64. člen ZTuj-2

Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ker je bilo tekom tega upravnega spora tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce).

Ker je bila predhodna prva odločba o odstranitvi dne 24. 5. 2021 že pravnomočna, to pomeni, da se je postopek v zvezi z izdajo nove odločbe o vrnitvi (s podaljšanim rokom) začel po nastopu začetka veljave ZTuj-2F, kar je tožena stranka pravilno ugotovila in posledično uporabila pravilno pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Uporabljalo je besedilo ZTuj-2, ki je že vključevalo novelo F.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila u

Prostovoljno vračanje po pravu EU ni prepuščeno diskreciji upravnega organa, ampak je temeljni princip vračanja, da mora imeti prostovoljno vračanje prednost pred odstranitvijo. V takšnem primeru pa mora biti najprej z odločbo ugotovljeno nezakonito prebivanje tujca in mora biti tujcu v okviru instituta prostovoljnega vračanja omogočeno, da se ustrezno izjavi, in da se mu v zvezi z izjavo določi ustrezen rok za vrnitev glede na okoliščine vsakega posameznega primera, ker je le takšno ravnanje upravnega organa skladno z namenom in cilji Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Ustrezno obdobje pomeni, da organ presoja, kaj je ustrezno obdobje in navedeno tudi obrazloži, potem ko je najprej ugotovil nezakonitost prebivanja. Odločba o vrnitvi ni bila izdana v skladu s 65. členom ZTuj-2, prav tako pa tudi ni bila izdana v skladu s 64. členom istega zakona in namenom Direktive o vračanju, saj izrek odločbe ne vsebuje ugotovitve, da tožnica biva v Republiki Sloveniji nezakonito, kar je osnovni pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi.</

Ker tožnik pri drugostopenjskem upravnem organu nesporno ni vložil pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, ne izpolnjuje procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnik zoper odločbo o vrnitvi ni vložil pritožbe, zato je treba tožbo zoper izpodbijano odločbo zavreči, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe.

Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna uredite

Omejitev gibanja na zakonski podlagi, na katero se sklicuje toženka, je dopustna le, če je tujec vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve iz države. Če se to zgodi v primeru, ko je za odstranitev iz države potrebna izdaja odločbe o vrnitvi, je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči le, če je bila taka odločba izdana, saj v takem primeru odstranitev iz države pomeni izvršitev te odločbe. Ker je toženka omejitev gibanja izrekla, ne da bi tožniku izdala odločbo o vrnitvi po ZTuj-2, ta pogoj ni bil izpolnjen, kar pomeni kršitev materialnega prava.

Po prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 bi morala biti tožniku izdana odločba o vrnitvi, saj drugače po zakonski ureditvi sploh ni mogoče govoriti o „izvedbi in izvršitvi“ postopka vračanja oziroma odstranitve po tem zakonu, ki bi jo tožnik lahko oviral z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Izdane odločbe o nastanitvi tožnika v centru do njegove odstranitve iz države po mnenju sodišča v opisani situaciji dometa ni mogoče širiti tako, da bi kakor koli nadomeščala odločbo o vrnitvi.

Z določbo 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-25 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki. Po presoji sodišča iz citirane določbe direktive izhaja, da je v takih okoliščinah nadaljnje pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko toženka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril (poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za

Iz opisa ravnanj v tožbi je razvidno, da odločbe o vrnitvi ni izdala nobena od obeh držav. Tožnik torej posledično ni imel pravice uveljavljati ugovorov zoper izročitev, ki bi se nanašali na primer na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, na pravico do družinskega življenja in podobno. Ker ni bila izdana odločba o vrnitvi, tudi ni imel možnosti uveljavljati morebitnega pravnega sredstva zoper njo in posledično temu, v primeru zavrnitve pritožbe, tudi ne pravice do sodnega varstva. Niti Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito niti ZTuj-2 ne določata, da bi bilo treba predhodno preveriti, da bo Republika Hrvaška v takem primeru izdala odločbo o vrnitvi. ZTuj-2 v 64. členu niti ne določa, da bi bilo treba v primeru vrnitve tujca na podlagi mednarodne pogodbe, v kolikor slovenski organi ne izdajo odločbe o vrnitvi, preveriti pri državi pogodbenici, ki tujca sprejme, da bo le-ta tujcu v skladu z določilom tretjega odstavka 6. člena Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebiv

Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka. Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva. Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve. Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Pravnomočne odločitve o tem, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, ni dopustno spremeniti, vanjo posegati ali interpretirati drugače, kot je bila sprejeta. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati in je zato utemeljen njen zaključek, da vse od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, kar je bila tudi podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v RS, saj je nedovoljeno vstopil v državo, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev.

Iz podatkov v spisu ni izkazano, da tožnik ne bi razumel vprašanj in poteka postopka. Iz Zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da sta policista ugotovila, da tožnik razume in govori srbski jezik, zato sta prevajala tožniku iz slovenskega v srbski jezik. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem aktu navedel, da je bila tožniku predhodno izdana odločba o prostovoljni vrnitvi z dne 16. 1. 2013, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 20. 1. 2013. Tožnik tem dejstvom ne oporeka. Sam tudi pravi, da je plačilni nalog plačal, tako da je neprepričljiva njegova izhaja, da o tem ne ve nič. To pa pomeni, da sta izpolnjena pogoja za izdajo odločbe o odstranitvi in za izdajo ukrepa o prepovedi vstopa. Šestmesečna prepoved vstopa je najkrajša možna dolžina prepovedi, zato sodišče ne vidi razlogov za nezakonitost tega ukrepa.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kot tujec (makedonski državljan) v Slovenijo vstopil legalno dne 1. 2. 2013, z makedonskim potnim listom, s katerim bi v državi oziroma na območju držav članic pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v obdobju 180 dni lahko neprekinjeno bival največ 90 dni, to je do 30. 4. 2013. Tožnik po tem datumu Slovenije ni zapustil, temveč je dne 18. 12. 2013 vstopil v podjetje A. d.o.o. Tako mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev za čas enega leta. Pri UE je podal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Sloveniji, o čemer v času odločanja prvostopenjskega organa še ni bilo odločeno. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v Sloveniji in da Slovenije ni sam zapustil, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev iz države in za prepoved vstopa v Slovenijo.

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec v državi prebiva nezakonito.

V obravnavani zadevi upravni postopek še ni bil končan, saj tožnik zoper prvostopenjsko odločbo (še) ni vložil pritožbe, ker je bil s pravnim poukom v izpodbijani prvostopenjski odločbi napačno poučen glede (izostanka) možnosti vložitve pritožbe. Zakonodajalec je v tovrstnih zadevah predpisal dvostopenjski upravni postopek, saj je skladno s 4. odstavkom 64. člena ZTuj-2 zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je izdala policija, dopustno vložiti pritožbo v roku 3 dni od vročitve odločbe, o pritožbi pa odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, najkasneje v 8 dneh, kar hkrati pomeni, da upravni spor zoper prvostopenjsko odločbo ni dopusten. Ker za stranko, ki se ravna po napačnem pravnem pouku to ne sme imeti nobenih škodljivih posledic, začne teči za tožnika tridnevni rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo šele od dneva vročitve tega sklepa.

Navedbe tožnika o preživljanju dveh otrok, brez navajanja posebnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na izjemno učinkovitost izvrševanja družinskega življenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.