51. člen KZ

Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame. Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje. V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, pr

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovneg

Obtoženčev zagovornik meni še, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem mobilnega telefona, ki kot tak ne predstavlja le komunikacijsko sredstvo, temveč tudi predmet, v katerem je veliko osebnih podatkov in aplikacij, kot na primer spletno bančništvo, družbena omrežja in podobno. Vendar se s temi navedbami sodišče druge stopnje ne more strinjati, saj obtoženec svojega mobilnega telefona ni uporabljal zgolj za komunikacijo, temveč tudi kot pripomoček za izvedbo obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz njegovega zagovora.

V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000. Upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskav) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje. Zmotno je stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja. Glede na pritožbeno grajo, da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanja izvora, ni opisano, sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre za pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanja v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij, ter za prenašanje denarja čez državno mej

Predmet varstva pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ je varovanje zvestobe družbi. Je pa na tem mestu potrebno izpostaviti, da je gospodarska družba, ne glede na to v kakšni obliki se pojavlja, samostojna pravna oseba, pri kateri je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe. Slednje, upoštevajoč pravila gospodarskega prava, nedvomno velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, pri kateri je celotni (100%) poslovni delež v lasti enega samega družbenika. Sam izvršitveni način ter obstoj premoženjske koristi prepričljivo izkazujeta, da je obdolženi ravnal z obarvanim namenom oziroma naklepom, zato pritožniki z nasprotnim stališčem, v okviru katerega navajajo, da edini lastnik družbe s svojim ravnanjem ne more škodovati svoji lastni družbi, v pritožbenem postopku ne morejo uspeti. Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranke kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne kazenske stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 51. člena KZ). Iz omenjene določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, in sicer na ta način, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče

Ravnanje obtoženca, usmerjeno v prenakazovanje in drobljenje zneska 65.500,00 EUR na več transakcijskih računov družbe, pri različnih bankah, ter pridobivanje oziroma ustvarjanje dokumentacije kot podlage za izkazovanje upravičenih posamičnih nakazil posamičnim prejemnikom, ubiranje nepotrebnih in posrednih poti nakazil do končnega porabnika, zanesljivo pomeni uresničevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja.

Kazensko sodišče pri izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri ni vezano na predlog državnega tožilca. Okrožna državna tožilka je sicer res predlagala izrek pogojne obsodbe z ustrezno dolgo preizkusno dobo, vendar pa je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni dejanske podlage. Sodišče prve stopnje je povsem jasno izpostavilo poglavitno obteževalno okoliščino, ki ne dopušča izreka opominjevalne kazenske sankcije in sicer, da gre za vsaj petkrat višji znesek premoženjske koristi kot je v času kaznivega dejanja predstavljal kvalifikatorni element velike premoženjske koristi. Kot obteževalno okoliščino je obdolžencu upoštevalo tudi dolžino obdobja neplačevanja prispevkov, kot olajševalno pa delno poravnavo davčnega dolga ter prizadevanje v tej smeri. Ti dve okoliščini ne moreta pretehtati pri izbiri kazenske sankcije v obdolženčevo korist, saj je bil davčni dolg poravnan le v manjši meri, obdolženčeve aktivnosti k nadaljnji poravnavi pa so se končale leta 2003.

Če se sodišče v obrazložitvi sodbe ne opredeli do okoliščine, ki bi po mnenju obrambe lahko pripeljala do izreka milejše kazenske sankcije (pogojne obsodbe), ne gre za kršitev v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, lahko pa gre za kršitev pravice do obrambe.

Po izteku preizkusne dobe sodišče sme le preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi, ne more pa več odločati na vse načine, ki so predvideni v 54. členu KZ.

Oškodovanka ima pravico, da jo v kazenskem postopku zastopa odvetnik, obdolženec pa je dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovanke, ker je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, storjenega na njeno škodo.

Vsi pisni dokazi, ki jih sodišče izvede, morajo biti spisu priloženi, zato bo sodišče prve stopnje oba spisa oziroma njune fotokopije kazenskemu spisu priložilo.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

Proračunska sredstva so namenska sredstva, zato morajo biti porabljena v skladu z predhodno določenimi in dejansko realiziranimi nameni ter na način, ki ne more biti prost (261. člen KZ).

Res je sicer, da je po splošnih pravilih za odmero kazni iz drugega odstavka 41. člena KZ mogoče povratek obravnavati tudi znotraj storilčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju in ne samo znotraj njegovega prejšnjega življenja, vendar imajo v prvem primeru prednost okoliščine, ki so s tem kaznivim dejanjem neposredno povezane.

Kršitev kot je predvidena v 5. točki 372. člena ZKP zadeva pravilno uporabo prava, se pravi, da je ni mogoče odpraviti z nižjo odmero določene kazni, ker ta po svojem bistvu zadeva pravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma dejstvo v zvezi z odločbo o kazenski sankciji.

Odločilni razlog, da sodišče namesto kazni izreče pogojno obsodbo, za katero se zavzema zagovornica, je namreč pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pozitivna prognoza mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, katere zakon izrecno poudarja. Te so: osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnja kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.

Sodišče lahko pogojno obsodbo izreče le v primeru, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Z določitvijo enotne kazni nad dve leti v izpodbijani pogojni obsodbi je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in je torej prekršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena KZ.

Določba 4. odstavka 51. člena KZ pooblašča sodišče, da sme v pogojni obsodbi poleg glavne kazni določiti še stransko kazen, za katero sme tudi izreči, da se izvrši. Iz omenjene določbe tako izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Obstoj nevarnosti, da bi obtoženec ponovil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, pa je za izrek oziroma določitev stranske kazni izgona tujca iz države povsem irelevanten.

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo in lahko ugotovi neutemeljenost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej; opredeliti pa se mora do vseh bistvenih dejstev, pomembnih za odločitev.