126. člen KZ

Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje. Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot

Ustava RS v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene (ustavno)sodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz ki ga predlaga obdolženec, je pa v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen, če je očitno, da ne bo uspešen. Upoštevaje izpoved J. J., da je obtoženec dejansko opravljal izobraževalne storitve za družbo B. in zanje od družbe C. v obliki bančnih nakazil tudi prejemal plačila, pa se izkaže kot utemeljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. R., ki bi po navedbah pritožnikov lahko izpovedala o tem, da je obtoženčeva izobraževanja do leta 2012 plačevala družba B. (pravilno: C.). Gre namreč za osebo, ki je bila v kritičnem obdobju glavni predstavnik proizvajalca medicinskega materiala O. za balkansko regijo in ki v obravnavano dogajanje ni bila neposredno vpletena. S svojo izpovedjo bi ta priča lahko pripomogla k razjasnitvi okoliščin v zvezi z izobraževalno dejavnostjo obtoženca, predvsem gl

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Če se po storitvi kaznivega dejanja kazenski zakon spremeni, se kasnejši zakon uporabi kot milejši le v primeru, če velja takšna presoja za zakon v celoti, to je za njegov splošni in posebni del.

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Obdolženec se s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Z drugimi besedami, predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričan ali ne. Prvenstveno merilo za presojo, ali gre pri neposrednem plačilu uporabnika za nejavno financiranje javne službe ali za tržni vir javnega zavoda, je torej zakonska opredelitev obsega javne službe. ZVis tega obsega ni določil in ga še vedno ne določa. V strokovni literaturi je zavzeto jasno stališče, da plačilo izrednega študija pomeni nejavno financiranje javne službe. Poleg tega je cena zagotavljanja blaga in storitev javne službe določena s predpisom, cena blaga in storitev dopolnilne (tržne dejavnosti) pa zaradi proste konkurence ne sme biti določena s predpisom. Izredni študij pomeni le prilagoditev organizacije in časovne razporeditve predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov, ki se opravi na način in po postopku, določenem s statuto

Obdolženi R. A. je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja predsednik nadzornega sveta M., torej predsednik nadzornega sveta pravne osebe, ki je nedvomno na trgu opravljala pridobitno dejavnost. Obdolženec je torej sodeloval pri vodenju in upravljanju M. d.d., to pa vključuje tudi posle usmerjene v ohranitev tržnega položaja in obstoja družbe. Sklenitev individualne pogodbe z novim predsednikom uprave pa je vsekakor predstavljal posel, sklenjen pri gospodarskem subjektu, torej subjektu, katerega temeljno področje je gospodarska dejavnost. Šlo je za posel usmerjen v ohranitev oziroma uresničevanje namena družbe. Sklepanje sporne pogodbe je bilo pomembno za samo poslovanje, nenazadnje pa tudi za ohranitev obstoja same družbe. Brez predsednika uprave na dolgi rok družba niti ne bi mogla ustrezno funkcionirati, ne bi mogla opravljati svoje gospodarske dejavnosti. Brez predsednika uprave tudi ne bi imela ustreznega podpisnika.

Navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago, kaj je kriva listina, kar je potrebno v opisu dejanja konkretizirati. Zakonski znak krive listine opisujejo druga dejstva in okoliščine, v obravnavanem primeru ponarejeni podpisi in skenirani žig.

Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Tožnica je kot vodja poslovalnice tožene stranke z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter njenimi koristmi in interesi omogočila določeni družbi, da ji je tožena stranka izplačala namenska kreditna sredstva (v višini 300.000,00 EUR), čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. Poleg tega je tožnica določenega dne v poslovnih prostorih tožene stranke v imenu tožene stranke z istim komitentom sklenila še Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalec od sklenitve tega Dodatka št. 1 dalje za vračilo kredita jamčil samo še z zastavljenimi premičninami. Za sklenitev Dodatka št. 1 tožnica ni imela pooblastila in je bila določeni družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa je delodajalcu povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodila tožene stranke ter določbe

Storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije je lahko vsakdo, ki dejansko opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na status.

„Oblast nad dejanjem“ in „bistveni prispevek k dejanju“ za ugotovitev sostorilstva ne zadoščata, če oseba nima lastnosti, ki jo za storilce zahteva zakon. Pri pravih posebnih kaznivih dejanjih „oblast nad dejanjem“ ne more biti odločujoči kriterij za opredelitev sostorilstva.

Pri vsaki spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja sodišče opravi preizkus zastaranja kazenskega pregona, pri čemer, če gre za isti historični dogodek, upošteva vsa pretrganja zastaranja. Državni tožilec je zakonski opis kaznivega dejanja goljufije nadomestil z zakonskim opisom kaznivega dejanja poslovne goljufije, opis dejanskega stanja pa je ostal v okviru istega historičnega dogodka. Storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije je lahko vsakdo, ki je opravljal gospodarsko dejavnost, kot je ta določena v 5. odstavku 126. člena KZ. Ni pomembno, kakšen status je oseba imela, bistveno je, ali je dejansko opravljala gospodarsko dejavnost. Obtoženec je imel, kljub temu, da formalno ni bil lastnik ali direktor, ključno vlogo.

1. Sporočilo anonimnega informatorja z informacijo o obsojenčevi telefonski številki, pri čemer ni bila izkazana niti subjektivna zanesljivost avtorja niti objektivna zanesljivost obvestila, samo zase ne zadostuje za utemeljen sum (in s tem za izvajanje ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZK), zadostuje pa za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149b. člena ZKP, ki je bil pred izdajo izpodbijane odredbe tudi odrejen. 2. Da se izkaže zakonitost pridobitve dokazov zadostuje, da sodišče na podlagi drugih dokazov izključi možnost, da so bili dokazi pridobljeni na nezakonit način. 3. S tem, ko si je obsojenec neurgenten operativni poseg izgovoril prav na datum, na katerega je bil razpisan narok za glavno obravnavo se je pravici do sodelovanja na tem naroku odpovedal, razen če bi obramba izkazala, da izvedba posega na drug termin ne bi bila mogoča oziroma bi bila zvezana z nesorazmernimi težavami. 4. Zahteva po nedvoumni odpovedi pravici ne preprečuje, da izjavo o odpovedi v imenu obdolženca poda njegov zagovornik, vendar se mora sodišče tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo. 5. Poj

Ali je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in s tem povrnitvi pravdnih stroškov, materialnopravno pravilna, ni stvar pritožbe zoper popravni sklep, temveč obravnavanja pritožbe zoper sodbo. Za zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe velja posebna zakonska ureditev, in sicer v konkretnem primeru ZPPCP. Za terjatve iz naslova poostrene odgovornosti prevoznika (za izgubo blaga), je določen enoletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je stvar izgubljena. V primeru, da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku. Odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.

S tem, ko je obsojenec pri sklepanju poslov za gospodarsko družbo pred poslovnimi partnerji nastopal kot njen direktor in kot zastopnik, se dogovarjal o dobavi trgovskega blaga za potrebe družbe, za namen sklenitve pogodbe izročal dokumentacijo družbe in podpisoval pogodbe, je (ne glede na to, kakšen status je imel) opravljal gospodarsko dejavnost.

Kazenski zakonik (KZ), ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, je določal kot enega od zakonskih znakov pridobitev večje premoženjske koristi, v času sojenja pa je veljal že spremenjeni Kazenski zakonik (KZ-1), s katerim je bilo spremenjeno poimenovanje obravnavanega kaznivega dejanja v davčno zatajitev ter kot element tega kaznivega dejanja določena velika premoženjska korist.

Zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ je treba razlagati tako, da kaznivo dejanje po 244. člena KZ zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki niso bile nujno storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti v ožjem smislu, temveč so bile storjene v okviru gospodarske družbe s strani storilca, ki je imel pooblastilo razpolagati s tujim premoženjem (praviloma premoženjem gospodarske družbe, v okviru katere deluje), torej premoženjem, ki mu je bilo s strani lastnikov družbe zaupano.

Če so navedbe v listini relevantne za pravna razmerja (v konkretnem primeru je na njihovi podlagi prišlo do odkupa zavarovanja), listina izpolnjuje kriterije iz sedmega odstavka 126. člena KZ.