69. člen KZ

Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo.

Neobrazloženost odredbe o hišni preiskavi po sebi ne pomeni, da je bil zapisnik o tem dejanju pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ne, da se za to sodba nanj in na ostale dokaze po določbah Zakona o kazenskem postopku ne bi smela opreti.

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ je storjeno tedaj, ko storilec brez pooblastila, izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo opremo, material ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil. Razen določenega izvršitvenega ravnanja mora biti storilcu tega dejanja posebej dokazana njegova protipravnost in zavest o proizvodnji mamil, ki so ji oprema, material ali predhodne sestavine namenjene. V procesno pravnem smislu to pomeni, da morajo biti v opisu dejanja zajete okoliščine, s katerimi je posamezno izvršitveno dejanje konkretizirano, potem pravne podlage, ki utemeljujejo obstoj pooblastila in končno še okoliščine, ki omogočajo ugotovitev, da je storilec vedel za zgornje namene.

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti. Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.

Pojav novih oblik kriminalitete, ki v času, ko je bilo inkriminirano kaznivo dejanje velike tatvine, še niso bili znane, ne pomeni, da novih oblik kriminalitete, ni mogoče subsumirati pod že znana kazniva dejanja, če seveda obstajajo v ravnanju storilca vsi znaki kaznivega dejanja. Po že ustaljeni sodni praksi pa tudi uporaba ponarejene magnetne kartice s skopiranim magnetnim zapisom prave bančne kartice na bančnem avtomatu pomeni vdor v zaprt prostor, to je v varnostni sistem bančnih avtomatov. Kaznivo dejanje po 1. odst. 242. člena KZ se glasi: kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem vnese kakršenkoli podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema ali kako drugače vdre v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do treh let. Čeprav beseda "kdor" nakazuje, da je lahko storilec kdorkoli, pa nadaljnje besedilo navaja, da je dejanje mogoče storiti le pri gospodarskem poslovanju. Dejstvo, da mora biti dejanje storjeno pri gospodarskem poslovanju, pa zoži krog možnih stor

Izločanje dokazov, zbranih na nezakonit oziroma protiustaven način je temelj pravičnega postopka, kateri organ (predsednik senata ali razpravni senat) naj o dovoljenosti dokazov presoja pa je treba določiti tudi ob upoštevanju interesov učinkovite in hitre izvedbe postopka, glede na okoliščine konkretnega primera.

Kršitev kot je predvidena v 5. točki 372. člena ZKP zadeva pravilno uporabo prava, se pravi, da je ni mogoče odpraviti z nižjo odmero določene kazni, ker ta po svojem bistvu zadeva pravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma dejstvo v zvezi z odločbo o kazenski sankciji.

Po 1. odst. 69. člena KZ se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju in so last obdolženca, odvzeti le, če sodišče ugotovi, da obstaja nevarnost, da bi bil predmet ponovno uporabljen za kaznivo dejanje.

Dejstvo, da je obdolženec oškodovanki večkrat grozil, da jo bo ustrelil, še ni zadostna podlaga za odvzem puške in naboja.

Za obstoj milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz 2. odst. 211. čl. KZ namreč morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne (majhne) vrednosti. V praksi bo mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine, ravnanja storilca tedaj, kadar si bo na primer med več drugimi predmeti vzel točno določen predmet manjše vrednosti, čeprav bi imel možnost na primer vzeti enega ali več enakih predmetov večje vrednosti. Ob nasprotnem sklepanju to pomeni, da takšno kaznivo dejanje ne more biti podano v primeru, kadar storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, pa šele ob storitvi kaznivega dejanja odkrije, da vrednejših predmetov ni in zato vzame le predmet ali več njih, ki so manjše vrednosti. V takšnem primeru bo zato vedno podano temeljno kaznivo dejanje po 1. odst. 211. čl. KZ, kljub manjši vrednosti ukradenega predmeta oziroma kvalificirana oblika takšnega kaznivega dejanja, v kolikor bo storjeno na enega od načinov, opisanih v čl. 212 KZ.

Zahtevana identiteta med obtožbo in sodbo sodišča ne veže v tolikšni meri, da v sodbi ne bi moglo samo popraviti podatkov, ki so v obtožbi pomotoma napisani. Če bi bil obsojenec res dvakrat obsojen za isto dejanje, bi to predstavljalo kršitev zakona, vendar bi moral obsojenec to izpodbijati v tistem postopku, v katerem bi bil ponovno spoznan za krivega istega kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje prikrivanja iz drugega odstavka 221. člena KZ stori, kdor bi za stvar, ki jo je kupil, moral in mogel vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 221. člena KZ lahko ravna z tremi oblikami krivde - eventualnim naklepom, z zavestno ali nezavestno malomarnostjo, pri čemer pa za temeljno dejanje ni potrebno, da bi bila izrečena obsodilna sodba, kar sicer pravilno ugotavlja pritožba sama. Sam obdolženec pa je povedal, da se na računalnike spozna in je zato vedel za ceno v trgovini, ki je bistveno višja, ob nakupu pa si je mislil, da neznanec računalnika po normalni poti že ni kupil. Zato za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 221. člena KZ ni potrebno, da bi storilec vedel za pravo opredelitev kaznivega dejanja, pomembno je le, da na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja. Z izrazom "mogel in moral vedeti" pa se pri tem kaznivem dejanju nakazuje na nakup in druge oblike prikrivanja tako imenovanih sumljivih stvari.

vrnitev zaseženega vozila (po določilih ZKP) - zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe - neizkazanost verjetnosti obstoja terjatve po 272. členu ZIZ

Denarja, ki je bil zasežen in ni v nobeni povezavi s kaznivim dejanjem zaradi katerega je tekel kazenski postopek, ni mogoče odvzeti, ker naj bi bil namen uporabe denarja nemoralen. Denarna sredstva sama po sebi niso splošno nevarna in nemoralna, zato jih je potrebno upravičencu vrniti.

Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ker meni, da obdolžencu očitano dejanje, ni kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe namreč pogreša navedbo neupravičeno reproduciranih avtorskih del ter trdi, da se zaradi tega obdolženec ni mogel uspešno zagovarjati. Navedena kršitev pa ni podana, saj navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja izkoriščanja avtorskega dela po določilu člena 159 KZ. To kaznivo dejanje je tako imenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Za obstoj kaznivega dejanja po členu 159 KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja, ne pa izrecne prepovedi avtorja, kot to poskuša prepričati pritožba zagovornika, zato ta ne

Pri izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov je potrebno upoštevati varovalni namen tega ukrepa, kar pomeni predvidenje možnosti za ponovitev kaznivega dejanja s tem sredstvom. Zaseženi fotoaparat, s katerim je obdolženi poškodoval oškodovanca, ni namenjen udarjanju po človeku. Bil je uporabljen zgolj situacijsko in zato, ker mu ga je oškodovanec hotel odvzeti. Zato ni potrebe po izreku tega ukrepa.

Ker odločba o odvzemu predmetov, izdana na podlagi 1.odstavka 489. člena ZKP, ne vsebuje nikakršnih utemeljenih razlogov o konkretni nevarnosti, da bi osumljenec storil kaznivo dejanje, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz Zakona o kontroli predmetov iz plemenitih kovin (ZKPPK) ne izhaja, da promet predmetov iz plemenitih kovin, ki glede čistoče ne dosegajo 585 tisočink, v Republiki Sloveniji ni mogoč. Iz določila 1. odstavka 23. člena navedenega zakona je namreč razvidno, da se le predmeti iz plemenitih kovin, ki glede čistoče ne dosegajo niti najnižje stopnje, predpisane v 6. členu, vendar pa imajo v zlitini več kot 200 tisočink plemenite kovine, ne štejejo za predmete iz plemenitih kovin in ne smejo v promet.

Ker je obsojenec dvignil letalski vozovnici samo zato, da bi prišel preko Buenos Airesa in Zuericha v Slovenijo zaradi storitve kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, je sodišče ravnalo pravilno, ko mu je na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ odvzelo letalski vozovnici, saj sta bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne odloča o primernosti izrečene kazni.

Varnostni ukrep odvzema predmetov je dovoljeno izreči le tedaj, kadar sodišče prve stopnje oceni, da bi se s takšnim izrekom odpravila nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Kakor ni dvoma, da za nekatere predmete že zakon narekuje obvezen odvzem (za tiste, ki so izključno namenjene za izvrševanje kaznivih dejanj), pa je v primeru drugih predmetov, ki niso tako tesno povezani s kaznivim dejanjem, potrebno upoštevati, kakšna je njihova primarna funkcija, ali je izkazana dovolj visoka stopnja verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, kako močan poseg v premoženje obdolženca pomeni takšen odvzem in, ali je podana sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja.