145. člen ZTuj-2

Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.

V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z obrazloženimi navedbami vzbudi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel.

Ob tem ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje poleg tega, da delavci niso nič vedeli o tem, da je s takim načinom prihoda in dela v Sloveniji kaj narobe, izhaja tudi, da je storilec imel sklenjeno pogodbo o kadrovskem štipendiranju z družbo A. d.o.o. in da je bil vpisan v izobraževalni program, pa tudi pritožbene trditve, da se je storilec, ki je pričel z delom 4 dni po vstopu v Slovenijo moral in mogel zavedati, da njegovo ravnanje predstavlja kršitev zakona in prekršek, niso utemeljene.

Razlogi o subjektivnem elementu prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek so nujna sestavina obrazložitve v skladu s 135. členom ZP-1. Odsotnost teh razlogov v sodbi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Pritožnik je imel možnost, da si pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo te dokaze (zlasti videoposnetek) ogleda in poda konkretne trditve, da očitanega prekrška ni storil on. Kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo zgolj izrazil dvom, ali je res bil na plovilu (čeprav je priznal, da je bil tistega dne na morju). V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in zaslišati kršitelja in pomorskega policista, niti izvajati dokazov, saj z le pavšalnimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo kršitelj ni zbudil dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred prekrškovnim organom. Če pa pritožnik trdi, da je bil v zmoti, ker je menil, da za vstopanje v akvatorij, ki je po arbitražni odločbi pripadel S., ni treba opraviti mejne kontrole, saj naj bi ribolov potekal kot dotlej, pa gre za pravno zmoto, ki bi po 31. členu Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1 morala biti opravičljiva. Dejstvo, da ga je spremljala policija in da so mu hrvaški organi zagotavljali, da lahko lovi kot dotlej, niso opravičljivi razlogi za njegovo zmoto.

Namen dovolitve prebivanja tujcev v RS zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija omogočiti, da do odločitve o njegovi prošnji biva v RS in v tem času opravlja študijske dolžnosti. Opravljanje dela v času od vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za začasno bivanje zaradi študija do dejanske izdaje dovoljenja za prebivanje praviloma ni dovoljeno. Če torej tujec v času od vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija do izdaje takega dovoljenja dejansko opravlja delo, za katerega prejema plačilo, kot je tudi v obravnavanem primeru, ki mu zagotavlja preživljanje v RS, pa gre za nezakonito bivanje, saj peti odstavek člena 35 ZTuj-2 določa, da tujec, ki mu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon drugače določa. Tako izjemo pa določa peti odstavek člena 44 ZTuj-2. Upoštevajoč namen dovolitve prebivanja v RS na podlagi potrdila o vloženi prošnji pa po mnenju pritožbenega sodišča opravljanja dela v času do izdaje dovoljenja ne bi predstavljalo nezakonitega bivanja zgolj v primeru, če bi bilo d

Pojasnila v opisu prekrška, ki jih je podal prekrškovni organ v zvezi z navedbami v zahtevi za sodno varstvo, da naj bi storilka delo opravljala v skladu z določbami zakonov, na katere napotuje peti odstavek 44. člena ZTuj-2, tako niso zgolj indici, s katerimi je prekrškovni organ dokazoval storilkino nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, temveč so konkretna opozorila, da storilka z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazili ni uspela izkazati, da bi njeno bivanje v Republiki Sloveniji bilo zakonito oz. da je delo opravljala skladno z določbami zakonov, na katere napotuje peti odstavek 44. člena ZTuj-2. Sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo očitno upoštevalo opis prekrška, kot izhaja iz opisa na podlagi petega odstavka 57. člena ZP-1, bi se zato moralo določneje opredeliti do trditev prekrškovnega organa o tem, da niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se kljub opravljanju dela storilkino prebivanje štelo za zakonito, in v okviru tega tudi podrobneje oceniti dokaze ter obrazložiti svojo dokazno oceno.

Izdano potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za namen študija tujcu namreč omogoča samo dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji, ne more pa tujec na podlagi vložene prošnje iz 44. člena ZTuj-2 v Republiki Sloveniji opravljati dela ali se zaposliti. Nedvomno je namen dovolitve prebivanja tujcu v Republiki Sloveniji zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija, predvsem omogočiti storilcu, da do odločitve o njegovi prošnji biva v Republiki Sloveniji in v tem času opravlja študijske obveznosti. V kolikor v te študijske obveznosti sodi tudi praktično usposabljanje na delovnem mestu oz. opravljanje obvezne prakse, pa mora biti izkazano, da tako delo ustreza pogojem iz petega odstavka 44. člena ZTuj-2, česar pa storilec s predloženimi dokazili in navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel izkazati.

Resda pravnomočna odločba o katerem koli prekršku sama po sebi ne zadostuje za obstoj domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Vendar je pritožnik ravnal v nasprotju z zakonodajo s področja prava tujcev. S tem je oviral državo pri izvajanju nadzora nad zakonitim priseljevanjem in trgom delovne sile, zagotavljanju varstva delavcev in socialnih pravic ter preprečevanju nelojalne konkurence. Narava pritožnikove kršitve je bila v konkretnem primeru takšna, da utemeljuje zavrnitev dovoljenja za prebivanje.

Navedbe tožnika o preživljanju dveh otrok, brez navajanja posebnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na izjemno učinkovitost izvrševanja družinskega življenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.

Tožnik je v državo vstopil izven mejnega prehoda, zato je policija ob kontroli dne 5. 12. 2011 ugotovila, da je zaradi nezakonitega prebivanja storil prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bil izdan plačilni nalog za globo v znesku 800 EUR. Navedena dejstva pa že predstavljajo dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi. Ob ugotovitvi, da tožnik zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in niti pravnega reda EU, ter ob dejstvu, da ni izkazal, da dejansko prispeva k preživljanju mladoletnih otrok ter tudi ne dejstev, ki bi kazala na vrsto in resnost težav, s katerimi bi se v primeru njegovega odhoda iz RS morala soočiti žena in mladoletni sin, sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru z izpodbijanim ukrepom ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja.

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala odločbo o vrnitvi, saj je ugotovila, da je v RS vstopil izven mejnega prehoda in da v RS prebiva nezakonito. Na navedeno pa ne more vplivati dejstvo, da gre za družinskega člana slovenskega državljana, saj v zadevi ni bilo odločeno o zavrnitvi tujca, ki želi vstopiti v RS, niti o vizumu in niti o dovoljenju za prebivanje.