VSRS Sodba X Ips 6/2014

I. Revizija se zavrne.
II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem sojenju po sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 487/2012 z dne 9. 7. 2013 na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo, št. 2253-124/2011/9 (3H651-002) z dne 3. 2. 2012, s katero je Policijska uprava Nova Gorica, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica, tožniku - državljanu Kosova, določila tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev, pri čemer začne teči rok z dnem dokončnosti te odločbe (1. odstavek izreka); mu kot kraj bivanja do odhoda iz Republike Slovenije določila naslov ... (2. odstavek izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 2253-11/2012/2 (155-05) z dne 22. 2. 2012, tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira relevantne določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Dejstva, predstavljajo dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi, niso sporna. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju upoštevalo tudi okoliščine v zvezi s pravico do družinskega življenja. V upravnih spisih ni podatkov o dejstvih in okoliščinah, ki bi kazala na učinkovitost izvrševanja družinskega življenja. V pavšalnih navedbah tožnika, za katere sicer predlaga dokaze, pa takšna dejstva in okoliščine niso navedena, kot tudi ne dejstva, ki bi kazala na vrsto in resnost težav, s katerimi bi se v primeru odhoda tožnika iz Slovenije morala soočita njegova žena in mladoletni sin. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da z izpodbijanim ukrepom ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do zasebnega življenja.

3Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je tožnik po svojem pooblaščencu vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in napačne uporabe materialnega prava. Dovoljenost utemeljuje z določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da biva v Republiki Sloveniji že od leta 1998 in da bi mu morala Republika Slovenija priznati status izbrisane osebe na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic bivše SFRJ. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 487/2012. Za ugotovitev vseh dejstev bi moralo sodišče zaslišati tožnika in od njega zahtevati dokaze. Materialno skrbi za dva mladoletna otroka, za A. A., rojeno leta ... (iz prvega zakona), in B. A., rojenega ... A. A. živi pri svoji materi v Avstriji in iz priloženega izvida izhaja, da so pri njej podani Bellova pareza in motnje senzibilitete, kar je posledica neurejenega družinskega življenja. Tudi sin B. A. ima že zdravstvene težave, in sicer je v stalnem stresu, saj ga skrbi, da bo oče izgnan iz Slovenije. Primerno skrbi za otroka in stike z njima. Njegova odstranitev iz države bi pomenila prehud poseg v družinsko življenje, zato bi mu bilo treba priznati stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče s sodbo III U 213/2012 odločilo, da se njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 6. 2012, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za stalno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ugodilo, in vrnilo zadevo v ponovni postopek, zato mu ni mogoče izreči odstranitve iz države. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku in priglaša stroške.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice zaradi posega v njegovo družinsko življenje, hudo naj bi trpela tudi njegova otroka. Vrhovno sodišče je na navedeni zakonski podlagi revizijo dovolilo.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Prvostopenjsko sodišče je o zadevi že odločilo s sodbo III U 67/2012-24 z dne 9. 11. 2012. Reviziji zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče ugodilo in prvostopenjsko sodbo s sklepom X Ips 487/2012 z dne 9. 6. 2013 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot ključni razlog je Vrhovno sodišče navedlo, da je treba pri odločanju o vrnitvi tujcev v izvorno državo na podlagi citiranih določb ZTuj-2 (ki sicer izrecno ne zagotavljajo varovanja te pravice v teh postopkih) opraviti presojo pravice do družinskega življenja glede na osebne okoliščine, na katere se sklicuje revident.

9V novem sojenju je prvostopenjsko sodišče, na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, opravilo navedeno presojo in po mnenju Vrhovnega sodišča tožbo (ponovno) utemeljeno zavrnilo.

10Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče vezano na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1, izhaja, da je policijska patrulja 5. 12. 2011 zaustavila revidenta, ko je peljal svojega otroka (sina B. A.) v vrtec; da je revident nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo 20. 11. 2011 brez veljavne potne listine, v večernem času, izven mejnega prehoda in da je ravnal v nasprotju s Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma držav pogodbenic konvencije, saj so mu švicarski organi izrekli ukrep prepovedi vstopa na Schengensko območje; da je po vstopu v Republiko Slovenijo nezakonito prebival na naslovu ..., kjer sicer prebivata njegova sedanja žena in sin B. A. (oba slovenska državljana); da mu je bila za prekršek po drugi alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 (nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo) izrečena globa in vročen plačilni nalog.

11Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanje tujcev v RS so določeni v ZTuj-2. Za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji mora imeti tujec, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni določeno drugače, veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal pristojni organ Republike Slovenije ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno (7. in 8. člen ZTuj-2).

12Postopkovne določbe ZTuj-2 o vrnitvi nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav so bile prenesene v ZTuj-2 iz Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva). Iz uvodnih določb Direktive izhaja, da je njen cilj določiti skupna pravila o vračanju, odstranitvi, uporabi prisilnih ukrepov, pridržanju in prepovedi vstopa državljanov tretjih držav, ki v posamezni državi članici prebivajo nezakonito, ta pravila pa morajo služiti kot podlaga za učinkovito politiko odstranitev.

13V prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 (ki je umeščen v V. poglavje tega zakona z naslovom: Zapustitev države ali odpoved prebivanja) je določeno, da policija izda odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, razen v taksativno določenih primerih, ki v obravnavani zadevi nesporno niso podani. Kdaj se šteje, da tujec „nezakonito prebiva“ v Republiki Sloveniji, je taksativno določeno v prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. Tako v Republiki Sloveniji nezakonito prebiva tujec, ki je nedovoljeno vstopil (prva alineja); ki nima vizuma ali mu je vizum prenehal veljati ali če prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Republiki Sloveniji (druga alineja); če nima dovoljenja za prebivanje ali mu je dovoljenje prenehalo veljati (tretja alineja). V tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2 je med drugim določeno, da mora tujec, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen. Če ne zapusti ozemlja RS v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZTuj-2, se mu omogoči prostovoljna vrnitev ali se ga iz države odstrani (prvi odstavek 63. člena ZTuj-2). Prvi odstavek 65. člena ZTuj-2 določa, da policija izda tujcu odločbo o vrnitvi po končanem postopku o prekršku med drugim zaradi kršitve druge ali tretje alineje prvega odstavka 60. člena ZTuj-2. ZTuj-2 torej izhaja iz predpostavke, da lahko tujci v Republiki Sloveniji prebivajo le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Teh pa tožnik v obravnavani zadevi ne izpolnjuje.

14Tudi po presoji Vrhovnega sodišča nesporni dejstvi, da je revident nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in da je nezakonito prebival v Sloveniji (s čimer je storil prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bil izdan plačilni nalog za globo v znesku 800,00 EUR), predstavljata dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi v izvorno državo (po končanem postopku o prekršku) zaradi kršitve tretje alineje prvega odstavka 60. člena ZTuj-2. Revizija tem ugotovitvam niti ne oporeka, kot tudi ne pravilnosti uporabe materialnega prava, na podlagi katerega je bila izdana odločba o vrnitvi.

15V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju upoštevalo tudi okoliščine v zvezi s pravico do družinskega življenja, ki jih pri prvem odločanju ni upoštevalo.

16Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z izvršitvijo izpodbijane odločbe in vrnitvijo revidenta - tujca v izvorno državo ne bo prekomerno poseženo v njegovo pravico do družinskega življenja. Navedbe tožnika o preživljanju (dveh) mladoletnih otrok, brez navajanja posebnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na izjemno učinkovitost izvrševanja družinskega življenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.

17Revident sicer zatrjuje, da skrbi za preživljanje sina iz drugega zakona (z ženo C.), kot tudi za hči iz prvega zakona. Vendar pa je iz revidentovega dopisa z dne 16. 12. 2013, ki se nahaja v sodnem spisu (prošnja za obročno plačevanje sodne takse) razvidno, da je tožnik v tem dopisu navedel, da ni zaposlen in da je zaposlena samo njegova žena preko svojega s. p. Na kakšen način naj bi zagotavljal sredstva za preživljanje obeh otrok, če ni zaposlen, pa tožnik ne navede.

18Neutemeljeno je tudi sklicevanje v reviziji na tožnikovo hči iz prvega zakona, ki ne živi z revidentom, ampak z materjo v Republiki Avstriji. Revident se namreč pri sklicevanju pravice do družinskega življenja ne more sklicevati na družino, v kateri več ne živi.

19Ne glede na navedeno pa revident zaradi vrnitve v izvorno državo ne bo v ničemer omejen pri pridobivanju sredstev za preživljanje svojih otrok.

20Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic bivše SFRJ. Revident niti ne zatrjuje, da je (pravočasno) sprožil ustrezen postopek (ali da mu je bila izdana kakšna odločba) na podlagi navedenega zakona. Tudi če bi ga, ne bi mogel vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Pravice, ki bi mu morebiti šle na podlagi navedenega zakon, bi moral uveljavljati v drugem postopku.

21Smiselno enako velja tudi glede odločitve prvostopenjskega sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke v zvezi z njegovim stalnim prebivanjem v RS.

22Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče s sodbo na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23Ker je po določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o kateri je revizijsko sodišče odločilo s to sodbo in je ta odločitev pravnomočna, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe v revizijskem postopku. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

24Odločitev o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

25Za odločanje o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks je pristojno prvostopenjsko sodišče ( prvi odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah).