanje vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode, pri čemer je pomembno, da je odgovorna oseba (objektivno) sposobna predvideti, da njeno ravnanje lahko povzroči širok spekter različnih škodljivih posledic, četudi ni sposobna predvideti konkretnih značilnosti vsake mogoče (manj verjetne) posledice. Tožnik je tako na dan škodnega dogodka, ko si je namestil raztegljiv pas preko telesa in ga nato pritrdil s fleksi raztegljivim povodcem, ravnal v skladu z navodili oskrbnika, kar je bilo skladno z njegovo obveznostjo po 3. alineji prvega odstavka 28. člena ZProst, zato mu iz tega naslova ni mogoče očitati soprispevka, sploh pa ne višjega soprispevka, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje.

Zahteva za opravo naroka v postopkih v sporu majhne vrednosti mora biti podana izrecno, o tem se je v sodni praksi že oblikovalo ustaljeno stališče.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je glede odškodninskega zahtevka tožnikov izdalo zamudno sodbo, ker toženka v danem roku ni odgovorila na tožbo. Pasivnost toženke je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Zamudna sodba temelji na domnevni, da je toženka s svojo pasivnostjo, ko ni vložila odgovora na tožbo, priznala navedbe tožnikov glede dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna po drugem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)

Tožena stranka je uspela dokazati trditve, da so se konji nahajali v ustrezni ogradi, zato se je procesno dokazno breme prevalilo na tožečo stranko, ki ji je bilo omogočeno, da bi navedene dokaze izpodbila z drugimi dokaz. Konji sami po sebi niso bili nevarni in se niso splašili iz vzroka, ki bi bila v sferi njihovega lastnika. Res je smisel nadzorstva in varstva živali v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodovale, vendar pa mora lastnik nadzorstvo prilagoditi ne vsaki situaciji, temveč le tisti, ki jo lahko predvidi. Hkrati pa je stopnja skrbnosti sorazmerna z nevarnostjo živali.

Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki. Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.

Pojem imetnik živali je pravni standard in ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Ker ne gre za vprašanje kinološke stroke, pač pa za pravni pojem, se o tem ni pristojen izrekati izvedenec kinološke stroke.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v okoliščinah konkretne zadeve (pes se je nahajal na domačem dvorišču, kjer je bil privezan na verigo, ki je bila dovolj kratka, da pes ni mogel doseči dovozne poti, nanj pa je opozarjala opozorilna tabla, ter ostale okoliščine konkretne zadeve) sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ko je zaključilo, da toženca nista poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo psa, - ali je v okoliščinah konkretne zadeve (tožnica je vedela, da se na dvorišču nahaja pes, da lahko pes seže skoraj do poti, psa je tudi videla, prav tako je bila seznanjena s tablo, ki je opozarjala na nevarnost psa, na podlagi lastnih izkušenj je vedela, da se pes zaganja v mimoidoče avtomobile in pešce kot tudi to, da je pes že pred kritičnim časom poškodoval več ljudi, kljub vsemi navedenemu pa je ubrala pot neposredno ob dvorišču in celo skrenila na dvorišče ter ni ohranila varnostne razdalje, čeprav je to možnost imela) sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da znaša soprispevek tožnice k nastanku škode zgolj 30 % oziroma ko je odločilo, da sta toženca za škodni dogodek o

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da imetnica psa v času škodnega dogodka ni bila toženka, pač pa njena mati, saj je bila slednja tista, ki ga je imela v varstvu in pod nadzorom. Vprašanje, kakšen nadzor je izvajala imetnica, ki ni toženka, zato ni relevantno, in so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki zoper pomanjkljiv dokazni postopek, češ da ni bil dovolj izveden za razjasnitev okoliščin nadzora in konkretnega nastanka škodnega dogodka. Toženka, čeprav lastnica, ni tista, ki bi bodisi objektivno bodisi krivdno odgovarjala za škodo, ki jo je njen pes povzročil, ker v času povzročitve škode ni bila njegova imetnica.

Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Od imetnika psa se pričakuje, da poskrbi, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi.

Pritožbeni očitek, da sodišče ne pojasni odstopanja od primerljivih primerov sodne prakse, se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava glede višine prisojene odškodnine in v tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo.

Opustitev naročenih kontrolnih pregledov sicer lahko kaže na malomaren in nevesten odnos tožnika do lastnega zdravljenja, kot to ugotavlja tudi izvedenec ortopedske stroke v svojem izvedenskem mnenju, ne dokazuje pa še, kdaj bi lahko bil tožnik, če bi bil v zvezi s svojim zdravljenjem bolj skrben, seznanjen s celotnim obsegom (tudi bodoče) škode, seznanjen z vsemi okoliščinami, da bi lahko opredelil višino škode in vložil zahtevek za njeno povračilo oziroma da bi lahko bil s temi okoliščinami seznanjen že pred 5. 2. 2016. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala Z. S. pri skrbi za psa mladiča ravnati bolj previdno, omejiti njegovo gibanje, predvsem pa paziti, da ne bi s svojim nepredvidljivim gibanjem povzročil škodo tretjim osebam, torej se gibal nenadzorovano po stopnišču v času navzočnosti tretjih oseb. Kot skrbna imetnica razigranega pasjega mladiča, bi se morala zavedati, da se utegne pes s svojim nenadzorovanim gibanjem po prostoru ob navzočnosti tretje osebe, ki hodi po stopnicah navzdol, zapoditi za njim, zato bi morala poskrbeti za ustrezno nadzorstvo, biti pri skrbi za psa bolj pozorna, ga v tem času zapreti oz. privezati, da bi s tem

Ker toženec ni zagotovil dolžnega nadzorstva nad psom, ki je imel že pred obravnavanim škodnim dogodkom status sumljivega psa, je njegovo ravnanje protipravno. Vožnja tožnika (12-letnika) kot kolesarja po pločniku je bila nepravilna. Zato je imelo tudi tožnikovo ravnanje znake protipravnosti, pri čemer pa je bila zmotno ocenjena višina njegovega soprispevka k nastali škodi.

K poškodovanju tožničinega psa sta prispevali obe pravdni stranki, tožnica zato, ker svojega psa ni obvladala, toženec pa zato, ker svojega psa ni imel na povodcu, kar je privedlo do tega, da sta se psa spopadla, pravdni stranki pa ju nato nista mogli dovolj hitro ločiti. Obe stranki sta torej zanemarili potrebno varstvo in nadzorstvo svoje živali (drugi odstavek 158. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi odgovornosti (2/3 toženec, 1/3 tožnica) ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine škodnega dogodka, pri tem pa je večjo težo pravilno pripisalo toženčevi opustitvi. Do te škode ne bi prišlo, če bi toženec ravnal v skladu z 11. členom Zakona o zaščiti živali, s čimer bi lahko preprečil, da se je njegov pes, ki mu je pred tem ušel na cesto, zagnal v tožničinega.

Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali. Tožnik je bil izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, tako da je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje in vzpenjanje na zadnje noge v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škod