84. člen ZUS-1

Iz prvega odstavka 84. člena ZUS-1 je razvidno, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je bila vložena. Izjema je predvidena v drugem odstavku navedenega člena, skladno s katerim lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Iz navedenih določb izhaja, da je o predlogu za izdajo začasne odredbe mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Predlog je zato zavrglo.

Predlog predlagateljice ni popoln že zaradi zastavljenih/oblikovanih vprašanj. Prvo vprašanje ni ne jasno ne konkretno, kot to zahteva zakon, saj z njim ne izpostavlja pravnega problema, temveč le izraža nestrinjanje glede (ne)upoštevnosti kriterija. Predlagateljica se sicer sklicuje na sodbe Upravnega sodišča, vendar ni opravila primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja. Tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju Upravno sodišče odločilo drugače.

Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje zahtev iz 367.a člena in četrtega odstavka 367. b člena ZPP saj v njem ni navedeno sporno pravno vprašanje, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče. V predlogu je zapisan le pavšalni očitek Upravnemu sodišču, da je svojimi stališči glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje in vročanja pisanj kršilo vrsto določb ZUS-1, Zakona o davčnem postopku in Zakona o splošnem upravnem postopku. Dopustitev revizije s sklepom je procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena. O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrglo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zato je zavrglo tudi to zahtevo.

V upravnem sporu, ki predvideva dvostopenjsko odločanje (po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča Vrhovno sodišče o pritožbi in o reviziji), je revizija izredno devolutivno pravno sredstvo zoper (nekatere) pravnomočne odločitve upravnega in ne Vrhovnega sodišča. Možnost vložitve revizije zoper odločitve Vrhovnega sodišča bi bila tudi v nasprotju s sistemsko vlogo Vrhovnega sodišča in z namenom samega pravnega sredstva.

Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.

O zahtevi za izdajo začasne odredbe, vloženi skupaj s predlogom za dopustitev revizije, je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji.

O zahtevi za izdajo začasne odredbe, vloženi skupaj s predlogom za dopustitev revizije, je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče v okoliščinah konkretnega primera storilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu s tem, ko je v sodbi opustilo opredelitev do konkretnih obrazloženih tožbenih navedb tožnika? Predlagatelj je torej izkazal, da je za preprečitev nastanka težko popravljive škode, ki je utemeljena z nastankom večje ekonomske škode, treba izdati začasno odredbo, s katero se zadrži nadaljnja izvršitev izpodbijane odločbe do odločitve o reviziji. Da bi temu nasprotovala javna korist, pa tožena stranka ne navaja oziroma se z izdajo začasne odredbe strinja.

Glede na posebno ureditev pravnih sredstev v ZUS-1 ni mogoče vložiti revizije zoper sodbe Upravnega sodišča, zoper katere je dovoljena pritožba, saj ima stranka tedaj že na voljo redno pravno sredstvo, ki je po vsebini širše od revizijskega preizkusa. S tem je preprečeno podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih. Dopustitev revizije s sklepom o dopustitvi je torej procesna predpostavka za vložitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena. Ker je o vloženem predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom in ga zavrglo, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku. Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku. Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Republiki Kazahstan, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede prvega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor na to vprašanje bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Republiki Kazahstan, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda tako po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namen tajnega glasovanja, ki je v zagotavljanju reprezentativnosti mandata in varovanju poslanca pred pritiski, dosežen s tem, ko je glasovnica, nastala v okviru tajnega glasovanja, opredeljena kot informacija javnega značaja. Predlagatelj je z navedbami o nepopravljivosti razkritja glasovnic kot enkratnega in neponovljivega dejanja utemeljil težko popravljivo škodo. Tudi v obravnavani zadevi bi razkritje zahtevanih informacij oziroma izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe Upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o predlagateljevi tožbi, lahko povzročila neučinkovitost sodnega varstva, saj bi bilo posredovanje glasovnic dokončno in nepopravljivo. Zato tudi ob morebitni ugoditvi reviziji in tožbi ne bi bila več možna vzpostavitev razmerja, kakršno je bilo pred razkritjem zahtevanih dokumentov.

Odločba o uvedbi postopka razlastitve ne predstavlja akta, katerega izvrševanje oziroma izvršitev bi bilo mogoče zadržati. Ta odločba je po svoji naravi ugotovitvena odločba, ki je ni mogoče izvršiti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako ni mogoče začasno zadržati nastopa v tej odločbi določenih pravnih posledic (vpis v zemljiško knjigo in prepoved prometa), saj te niso posledica izvršitve odločbe ampak nastopijo po samem zakonu z vročitvijo prvostopenjske odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka strankam (drugi oziroma tretji odstavek 100. člena ZUreP-1). Na podlagi te odločbe upravni organ nadaljuje upravni postopek in v drugi fazi postopka s samostojno odločbo odloči o sami razlastitvi. Z začasno odredbo pa tudi ni mogoče zahtevati prepovedi nadaljevanja postopka in s tem izvajanja samega upravnega postopka razlastitve, saj gre za izvajanje pristojnosti upravnega organa, v katero sodišče na zahtevani način ne more posegati.

Prvo vprašanje se nanaša na glavno obravnavo, vendar predlagateljica ne obrazloži, zakaj je stališče Upravnega sodišča, da lahko v primeru uporabe določbe tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive odloči brez glavne obravnave, napačno. Prav tako na kratko ne pojasni, zakaj se je sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso Sodišča Evropske unije. Poleg tega je vprašanje tudi nejasno, saj ni razvidno, kako je dolžnost sodišča, da izvede glavno obravnavo, povezana z menjavo strankinega pooblaščenca in s prakso toženca glede zagotavljanja namestitve v azilnem domu oziroma centru za tujce. Ker predlog glede obeh postavljenih vprašanj ne izpolnjuje formalnih zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče Republike Slovenije v primeru, da ugotovi pomanjkljivosti v susbstanciranju v tožbi podanih dokaznih predlogov, dolžno pred izdajo sodbe v okviru materialnega procesnega vodstva iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku z navedenimi pomanjkljivostmi stranke seznaniti in jim dati možnost za odpravo takih pomanjkljivosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali opustitev izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pomeni kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pogoj za obravnavo predlagane začasne odredbe mora biti enak, kot je bil po prejšnji ureditvi revizijskega postopka v ZUS-1, to je sprejem odločitve Vrhovnega sodišča, da bo zadevo obravnavalo zaradi pomembnega pravnega vprašanja (dopuščena revizija). Omenjeni pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen. Zatrjevane škodljive posledice (izvedba postopka tožnikove vrnitve in njegova dejanska odstranitev iz Republike Slovenije ter s tem povezana nezmožnost udeležbe na glavni obravnavi v morebiti ponovljenem postopku pred Upravnim sodiščem) ne izvirajo iz akta, ki ga je tožnik izpodbijal v upravnem sporu. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč ni bilo odločno o tožnikovi vrnitvi v izvorno ali katero drugo državo, niti navedena zavrnilna odločba sama po sebi nima takih neposrednih učinkov, da bi bilo mogoče zgolj na njeni podlagi in brez nadaljnjih postopkov tožnika odstraniti iz Slovenije. Tako ne drži tožnikova trditev, da je nastanek težk

V zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso upravnega sodišča tožeča stranka primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja ni opravila ter tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju sodišče odločilo drugače. O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.

V konkretnem primeru je glede na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dovoljena revizija, težko popravljiva škoda lahko povezana le z morebitno neposredno grozečo prodajo revidentovih premičnin. Vendar je predpostavka zanjo, da jih je davčni organ zarubil. Ker je bil v konkretnem primeru opravljeni rubež neuspešen, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale nujnost izdaje predlagane začasne odredbe, saj prodaja glede na tako dejansko stanje ni mogoča (je neverjetna).

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D? Izpodbijana sodba, s katero je organu naloženo ponovno odločanje, se ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, pri čemer je njen učinek v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Takšna obveznost organa pa ne pomeni izvrševanja izpodbijane sodne odločbe, temveč izvajanje upravne pristojnosti. Začasna odredba, s katero se predlaga zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe zato ni dopustna.

V postopku revizije je mogoče pravne učinke pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve (kot je to v obravnavanem primeru), preprečiti z izdajo ureditvene začasne odredbe. Med te sodna praksa uvršča tudi ureditev spornega pravnega razmerja z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet upravnega spora. To pa z začasno odredbo predlaga tudi revidentka. Da bi s predlagano začasno odredbo uspela, pa bi morala izkazati tudi temeljni pogoj za njeno izdajo, to je nastanek težko popravljive škode, ki ji bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana. Izkazati bi torej morala konkretno škodo in tudi, da je ta škoda težko popravljiva. Tega revidentka s pavšalno in neizkazano navedbo o visokih stroških upravljanja in nizki prodajni ceni lokalov ni izkazala.