89. člen ZUS-1

ZUS-1 ureja sistem pravnih sredstev celovito. To pomeni, da določa, katera so redna in katera izredna pravna sredstva v upravnem sporu. Kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo in obnovo postopka. Zahteve za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo ZUS-1 torej ne predvideva. To pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v upravnem sporu nedovoljena, saj je po zakonu ni mogoče vložiti.

Za odločitev o pritožbi ni bistveno, ali je vložena revizija izpolnjevala zakonske zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije, saj se Upravno sodišče v to ni moglo spuščati. Dejanske okoliščine zadeve in dejstvo, da sta od začetka uporabe ZPP-E pretekli več kot dve leti, nasprotujejo tudi temu, da bi se obravnavana vložitev revizije obravnavala kot goli lapsus pritožnice, in kažejo na njeno nezadostno skrbnost pri preverjanju pogojev zanjo.

Zahteva po natančni in konkretni navedbi spornega pravnega vprašanja (kot formalnega pogoja) terja, da je sporno pravno vprašanje oblikovano tako, da ga lahko Vrhovno sodišče prepozna (ovrednoti) kot pravno vprašanje, ki ima objektivni pomen za pravni red kot celoto (vprašanje, ki presega pomen ene same zadeve; to je vprašanje, ki omogoča razvoj prava in sodne prakse; na primer v pričakovanem večjem številu primerov). Samo na tak način je Vrhovnemu sodišču tudi omogočeno, da na tako sporno pravno vprašanje odgovori. Vrhovno sodišče namreč s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Revident v reviziji sicer navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, katerih rešitev naj bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti davčnih zavezancev in enotno uporabo prava na področju dohodnine, vendar pa iz vprašanj, kot so zastavljena v reviziji, ne izhaja, da bi presegala okvir konkretne zadeve. Pravni temelj za pridobitev oziroma prenehanje pravice iz vrednostnih papirjev ni zavezovalni pravni posel (sklenitev terminske pogodbe) temveč ustrezen razpolagalni p

Pravna vprašanja, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, in pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, niso pomembna pravna vprašanja. Revident, ki se sklicuje na odstop od sodne prakse, mora v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe s stanjem v odločbah, s katerimi utemeljuje odstop od uveljavljene sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti, česar pa revident v obravnavani zadevi ni storil. Pri določitvi statusa (ne)rezidenta gre za rešeno predhodno vprašanje v primeru odmere dohodnine, in sicer, če je status (ne)rezidenta ugotovljen tako po ZDoh2- kot po Konvenciji med Vlado RS in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja z zvezi z davki na dohodek in premoženje.

Obstoj pravnega interesa je ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku. Ker je revident vložil revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki se ni glasil na revidenta, ampak na dolžnika (pravno osebo), katerega direktor je sicer revident, revident za odločitev v revizijski zadevi nima pravnega interesa.

Vprašanje, ali revidenta lahko varujeta svoj pravni interes z ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za gradnjo prizidka na parceli št. 1548/2002 k.o. X., ki jih določa Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), prostorski izvedbeni akt in Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, ne presega pomena konkretne zadeve. Zato to ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

V ZUS-1 niti v katerem drugem zakonu ni določeno, da bi bilo dopustno vložiti revizijo tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.

Pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano le z navedbo, "da je v odločitvi izpodbijane sodbe o pravnem vprašanju statusa kmeta stališča, ki odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma se o tem sploh še ni odločalo." Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

V skladu s petim odstavkom 95. člena ZPP sodišče ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena odvetniku ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže.

Revizije ni mogoče dovoliti zaradi nekonkretiziranega pravnega vprašanja, pri čemer niti iz revizijskih navedb ni razvidno, v čem naj bi bil revidentkin položaj prejemnice dohodka, glede katerega je oprostitev plačila dohodnine določena kot privilegij v Konvenciji o privilegijih in imunitetah specialnih institucij OZN, primerljiv oziroma bistveno enak s položajem katere od skupin prejemnikov dohodkov, ki so oproščeni plačila dohodnine na drugi pravni podlagi (ZDoh-2) in zato ne plačajo niti spornega prispevka.

Revident z vprašanjem, ali je kot lastnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (zmanjšanega za površino jarka-hudournika), za katerega je z izvedbenim prostorskim aktom gradnja dopustna in je komunalno opremljeno, saj je to v nasprotju z osnovnim namenom, da se nadomestilo plačuje za uporabo stavbnega zemljišča in ne za neuporabo, ker po njegovem mnenju gradnja na njem ni možna, zahtev za dovoljenost revizije ni izpolnil.

Za ugotovitev bonitete uporabe osebnega vozila za privatne namene v smilsu 1. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki pa je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če dolodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene oziroma za ugotovitev bonitete ni relevantno število prevoženih kilometrov.

Vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in ki presega pomen obravnavane zadeve, revidenta v reviziji sploh nista navedla. Zato revizije na obravnavani podlagi ni mogoče dovoliti.

Revidentka standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, ni zadostila, zato revizije na obravnavani podlagi ni mogoče dovoliti. Vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, revidentka namreč sploh ni navedla. Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Navajanje revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez ustrezne konkretizacije pravnega vprašanja, pa samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

Vrhovno sodišče se je do izpostavljenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS. Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Vrhovno sodišče se je do izpostavljenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS. Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Odločba o ugovoru zoper račun in obvestilo o dolžnosti plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita je nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker revident od sodišča ni bil upravičen zahtevati nadaljnje vsebinske presoje odločbe, sodišče prve stopnje pa te ne bi smelo opraviti, je v izpodbijani sodbi sprejeta razlaga drugega odstavka 19. b člena ZPDI za revidentov primer nebistvena, posledično pa tudi v reviziji postavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

Izpodbijana sodba je bila revidentu vročena 28. 12. 2016, ko je potekel petnajstdnevni dnevni rok za dvig pošiljke, pri čemer se po enotni in ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča šteje, da se vročitev po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka in ne morebiti na naslednji, šestnajsti dan. Rok za vložitev revizije je tako začel teči 29. 12. 2017 in se je iztekel 27. 1. 2017. Ker je revident revizijo priporočeno po pošti odposlal 30. 1. 2017, je revizija prepozna.

Za odločitev, ali je revident izkazal zelo hude posledice, je treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Zvezno republiko Nemčijo.

V upravnem sporu mora (tudi) stranka, ki sama vloži revizijo, reviziji priložiti dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Če revizijo vloži oseba, ki ne izkaže, da izpolnjuje navedene pogoje, je revizija vložena po osebi, ki te pravice nima. Četrti odstavek 83. člena ZUS-1 določa, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Ob tem gre pojasniti, da je postopek pred Vrhovnim sodiščem formaliziran. V tem postopku namreč sodelujejo le pravni strokovnjaki (osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom), zato je formalna zahteva po predložitvi pooblastila oziroma izkaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu le posledica instituta obveznega zastopanja po strokovno usposobljenem pooblaščencu.