VSRS Sodba I Ips 323/2003

Ob ugoditvi zahtevam zagovornikov obsojenih B.V., A.P., J.Š. in P.V. za varstvo zakonitosti, glede obsojenega I.R. pa po uradni dolžnosti, se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenci spoznajo za krive, ker so:

B.V. z namenom, da bi se popolnoma izognil plačilu predpisanih obveznosti, ki pomenijo večjo premoženjsko korist, preslepil davčni organ, soobsojenci A.P., I.R., J.Š. in P.V. pa so mu pri tem naklepoma pomagali, s tem, da so se B.V. kot direktor družbe E., A.P. kot nekdanji carinik in I.R. kot nekdanji špediter dogovorili, da bodo v Slovenijo pretihotapili otroško hrano proizvajalca H. iz Avstrije, carinskemu nadzoru tega blaga pa se izognili na ta način, da bodo ob vstopu blaga v Slovenijo prikazali, da gre za tranzit blaga preko Slovenije v Bosno in Hercegovino, J.Š. zaposlen kot carinik na slovensko-hrvaškem prehodu v G. pa je vnaprej obljubil, da bo potrdil izhod blaga iz Slovenije, P.V. pa kot šofer hrano prevažal in vnaprej obljubil, da bo ravnal po njihovih navodilih in prikril kaznivo dejanje, kar so izvršili v času od 27.9. do 9.10.2000 na ta način, da je B.V. v Avstriji pri proizvajalcu H. naročil 43 palet različne otroške hrane, I.R. je med tem v Bosni in Hercegovini najel "Avtoprevozništvo R.," ki je v Avstrijo poslala šoferja, da je v W. naložil 43 palet otroške hrane H., vredne 8.554.567 SIT, tovornjak pripeljal v bližino mejnega prehoda Š. in ga pustil na avstrijski strani, nato pa je nadaljevanje prevoza prevzel P.V., ki sicer ne dela kot voznik tovornjaka, v tovornjaku počakal, da mu je A.P. prinesel račun, ki ga je dobil od B.V., glaseč na podjetje K., na osnovi katerega je po navodilih P. pri špediterju V. uredil tranzitno enotno carinsko listino in jo ob vstopu predložil carinski izpostavi Š., čeprav je že vnaprej vedel, da bo otroško hrano razložil v Sloveniji, saj se je po prihodu v Slovenijo sestal z A.P. in I.R., da sta mu nato s svojim avtomobilom kazala pot do C., kjer jih je v bližini Carinarnice počakal B.V., pokazal pot do skladišča družbe E., kjer je P.V. odstranil carinsko zalivko, odprl ponjavo na tovornjaku, da so delavci lahko razložili, enotno carinsko listino s prilogami pa izročil B.V., ki je poskrbel, da se je izročila cariniku J.Š., ki je skladno z dogovorom tranzitno enotno carinsko listino sprejel, na njen odtisnil žig, se podpisal ter v računalnik vnesel podatek, da je blago navedeno na tej ECL izstopilo iz Slovenije ob 20.30 uri, čeprav niti tovornjaka niti blaga sploh ni bilo na tem mejnem prehodu, saj je P.V. šele naslednjega dne s praznim tovornjakom na mejnem prehodu D. nameraval zapustiti Slovenijo, na ta način se je B.V. izognil plačilu 2.318.116 SIT carine in prometnega davka na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije.

S tem so storili:

obs. B.V. kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ, obsojeni A.P., I.R., J.Š. in P.V. pa kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in se jim izreče:

obs. B.V. po določbi 1. odstavka 254. člena KZ kazen 6 mesecev zapora, obs. J.Š. po določi 1. odstavka 254. člena KZ kazen 4 mesece zapora, obs. A.P., obs. I.R. in obs. P.V. se po določbi 51. člena KZ izrečejo pogojne obsodbe, v katerih se jim po določbi 1. odstavka 254. člena KZ določijo kazni vsakemu 5 mesecev zapora, ki pa ne bodo izrečene, če obs. A.P. in obs. I.R. v preizkusni dobi 2 let, obs. P.V. pa v preizkusni dobi 1 leta ne bodo storili novega kaznivega dejanja.

Po določbi 1. odstavka 40. člena KZ se obsojenemu P.V. izreče kazen izgona tujca iz države za dobo 2 let.

Po določbi 1. odstavka 69. člena KZ se obsojenemu B.V. odvzamejo v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeni predmeti (hrana H.).

I. Okrožno sodišče v Celju je obsojence spoznalo za krive in sicer:

- obsojenega B.V. kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ v zvezi s členom 25. KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen 8 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 11.10. do 14.10.2000 ter denarno kazen v znesku 2.000.000 SIT, katero je obsojenec dolžan plačati v roku 8 mesecev; po določbi 4. odstavka 255. člena KZ je obsojencu odvzelo predmete (H. otroško hrano) ter mu po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 500.000 SIT odmerjeno povprečnino;

- obsojenega A.P. kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu izreklo tudi denarno kazen v znesku 500.000 SIT; v določeno zaporno kazen je obsojencu vštelo čas odvzema prostosti od 24. do 26.10.2000; po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP mu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 250.000 SIT odmerjeno povprečnino;

- obsojenega I.R. kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za katero je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let in denarno kazen v znesku 500.000 SIT, katero mora obsojenec plačati v roku 3 mesecev; po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 250.000 SIT odmerjeno povprečnino;

- obsojenega J.Š. pomoči pri kaznivem dejanju tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, za katero je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 5 let ter mu izreklo tudi denarno kazen v znesku 500.000 SIT, katero mora plačati v roku 3 mesecev; v določeno zaporno kazen je obsojencu vštelo čas odvzema prostosti od 11. do 14.10.2000; po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 300.000 SIT odmerjeno povprečnino in - obsojenega P.V. pomoči h kaznivemu dejanju tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ v zvezi s členom 27. KZ, za katero je obsojencu izreko pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let; v določeno zaporno kazen je obsojencu vštelo čas odvzema prostosti od 10.10.2000 do 6.3.2001; obsojencu je izreklo tudi denarno kazen v višini 100.000 in po določbi 1. odstavka 40. člena KZ tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo 2 let; obsojenca pa je po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Celju je delno ugodilo le pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obsojenemu J.Š. spremenilo tako, da je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen 6 mesecev zapora, v preostalem pa pritožbo državne tožilke ter v celoti pritožbe zagovornikov obsojenih B.V., A.P., J.Š. in P.V. ter pritožbo obsojenega I.R. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencem pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

- zagovornik obsojenega B.V. dne 18.10.2002 zaradi kršitve kazenskega zakonika in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter spremeni pravnomočno odločbo, - zagovornik obsojenega A.P. dne 20.11.2002 zaradi kršitve kazenskega zakonika in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da vrhovno sodišče zahtevi ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe ter da izvršitev pravnomočne sodne odločbe glede plačila denarne kazni in plačila stroškov postopka odloži do končne odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti;

- zagovornik obsojenega J.Š. dne 27.8.2002 zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje in druge stopnje v delu, ki se nanaša na tega obsojenca razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču in - zagovornik obsojenega P.V. dne 20.11.2002 zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. dostavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin opisanih v 22., 25. in 29. členu Ustave, s predlogom, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavo Okrožnemu sodišču v Celju.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahteve, podane v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 17.11.2003, predlagal zavrnitev zahtev kot neutemeljenih.

III. Zahteve zagovornikov obsojenih B.V., A.P., J.Š. in P.V. so utemeljene.

IV. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V. Zagovorniki obs. B.V., obs. A.P. in obs. P.V. v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodba nima dejanskih razlogov, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge zaradi katerih vlaga zahtevo (1. odstavek 420. člena ZKP) temveč mora tudi konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložniki v vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti teh kršitev zakona niso konkretizirali, niti obrazložili. Zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah procesnega zakona ni moglo preizkusiti.

VI. 1. Kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena Kazenskega zakonika (KZ) stori, kdor se ukvarja s prenašanjem blaga čez carinsko črto in se pri tem izogiba ukrepom carinskega nadzorstva ali, kdor prenese, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva, čez carinsko črto blago velike premoženjske vrednosti, ali ga prenese v skupini, oborožen ali z uporabo sile ali grožnje.

Tihotapstvo kot ga opredeljuje 1. odstavek 255. člena KZ predstavlja izogibanje ukrepom carinskega nadzorstva. Izvršitveno dejanje je tako prenašanje blaga čez carinsko črto z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva. To izvršitveno dejanje storilec lahko uresniči z ilegalnim prenašanjem blaga zunaj mejnega prehoda čez državno mejo (npr. preko zelene meje) ali s prenašanjem blaga čez mejne prehode s tem, da blago, ki ga tihotapi, skrije (blago skrije v posebej prirejene prostore vozila, blago lažno embalira) in ga ne prijavi carinskim organom ob prestopu meje. Tudi jezikovna razlaga pojma "tihotapiti" (Slovar slovenskega knjižnega jezika l. 1998) napotuje na takšno izvršitveno obliko, ko pojem "tihotapiti" razlaga kot "skrivaj na nedovoljen način prinašati, spravljati a) čez državno mejo (npr. tihotapiti mamila) b) sploh kam (npr. tihotapljenje orožja upornikom).

2Kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena Kazenskega zakonika stori, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti, fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti, ali na drugi način preslepi davčni organ, pa obveznosti, ki se jim je izognil pomenijo večjo premoženjsko korist.

Za večjo premoženjsko korist šteje po določbi 2. točke 13. odstavka 126. člena KZ znesek, ki presega 5 povprečnih netto plač na zaposleno osebo. V času storitve kaznivega dejanja (oktober 2000) je bila povprečna netto plača na zaposleno osebo 123.817 SIT in tako večja premoženjska korist znesek višji od 619.085 SIT.

VII. 1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo so bili obsojeni B.V., A.P. in I.R. spoznani za krive kaznivega dejanja tihotapstva oziroma obsojeni J.Š. in P.V. pomoči h temu kaznivemu dejanju, ker so obsojeni V., obsojeni P. in obsojeni R. kot sostorilci izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva čez carinsko črto prenesli blago velike vrednosti (43. palet otroške hrane vredne 8,554.567 SIT), obsojeni V. in obsojeni Š. pa sta jim pri izvršitvi naklepoma pomagala in sicer tako, da so ob vstopu blaga v Slovenijo carinskim organom (lažno) prikazali, da gre za tranzit blaga preko Slovenije v Bosno in Hercegovino, dejansko pa je bilo blago namenjeno v C., kamor so ga odpeljali, ga razložili v skladišču obsojenega V., na ta način pa se je obsojeni B.V. izognil plačilu 2,318.116 SIT carine in prometnega davka.

2Zagovorniki obsojenih B.V., A.P., J.Š. in P.V. v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). S tem v zvezi utemeljeno navajajo, da dejanja obsojencev, kot so opisana v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne predstavljajo sostorilstva oziroma pomoči pri kaznivem dejanju tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, ker obsojenci niso prenesli izogibajoč se ukrepom carinskega nadzora čez carinsko črto blaga velike premoženjske vrednosti.

3Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako iz opisa dejanja kot iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je v konkretnem primeru blago (43. palet otroške hrane naloženih na tovornjak) v Slovenijo vstopilo in bilo čez carinsko črto (ki je po določbi 1. odstavka 2. člena Carinskega zakona identična z mejno črto po Zakonu o nadzoru državne meje) preneseno na mejnem prehodu Š., kjer je voznik - obsojeni P.V. pri špediterju uredil tranzitno enotno carinsko listino in jo ob vstopu predložil carinski izpostavi Š. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotavlja, da je tovornjak z naloženim blagom v Slovenijo vstopil na mejnem prehodu Š., kjer je bilo blago prijavljeno carinskim organom. Ker je tako bilo blago čez carinsko črto preneseno na mejnem prehodu, torej ni bilo ilegalno prineseno v Slovenijo zunaj mejnega prehoda; ker je bilo carinski izpostavi na tem mejnem prehodu predložena enotna carinska listina, blago ob vstopu v Slovenijo tudi ni bilo skrito ali neprijavljeno carinskim organom. Blago je bilo po vstopu v Slovenijo prijavljeno carinskim organom, vendar z lažno navedbo in dokumentacijo, da gre za tranzitno blago, zato, da bi se obsojeni B.V., direktor družbe E. izognil plačilu carine in prometnega davka za to blago, ki je bilo še istega dne v skladišču njegove družbe s tovornjaka razloženo. Zato je zmoten zaključek sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so obsojenci storili kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena ZKP, s tem, da so, ko so po vstopu blaga v Slovenijo na mejnem prehodu carinski izpostavi (lažno) prikazali, da gre za tranzitno blago, blago prenesli čez carinsko črto, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzora.

4Pravilna je tudi presoja in zaključek sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bil namen takšnega dejanja, da se obsojeni B.V. izogne plačilu carine in prometnega davka v višini 2,318.116 SIT za blago pripeljano s tovornjakom iz Avstrije v Slovenijo in vredno 8,554.567 SIT. Zaradi tega je bilo ob vstopu v Slovenijo lažno deklarirano kot tranzitno blago - torej kot blago, ki bo na tovornjaku izstopilo iz Slovenije in za katerega zato teh dajatev (carine in prometnega davka) ni potrebno plačati. Dejansko pa je bilo, kot to v izpodbijani pravnomočni sodbi zaključuje sodišče, blago zatem odpeljano in razloženo v podjetju obsojenega B.V. Soobsojenci pa so mu vsak s svojim naklepnim ravnanjem, na način in v obsegu kot izhaja iz opisa dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi, pri tem pomagali. Izvedba tega dejanja je zahtevala ne le izdajo lažne fakture tujega kupca (kupca iz BIH), temveč tudi organizacijo prevoza, izbiro prevoznika, ki bo tvegal tudi morebitno prepoved opravljanja prevozov po Sloveniji, poznavanje carinskega postopka in vloge špediterja v primeru, ko je prevoznik tuja oseba in na koncu zaključek "tranzita" z uradnim prikazom carinika, da je blago zapustilo zapustilo ozemlje Slovenije. Vloge posameznikov, kot so opisane v izreku sodbe in obširno obrazložene v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe, so bile vnaprej jasno določene: vnaprej je bilo dogovorjeno, da se blago pod krinko tranzita preko Slovenije iz Slovenije ne odpelje, temveč da ostane v Sloveniji in da se za blago, ki na ta način ne bi bilo nikjer evidentirano, ne plačata carina in prometni davek. S takšnim ravnanjem, lažnim prikazovanjem, da bo blago v Sloveniji le v tranzitu, ker je kupec blaga iz BIH, pa je obsojeni B.V. z namenom, da se izgone plačilu obveznosti, ki pomenijo večjo premoženjsko korist, preslepil davčni organ (carino), soobsojenci pa so mu pri tem naklepno pomagali: obsojeni R. s tem, ko je v BIH najel prevoznika za prevoz blaga iz Avstrije v Slovenijo, obsojeni P. ko je vozniku tovornjaka, obsojenemu P.V. od soobsojenega B.V. priskrbel lažen račun glaseč se na podjetje K., na podlagi katerega je obsojeni P.V. kot voznik pri špediterju na mejnem prehodu Š. uredil tranzitno enotno carinsko listino in zatem po navodilih obsojenega P. in obsojenega R., ki sta mu s svojim vozilom tudi kazala pot do C., odpeljal blago s tovornjakom v C. v skladišče obsojenega B.V., ter s tovornjaka odstranil carinske zalivke, da so blago razložili in obsojeni Š. kot carinik na mejnem prehodu G., ki je na enotni carinski listini in v računalniku lažno potrdil, da je blago še istega dne na tem mejnem prehodu izstopilo iz Slovenije.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevam zagovornikov obsojenega B.V., obsojenega A.P., obsojenega J.Š. in obsojenega P.V. za varstvo zakonitosti, ki so uveljavljali kršitev kazenskega zakona ugodilo, glede obsojenega I.R. pa po uradni dolžnosti (2. odstavek 424. člena ZKP), po pooblastilu iz 1. odstavka 426. člena KZ izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je dejanja obsojenega B.V. pravno opredelilo kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ, dejanja ostalih obsojencev pa kot pomoč pri kaznivem dejanju davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ.

5Za kaznivo dejanje davčne zatajitve je po določbi 1. odstavka 254. člena KZ-a predpisana kazen zapora 3 let. Pri izbiri in izreku kazenskih sankcij obsojencem je Vrhovno sodišče upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, kot sta jih v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovili in ocenili že sodišče prve oziroma druge stopnje. Pri izreku kazni obsojenemu B.V. je sodišče poleg teže dejanja in stopnje obsojenčeve krivde, kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil že obsojen in da je pri dejanju imel vodilno vlogo. Pri izreku kazni obsojenemu J.Š. je kot olajševalne okoliščine upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost, skrb za mladoletna otroka ter, da se je po dejanju v prometni nesreči huje telesno poškodoval, kot obteževalno okoliščino pa, da je dejanje storil kot carinik, torej kot oseba, ki ga je država zadolžila za preprečevanje takšnih ravnanj. Obsojenim A.P., I.R., P.V. je sodišče izreklo pogojne obsodbe, pri tem pa pri obsojenem P. kot olajševalno okoliščino upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost in skrb za enega otroka, pri obsojenem R. skrb za dva mladoletna otroka, kot obteževalno okoliščino pa, da je bil že obsojen in pri obsojenem V. kot olajševalne okoliščine, da dosedaj še ni bil kaznovan ter skrb za tri mladoletne otroke. Preizkusna doba dveh let za obsojenega R. in obsojenega P. oziroma enega leta za obsojenega V., pa je po oceni Vrhovnega sodišča dovolj dolga, da bodo obsojenci v njej s svojim nadaljnjim ravnanjem lahko dokazali, da so upravičili zaupanje sodišče, dano jim z izrekom te kazenske sankcije. Po določbi 1. odstavka 40. člena KZ je sodišče obsojenemu P.V., ki je državljan Bosne in Hercegovine in je bivanje v Sloveniji zlorabil za storitev kaznivega dejanja na njenem ozemlju in na njeno škodo izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države, za dobo dveh let, ki teče od pravnomočnosti sodbe dalje (2. odstavek 40. člena KZ). Po določbi 1. odstavka 69. člena KZ pa je obsojenemu B.V. odvzelo predmete, ki so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju.

VIII. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevam za varstvo zakonitosti ugodilo, glede obsojenega R. pa po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v korist obsojencev spremenilo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja in v odločbah o kazenskih sankcijah (1. odstavek 426. člena ZKP).

IX. Ker je Vrhovno sodišče odločilo v korist obsojencev, povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ni določilo (člen 98.a, v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP).