65. člen ZTuj-2

Prostovoljno vračanje po pravu EU ni prepuščeno diskreciji upravnega organa, ampak je temeljni princip vračanja, da mora imeti prostovoljno vračanje prednost pred odstranitvijo. V takšnem primeru pa mora biti najprej z odločbo ugotovljeno nezakonito prebivanje tujca in mora biti tujcu v okviru instituta prostovoljnega vračanja omogočeno, da se ustrezno izjavi, in da se mu v zvezi z izjavo določi ustrezen rok za vrnitev glede na okoliščine vsakega posameznega primera, ker je le takšno ravnanje upravnega organa skladno z namenom in cilji Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Ustrezno obdobje pomeni, da organ presoja, kaj je ustrezno obdobje in navedeno tudi obrazloži, potem ko je najprej ugotovil nezakonitost prebivanja. Odločba o vrnitvi ni bila izdana v skladu s 65. členom ZTuj-2, prav tako pa tudi ni bila izdana v skladu s 64. členom istega zakona in namenom Direktive o vračanju, saj izrek odločbe ne vsebuje ugotovitve, da tožnica biva v Republiki Sloveniji nezakonito, kar je osnovni pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi.</

Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v RS, saj je nedovoljeno vstopil v državo, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev.

Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določila 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, zato bi moral tožnik zapustiti območje RS v dodatno danem roku sedem dni, to je do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS. Tožnik je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je tudi že prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015, ter že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa. Vse navedeno predstavlja zadostno dejansko podlago za zaključek, da so v tožnikovem primeru izkazane okoliščine, ki jih je že zakonodajalec primeroma štel z določili prve do pete alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 kot takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila, tako kot tožniku, že predhodno izdana (dokončna,

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Med strankama upravnega spora namreč ni sporno, da je tujka v državo vstopila dne 23. 7. 2015 in da je prijavo prebivališče v RS opravila na PP Celje 24. 7. 2015. V zadevi prav tako ni sporno, da bi lahko tožnica, državljanka Republike Moldavije, v RS prebivala 90 dni, sporno pa je, ali ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja v RS dne 28. 7. 2015 predložena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o., vpliva na zakonitost tožničinega bivanja v RS, bivanja v nasprotju z vstopnim naslovom.

V obravnavanem primeru je policijski organ ponovno, že tretjič obravnaval tožnikovo prošnjo za prostovoljno vrnitev. V dosedanjih postopkih, kot tudi v tem postopku, tožnik navaja, da mu je bila odvzeta potna listina z odločbo Okrajnega sodišča v Celju, kar prav tako izhaja iz spisovnih listin. Oba upravna organa sta pravilno ugotovila, da je na tožnikovi strani okoliščina, da potno listno pridobi nazaj, ker mu je bila odvzeta zaradi zavarovanja terjatve plačila izrečene globe okrajnega sodišča. Tožnik torej ima veljavno potno listino in bi jo lahko tudi pridobil nazaj s plačilom globe.

Iz podatkov v spisu ni izkazano, da tožnik ne bi razumel vprašanj in poteka postopka. Iz Zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da sta policista ugotovila, da tožnik razume in govori srbski jezik, zato sta prevajala tožniku iz slovenskega v srbski jezik. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem aktu navedel, da je bila tožniku predhodno izdana odločba o prostovoljni vrnitvi z dne 16. 1. 2013, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 20. 1. 2013. Tožnik tem dejstvom ne oporeka. Sam tudi pravi, da je plačilni nalog plačal, tako da je neprepričljiva njegova izhaja, da o tem ne ve nič. To pa pomeni, da sta izpolnjena pogoja za izdajo odločbe o odstranitvi in za izdajo ukrepa o prepovedi vstopa. Šestmesečna prepoved vstopa je najkrajša možna dolžina prepovedi, zato sodišče ne vidi razlogov za nezakonitost tega ukrepa.

Postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, je nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi namreč policiji lahko dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije.

Navedbe tožnika o preživljanju dveh otrok, brez navajanja posebnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na izjemno učinkovitost izvrševanja družinskega življenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.

V postopku odstranitve tujca iz države niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista presojala pravice tožnika, ki je poročen s slovensko državljanko, do zasebnega in družinskega življenja in nista presojala dejstev in okoliščin v zvezi s to pravico z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločitve pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med tožnikom in njegovo ženo, prek načela sorazmernosti pretehtati dopustnost morebitne odstranitve in prepovedi vstopa za tožnika z vidika pravice do zasebnega in družinskega življenja tožnika.

Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi bilo v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja, ob sicer legitimnem interesu države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda.