VSRS Sodba in sklep II Ips 629/96, II Ips 33/98

1. s k l e n i l o

Ugodi se predlogu za obnovo postopka v revizijski zadevi opr. št. II Ips 629/96 in se razveljavi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.4.1996, s katerim je bila zavržena toženkina revizija.

2. r a z s o d i l o

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Toženka sama trpi stroške obnovitvenega postopka.

1) Opredelitev revizijske zadeve

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo, da mora (po glavnem tožbenem zahtevku) toženka v stanovanjski hiši C. na svoje stroške izvršiti dobavo in montažo vrste premičnin, navedenih v glavnem tožbenem zahtevku in prevzetih v izrek sodbe. Obenem je (po alternativnem tožbenem zahtevku) odločilo, da toženki ne bo treba izvršiti prvega zahtevka, če bo izvršila zahtevek, da mora povrniti tožniku 315.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.1992 do plačila - pri tem pa je zavrnilo presežek alternativnega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sicer tako, da je spremenilo sodbo prve stopnje in razsodilo: 1) da mora toženka plačati tožniku 631.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1993 do plačila; in 2) da se zavrne, kar zahteva tožnik več ali drugače.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, s katero je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe, tako da bosta zavrnjena glavni kakor tudi alternativni zahtevek, glede slednjega pa je podrejeno predlagala, naj se zavrže. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

2) Odločitev o predlogu za obnovo postopka

Revizijsko sodišče je s sklepom opr. št. II Ips 629/96 z dne 16.4.1996 zavrglo toženkino revizijo z utemeljitvijo, da je prepozna. Odločitev je obrazložilo s tem, da je z vročilnico izkazana vročitev sodbe druge stopnje toženkini prvi pooblaščenki dne 11.3.1996, revizija pa je bila vložena dne 11.4.1996, kar je izkazano z dohodno štampiljko sodišča prve stopnje. Revizija je bila vložena enaintrideseti dan po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje in torej prepozno, saj je po določbi 1. odstavka 382. člena ZPP mogoče vložiti revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa pravnomočne sodbe druge stopnje.

Navedeni sklep revizijskega sodišča je bil dne 23.5.1997 vročen toženki, ki je dne 30.5.1997 (po svoji drugi pooblaščenki) vložila predlog za obnovo postopka in v njem navedla, da je revizijo vložila dne 10.4.1996 in ne 11.4.1996, čeprav je ta datum napačno odtisnjen na reviziji. Oddajo revizije sodišču prve stopnje je potrdila z vpisom datuma in podpisom uslužbenka M. K., ki je na sodišču prve stopnje pooblaščena za sprejem pošte. Pri tem se je toženka sklicevala na notarsko overjeno fotokopijo dela oddajne knjige toženkine prve pooblaščenke in to fotokopijo predlogu tudi priložila. Zato je toženka predlagala, naj se dovoli obnova revizijskega postopka in se ponovno odloči o njeni reviziji.

Toženka svojega predloga za obnovo postopka sicer ni formalno opredelila v smislu določb 421. člena in naslednjih ZPP. Vendar pa ni dvoma, da gre za uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP, saj se v predlogu (z njegovo vsebino in prilogo) sklicuje na nove dokaze v smislu 9. točke 421. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 426. člena ZPP opravilo narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka. Tožnik je odgovoril na predlog in prerekal navedbe v njem. Sodišče prve stopnje je vpogledalo originalno oddajno knjigo toženkine prve pooblaščenke in ugotovilo, da je fotokopija (sicer notarsko overjena in priložena predlogu) z njo istovetna. Zaslišalo je še uslužbenko sodišča prve stopnje M. K. kot pričo. Nato je v skladu z določbo 1. odstavka 428. člena ZPP predložilo zadevo Vrhovnemu sodišču zaradi odločitve o predlogu za obnovo revizijskega postopka.

Predlog za obnovo postopka je pravočasen in utemeljen.

Po določbi 9. točke 421. člena ZPP lahko stranka predlaga obnovo postopka, če zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi 6. točke 1. odstavka 423. člena ZPP lahko vloži predlog v tridesetih dneh od dneva, ko je mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Ta rok po določbi 2. odstavka 423. člena ZPP - razumljeni z omejitvijo na primer predloga za obnovo revizijskega postopka - ne more začeti teči pred vročitvijo (revizijske) odločbe.

Toženka je (po prvi pooblaščenki) prejela revizijski sklep dne 23.5.1997, predlog za obnovo postopka pa je vložila (po drugi pooblaščenki) dne 30.5.1997, torej pred potekom tridesetdnevnega roka iz 1. odstavka 423. člena ZPP. Iz tega sklepa je izvedela, da je revizijsko sodišče upoštevalo kot datum vložitve revizije 11.4.1996. Revizijsko sodišče je v postopku odprave pomanjkljivosti s pooblastili (vrnitev spisa sodišču prve stopnje z dopisom II Ips 354/96 z dne 11.10.1996, po prvi predložitvi revizije) sicer navedlo datum 11.4.1996 kot datum vložitve revizije, vendar je iz sodničine odredbe na l. št. 49 spisa razvidno, da toženkina prva pooblaščenka o tem ni bila seznanjena, ko je bila pozvana, naj predloži pooblastilo za vložitev revizije. Predlog za obnovo postopka je torej pravočasen.

Izpolnjeni so pogoji za to, da se v obnovitvenem predlogu uveljavljani novi dokaz o dnevu vložitve revizije upošteva kot nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP. Sodišče (tudi revizijsko) namreč ugotavlja čas vložitve pravnega sredstva po podatkih dohodne štampiljke na njem (med njimi je tudi datum prejema na sodišču, ki se šteje kot datum vložitve, če je šlo za neposredno sodišču izročeno vlogo). Tožena stranka do prejema revizijskega sklepa o zavrženju revizije ni vedela, da so ti podatki različni od podatkov oddajne knjige njene prve pooblaščenke, s katerimi bi se sicer morali ujemati. Za razliko je izvedela iz revizijskega sklepa. Zato so z vročitvijo revizijskega sklepa podatki te oddajne knjige dobili pomen "novega dokaza" v smislu 9. točke 421. člena ZPP.

V postopku o obnovitvenem predlogu, ki je bil izveden na prvi stopnji, je bila ugotovljena zanesljiva pristnost podatka oddajne knjige toženkine prve pooblaščenke, da je sodišče prve stopnje prejelo revizijo dne 10.4.1996 in ne dne 11.4.1996. Priča M. K., ki je na sodišču prve stopnje sprejela revizijo od toženkine prve pooblaščenke, je potrdila, da je ona zapisala v oddajni knjigi datum prejema revizije 10.4.1996 in to potrdila s svojim podpisom.

Pojasnila je, kako lahko pride do napake pri datumu prejema take (neposredno pri njej kot uslužbenki sodišča prve stopnje, pristojni za sprejem vlog, vložene) vloge, odtisnjenem na sami vlogi: kadar prejme vlogo tik pred zaključkom delovnega dne, se zgodi, da jo opremi z dohodno štampiljko šele naslednji dan, pri tem pa se lahko zgodi, da s štampiljko odtisne datum tega novega dne.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je toženka v obnovitvenem postopku dokazala, da je revizijo vložila dne 10.4.1996 in torej pravočasno - ne pa dne 11.4.1996, kar bi bilo prepozno. To dejstvo, dokazano z novim dokazom, predloženim v obnovitvenem postopku, je v smislu 9. točke 421. člena ZPP novo dejstvo, ki ne samo lahko pripelje - temveč nujno pripelje do presoje, ki je za toženko ugodnejša. Namreč do presoje, da je vložila revizijo pravočasno, ne pa prepozno. To pa pomeni, da je njen predlog za obnovo revizijskega postopka utemeljen in da mu je zato treba ugoditi. To je po določbi 4. odstavka 428. člena ZPP narekovalo razveljavitev sklepa opr. št. II Ips 629/96 z dne 16.4.1997 - hkrati pa seveda po isti določbi ponovno odločitev o toženkini reviziji, tokrat o njeni utemeljenosti.

3) Odločitev o reviziji

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Toženka začenja svojo revizijsko grajo s pravilnim stališčem, da je alternativna kumulacija tožbenih zahtevkov v pravdi dovoljena le tedaj, kadar predstavlja temelj tožbenega zahtevka alternativna obligacija materialnega prava. Sprejema tudi (prav tako pravilno, glede na dejansko podlago tožbe in v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva) stališče sodišča druge stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka odškodninski delikt (toženke) oziroma (njena) odškodninska obveznost, da poravna škodo, za katero je odgovorna. Neutemeljena pa so toženkina nadaljnja stališča:

- da (njene) odškodninske obveznosti ni mogoče opredeliti kot alternativne obligacije;

- da oškodovanec, konkretno tožnik nima pravice izbire alternativne storitve (očitno misli na zahtevek za plačilo denarne odškodnine, ki ji je bila z izpodbijano sodbo naložena);

- da ima oškodovanec sicer res pravico zahtevati povrnitev premoženjske škode v dveh različnih oblikah, vendar lahko to pravico pravno veljavno realizira le s postavitvijo samostojnega podrejenega zahtevka v smislu 2. odstavka 188. člena ZPP.

Vsa ta stališča, kot graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ne morejo biti utemeljena preprosto že zato, ker toženki z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bila naložena alternativna obveznost. Sodišče druge stopnje je s spremembo sodbe prve stopnje zavrnilo (na toženkino pritožbo) prvotni glavni tožbeni zahtevek in (na tožnikovo pritožbo v celotnem obsegu, kar zadeva glavnico)

ugodilo le zahtevku za plačilo denarne odškodnine. Pri tem je povsem pravilno upoštevalo to, da tožbena podlaga obema zahtevkoma daje naravo odškodninskih zahtevkov, in tožnikovo procesno razpolaganje z njima. Izrečno je namreč opozorilo, da je tožnik (na glavni obravnavi dne 31.3.1995, l. št. 26 spisa) izjavil, da predvsem vztraja pri tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine (to je denarno restitucijo). Tega je še vedno imenoval "alternativni tožbeni zahtevek", čeprav mu je s tem dal naravo glavnega (primarnega) tožbenega zahtevka -

prvotnemu glavnemu tožbenemu zahtevku (za vzpostavitev prejšnjega stanja, to je naravno restitucijo) pa je s tem obenem določil naravo podrejenega tožbenega zahtevka (oboje v smislu določbe 2. odstavka 188. člena ZPP). Pri taki vsebini izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje tako tisti del revizijske graje, ki jo vsebujejo nazadnje citirana (in tudi že zavrnjena) materialnopravna stališča, ostaja zgolj teoretična graja, ki nima upoštevne podlage v izpodbijani sodbi. Prav taka podlaga pa je za revizijsko presojo nujna, če naj bi bila graja izpodbijane sodbe utemeljena.

Povsem brez podlage v materialnem pravu je končno tudi toženkino revizijsko stališče, da tožnikov zahtevek za plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo (torej zahtevek, kateremu je bilo ugodeno z izpodbijano sodbo) ni utemeljen zato, ker deli usodo zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja, v dejanski situaciji, ko je razlog - in to (po stališču revizije) ne navkljub temu, da je, temveč prav zato, ker je! - razlog neutemeljenosti tega zahtevka že vzpostavljeno prejšnje stanje v naravi, kar je opravil sam tožnik (kot oškodovanec). Za takšno stališče ni mogoče najti podlage v materialnem pravu, ki ga je za odgovor potrebno upoštevati, to pa so določbe 185. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) o povrnitvi premoženjske škode, predvsem njegovega tretjega in četrtega odstavka:

kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar po mnenju sodišča ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino (3. odstavek); sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (4. odstavek).

Po vsem obrazloženem se je tako v obnovljenem revizijskem postopku izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP) ima podlago v določbi 1. odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku). O stroških revizije ni bilo treba posebej odločiti, ker je odločitev o zahtevi za povračilo stroškov revizije vsebovana v zavrnitvi revizije. Toženka ni upravičena do povračila stroškov obnovitvenega postopka, čeprav je s predlogom za obnovo revizijskega postopka uspela - zato ne, ker ni uspela z revizijo.