254. člen KZ

Glede na povzete relevantne dele kazenskopravnega očitka, ki abstraktnega dela ne vsebuje, je iz navedenih dejanskih okoliščin namen obdolženca pridobiti si veliko premoženjsko korist - da mu je torej ob izvršitvi kaznivega dejanja šlo za pridobitev prav takšne koristi - vsekakor mogoče prepoznati. Najprej je namreč izrecno izražen namen storilca kot direktorja računovodske službe v družbi D., d.d., v celoti izogniti se plačilu davka od dohodka pravnih oseb za predvidljivo in jasno določeno koledarsko obdobje; pri tem je treba upoštevati in poudariti tudi naravo tega davka, saj se slednji odmerja po vnaprej določeni ter znani davčni stopnji za posamezno davčno obdobje, s čimer je njegova višina vnaprej predvidljiva. Nezanemarljiva pa je tudi sama funkcija obdolženca v družbi, saj je bil prav on odgovoren za sestavljanje bilanc in letnih poročil ter je davčno zakonodajo in način obračunavanja davka od dohodka pravnih oseb poznal oziroma moral poznati. Da je bila obdolžencu zasledovana višina pridobitve protipravne premoženjske koristi od samega začetka znana, je razvidno tudi iz v opisu natančno predstavljenih špekulacij glede izdaje fiktivnih računov družbi D., d.d.. Slednji so

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da z dejanjem doseže veliko premoženjsko korist, je lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.

V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran. Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.

V zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu Carinskega zakona (CZ) in kaznivim dejanjem po 254. členu Kazenskega zakonika (KZ) je potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona. Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem. Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede n

Višje sodišče ocenjuje, da kazensko sodišče nima materialne podlage iz katere bi lahko sklepalo, da se je obdolženec izognil plačilu davčnih obveznosti, dohodnine ali davkov v primeru, če ne obstoji obremenilna davčna odločba. Takšno stališče višje sodišče opira tudi na strokovni članek dr. Mihe Šepca Tax Fin Lex, maj 2018, številka 16, ko natančneje opredeljuje vezanost biti kaznivega dejanja davčne zatajitve na davčni postopek.

Obarvani naklep se pri obravnavanem kaznivem dejanju zahteva že za temeljno obliko kaznivega dejanja, medtem ko je za kvalificirano obliko zahtevano še nekaj več, in sicer konkretizacija očitka storilcu, da mu je šlo za to, da s storitvijo kaznivega dejanja doseže veliko premoženjsko korist. Le zoper tako konkretizirani obtožbeni očitek lahko storilec oziroma v konkretnem primeru obtoženci, uspešno oblikujejo svojo obrambo in s tem uveljavijo svojo ustavno in zakonsko pravico do obrambe.

Navedba, da je obdolženi A. A. ravnal "z namenom, da bi se družba X, d.d. v celoti izognila plačilu davka", ne predstavlja ustrezne konkretizacije zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist. S tem je izkazan zgolj storilčev poseben namen popolnoma se izogniti plačilu davkov iz prvega odstavka 254. člena KZ in ne namen doseči veliko premoženjsko korist iz tretjega odstavka tega člena. Drži, da so v nadaljevanju opisa navedeni tudi računi velikanske vrednosti, vendar pa je s tem izkazana velika premoženjska korist le po objektivni plati. Z vidika pravne opredelitve po tretjem odstavku 254. člena KZ pa je v opisu umanjkala ključna navedba, da so obdolženci v okviru svojega ravnanja izognitve plačilu davka zasledovali prav takšno premoženjsko korist. Pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to") je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. To pa pomeni, da je tovrstne zakonske znake treba navesti vsaj v abstraktnem delu opisa. Navedba subjektivnega zakonskega znaka v opisu dejanja je v konkretni zadevi bistvenega pomena prav zaradi razmejitve med temelj

Bistvo preslepitve je bilo v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil.

Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi EKČP. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni. V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano. Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za k

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na

Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.

Pritrditi je pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi. Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist.

Prav tako zagovornik z navedbami, da so razlogi napadene sodbe nejasni o odločilnih dejstvih in sicer tako o posrednem storilstvu in sostorilstvu in sicer napadena sodba nima o tem razlogov, prav tako pa je izrek napadene sodbe nerazumljiv, saj ni jasno katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Iz izreka napadene sodbe namreč jasno izhaja kdo je obdolženi in kdo je storilec kaznivega dejanja in sicer obdolženi P.G. ki je v obravnavani zadevi bil tudi spoznan za krivega kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je storilec tudi E.Š., ne more biti uspešna. Obdolženčevo ravnanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko 1.b, da je E.Š. po pooblastilu obdolženega predložil davčnemu organu ponarejeno dokazilo o plačanem davku, pomeni pravzaprav opis obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki ga je zgolj fizično izpolnila druga oseba. Res je, da ima takšno obdolženčevo ravnanje, ko je iz ozadja vodil dejavnost drugega, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, vendar pa je le obdolženčeva podaljšanja roka, ki j

Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral. Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti preveril vsebino anonimne prijave. V tem okviru je sodeloval z avstrijskim davčnim organom, ki je pri družbi, izplačevalki dohodkov, opravil inšpekcijski pregled za obdobje od leta 2004 dalje. Anonimni prijavi sta b

Kot je utemeljeno presodilo že sodišče prve stopnje (5. in 6. točka razlogov sodbe) ter pritožbeno sodišče (6., 7. in 8. točka razlogov sodbe) za obstoj kazenske odgovornosti v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ni treba, da je storilec formalni direktor družbe, temveč zadošča, da v podjetju dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe. Obsojencu očitano kaznivo dejanje lahko namreč stori vsakdo, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov ali drugih prepisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti. Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ni omenilo, da so obsojenčevi zagovorniki v pritožbi predlagali, da sodišče druge stopnje posluša zvočni posnetek zaslišanja priče M. A., niti ni pojasnilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo. Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem kršilo določbo

Ob presoji, da je obsojenec vedel, da so računi, ki jih je predložil davčnemu organu, lažni, sodiščema ni bilo treba še dodatno ugotavljati, ali je obsojenec vedel za celotno verigo nezakonitih transakcij, in s tem tudi za družbo E., d. o. o., kot „missing trader“ družbo na vrhu te verige, ki je (najprej) izdala fiktivne račune družbi D., d. o. o., ta pa nato obsojencu, na računih družbi D., d. o. o., obračunanega DDV pa v proračun nikdar ni plačala. Na podlagi lažnih računov namreč odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati.

Ne gre za navidezni stek zaradi razmerja konsumpcije, saj kaznivo dejanje davčne zatajitve ni iste vrste kot ponarejanja ali uničenja poslovnih listin ali kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja. Izvršitveni obliki obeh kaznivih dejanj sta različni. Zakonski znaki obeh kaznivih dejanj so različni, kaznivo dejanje zatajitve davčnih obveznosti je mogoče storiti tudi na drugačen način, ne le s predložitvijo ponarejenih poslovnih listin in pri kaznivem dejanju ponareditve poslovnih listin storilec ne zasleduje tega, da bi dosegel neko premoženjsko korist oziroma se izognil plačilu davčnih obveznosti, ki jih je dolžan plačati. Če dopolnilna norma nadomešča del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (če bi šlo za opis dejstev), mora biti v opisu dejanja jasno označena. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni in dopolnilni normi.

Po izvršitvi kaznivega dejanja je bila premoženjska korist z računa gospodarske družbe, ki je zaradi obsojenčevega kaznivega dejanja prejela premoženjsko korist, formalno prenesena na račun obsojenčevega mladoletnega sina. Sodišče je pravilno presodilo, da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi obsojenec, zato mu jo je na podlagi tretjega odstavka 96. člena KZ utemeljeno odvzelo.