VSRS Sodba I Ips 48294/2010-89

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da se:

1. obtožba za dejanje pod točko 1, da je obt. I. P. pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je stranki nastala premoženjska škoda s tem, da je kot samostojni podjetnik z dejavnostjo „A. s.p.“:

v času od dne 15. 11. 2004 do dne 17. 12. 2004 pri gospodarski družbi C. d.d. nabavljal različno blago, ki se ga je zavezal plačati v roku 45 dni od izdaje računa, kar so mu pri družbi verjeli in blago izročili ter nato – dne 3. 12. 2004 izdali račun, št. 0161718 z valuto plačila 16. 1. 2005 v znesku 6.337,44 SIT; – dne 3. 12. 2004 izdali račun, št. 0161728 z valuto plačila 16. 1. 2005 v znesku 106.496,60 SIT; – dne 17. 12. 2004 izdali račun, št. 0162238 z valuto plačila 29. 1. 2005 v znesku 4.094,16 SIT,

vendar pa nato I. P. računov sploh ni plačal in je gospodarski družbi C. d.d. nastala premoženjska škoda v znesku 116.928,20 SIT oziroma 487,93 EUR;

zavrne iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku;

2. po 4. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika se obsojenemu za dejanji pod točko 2 in točko 3 izreka sodbe izreče enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 3 (treh) let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja;

3. oškodovanca, družbo C. d.d. se na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo;

4. na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v zavrnilnem delu pod točko 1 izreka, proračun.

A.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo obsojenega I. P. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka 234.a člena KZ določilo, za kaznivo dejanje pod točko 1 kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen tri mesece zapora, ter za kaznivo dejanje pod točko 3 kazen osem mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je oškodovance, družbo C. d.d., B. S. s.p. in družbo E. d.o.o. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, vendar ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec iz razloga 1. točke 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožbo za dejanje, opisano pod točko 1 prvostopenjske sodbe in temu ustrezno spremeni ostale odločbe povezane s tem kaznivim dejanjem. Med drugim navaja, da naj bi bil z izpodbijano prvostopenjsko sodbo kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti – določba prvega odstavka 234.a člena KZ. Glede na spremembo vrednosti premoženjske škode v krivdoreku sodbe pod točko 1, bi namreč moralo sodišče prve stopnje dejanje pod točko 1 pravno opredeliti kot privilegirano obliko kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem odstavku 234.a člena KZ. Glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do enega leta pri tej privilegirani obliki kaznivega dejanja pa bi bilo potrebno, ob uporabi določb o zastaranju kazenskega pregona (5. točka prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ, ki so vsebinsko enako povzete tudi v določbi petega odstavka 90. člena KZ-1), zaradi zastaranja pregona zavrniti obtožbo v delu pod točko 1 sodbe na podlagi 4. točke 357. člena ZKP, saj kazenski pregon zaradi zastaranja ni bil več dopusten. Zato je z izpodbijano sodbo kazenski zakon prekršen tudi v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran v smislu 3. točke 372. člena ZKP.

B.

3Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero je bil obsojenec I. P. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po 234.a členu KZ, je razvidno, da je sodišče iz opisa obtožbe pri prvem dejanju izpustilo neplačilo računa, št. 4231210 z dne 15. 11. 2004 v znesku 634.966,64 SIT, ter temu ustrezno v krivdoreku sodbe pod 1. točko skupno nastalo premoženjsko škodo iz obtožbe (751.894,84 SIT oziroma 3.137,60 EUR) spremenilo v znesek 116.928,20 SIT oziroma 487,93 EUR. Kljub spremembi vrednosti nastale premoženjske škode, je sodišče dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. S tem pa je, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, in sicer določba prvega odstavka 234.a člena KZ (kršitev po 4. točki 372. člena ZKP).

4Znesek premoženjske škode, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe (glede na opisano izpustitev neplačila računa, št. 4231210 z dne 15. 11. 2004 v znesku 634.966,64 SIT) po spremenjenem KZ-1 (Ur. l. RS, št. 55/2008), ki je veljal v času izreka sodbe, ne presega zneska majhne premoženjske škode, določene s 1. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1 v višini 500,00 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, da ne bi kršilo kazenskega zakona (in ob upoštevanju določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1) obravnavano dejanje pravno opredeliti kot privilegirano obliko kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem odstavku 228. člena KZ-1 (in ne po tretjem odstavku 234.a člena KZ, kot napačno navaja vložnik). Vrhovno sodišče je namreč v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da znesek premoženjske koristi oziroma škode, ki jo storilec s kaznivim dejanjem povzroči in uresniči tako imenovano privilegirano obliko kaznivega dejanja, nedvomno sodi med okoliščine, ki za storilca predstavljajo ugodnejši položaj. Po drugi strani pa je Vrhovno sodišče tudi poudarilo, da je potrebno prejšnji oziroma novi – poznejši zakon, glede na čas storitve dejanja – uporabiti v celoti in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb kasnejšega zakona.

5Z izpodbijano prvostopenjsko sodbo pa je bil, kot pravilno navaja vložnik, kazenski zakon prekršen tudi o vprašanju dopustnosti kazenskega pregona zaradi zastaranja (3. točka 372. člena ZKP). Glede na predpisano denarno kazen oziroma kazen zapora do enega leta pri privilegirani obliki poslovne goljufije po tretjem odstavku 228. člena KZ-1, kazenski pregon glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena istega zakona, ni več dovoljen, če je od storitve kaznivega dejanja poteklo šest let. V obravnavanem primeru je bilo dejanje pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe storjeno v decembru 2004, ter je od storitve dejanja pa do izreka sodbe poteklo več kot šest let (december 2010). Ker pa je obsojenec v času, ko je tekel zastaralni rok, storil enako hudo dejanje (zadnje dne 10. 7. 2006), se je po določbi četrtega odstavka 91. člena ZKP zastaranje pretrgalo ter po pretrganju začelo teči znova. Vendar je glede na čas storitve zadnjega enako hudega kaznivega dejanja, šestletni zastaralni rok potekel pred izrekom prvostopenjske sodbe, in sicer julija 2012. Ker zaradi zastaranja kazenski pregon ni bil več dopusten, bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrniti obtožbo v delu, ki se nanaša na točko 1 izreka sodbe. Ker tega ni storilo, je prekršilo kazenski zakon z neuporabo določb o zastaranju kazenskega pregona (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), kot pravilno uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti.

C.

6Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za dejanje, opisano pod točko 1 izreka sodbe, v odločbi o kazenski sankciji pa je za dejanji pod točko 2 in 3 izreka sodbe določeno enotno kazen v okviru pogojne obsodbe spremenilo tako, da je obsojencu določilo novo enotno kazen deset mesecev zapora; oškodovano pravno osebo C. d.d. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP glede zavrnjenega dela obtožbe napotilo na pravdo; glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov obsojenca in potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika v delu, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe pa odločilo, da po 96. členu ZKP, obremenjujejo proračun.