VSL sodba in sklep IV Cp 3186/2013

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka (glede stikov) in točki VI (stroški postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

v preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stran ke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba so dišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Prvostopenjsko sodišče je mladoletnega M. K. zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, stike med mladoletnim sinom in tožencem pa je določilo na vsako drugo soboto od 14.00 do 18.00 ure, pa tudi po predhodnem dogovoru med staršema. Tožencu je za preživljanje mladoletnega sina za čas od 1. 2. 2013 dalje naložilo plačevanje mesečne preživnine v znesku 80,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnice iz naslova zapadle preživnine za čas od 7. 1. 2012 do 31. 1. 2013 ter v celoti nasprotni tožbeni zahtevek toženca. Pravdnima strankama je naložilo kritje lastnih stroškov pravdnega postopka.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Odločitev izpodbija v zavrnilnem delu glede preživninskega zahtevka ter glede verzijskega zahtevka za znesek v višini 1.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tudi glede odločitve o stroških pravdnega postopka. Meni, da vsi izvedeni dokazi potrjujejo primernost, pravilnost in utemeljenost zahtevanega zneska preživnine v višini 150,00 EUR mesečno. Priznava, da se je sicer strinjala s preživnino od 80,00 EUR do 100,00 EUR, ker ni želela biti do toženca prezahtevna. Ocenjuje pa, da bi moralo prvostopenjsko sodišče mladoletnemu sinu priznati vsaj 100,00 EUR mesečne preživnine. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova zapadle preživnine za čas od 7. 1. 2013 do 31. 1. 2013 v znesku 1.800,00 EUR z obrestmi od 23. 1. 2013 dalje do plačila. Meni, da je njen tožbeni zahtevek zadosti obrazložen, saj je podrobno navedla, da vtožuje znesek 1.800,00 EUR, ki se nanaša na zapadlo preživnino. Nepravilna je tudi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, saj je bil nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke v celoti zavrnjen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev pravil postopka, ker nasprotne tožbe ni vpisalo v nov spis, mu dodelilo nove opravilne številke, nato pa postopka združilo. Opozarja na v odgovoru na tožbo podani ugovor aktivne legitimacije ter kolizijo interesov med mladoletnim sinom in njegovo materjo (tožnico). Meni, da bi bilo treba mladoletnemu sinu postaviti posebnega zastopnika, ki bi varoval njegove koristi. Opozarja, da dokazni sklep ne izpolnjuje procesnega standarda, ker ni razvidno, katere listine so bile prebrane. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zaslišalo le pravdni stranki, ni pa se opredelilo do ostalih predlaganih dokazov z zaslišanjem pravdnih strank, saj je pravdna stranka tudi mladoletni M .K., ter do predlaganih prič. Ni bilo pridobljeno mnenje Centra za socialno delo Celje, postavljen pa tudi ni bil izvedenec s področja klinične psihologije. Nekorektno je izpostavljanje v izpodbijani sodbi, da sin očeta ob zadnjih stikih v avgustu ni prepoznal, saj je mati otroka tista, ki preprečuje stike. Izvedenec klinične psihologije bi lahko ugotovil, kdo izmed staršev je glede na osebne karakteristike primernejši in je sposoben otroku zagotoviti boljše pogoje za njegov osebnostni razvoj, zato izpodbija odločitev glede dodelitve mladoletnega otroka. Izpodbija pa tudi odločitev o stikih, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče odločitev sprejeti ob pomoči izvedenca s področja klinične psihologije. Zato odločitev ne temelji na strokovnih podlagah. Mnenje centra za socialno delo ne upošteva kolizije interesov; pri obravnavi toženec sploh ni sodeloval, zato gre za neupoštevno mnenje, ker v celoti zanemari pravice očeta v razmerju do sina in njegove koristi.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in povračilo priglašenih stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2)).

Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri preživnine uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče in preživnino odmerilo glede na potrebe mladoletnega sina ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Tožnica je izpovedala, da za mladoletnega sina mesečno porabi 250,00 EUR, kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri oceni mesečnih stroškov za preživljanje mladoletnega otroka. Pravilno je bil pri dohodkih upoštevan tudi otroški dodatek v višini 137,00 EUR, ki sicer ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Upoštevati pa ga je mogoče v izjemnih primerih, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo – takšno pa je tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica prejema le 333,64 EUR socialne pomoči, toženčev mesečni dohodek pa znaša 321,00 EUR. To pomeni, da morata starša prispevati še približno 110,00 EUR, kar posledično pomeni, da je določena preživnina v višini 80,00 EUR povsem primerna, seveda glede na ugotovljene potrebe otroka in zelo slabe finančne zmožnosti toženca.

Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da zahtevek iz naslova zapadle preživnine v višini 1.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi predstavlja materialni zahtevek tožnice do toženca; ne gre pa za razmerje med mladoletnim otrokom in tožencem. Takšen zahtevek ima podlago v določbi 133. člena ZZZDR, ki omogoča tistemu, ki je imel izdatke s preživljanjem kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da je verzijski zahtevek nesklepčen, saj tožnica zanj ni podala ustrezne trditvene podlage, predložila pa tudi ni nikakršnih dokazov. Zgolj navedba, da se znesek 1.800,00 EUR nanaša na zapadlo preživnino za čas od 7. 1. 2012 do 31. 1. 2013, je bistveno preohlapna, zato je bil zahtevek tožnice v tem delu pravilno zavrnjen.

Pritožba tožnice tako ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

Pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni nasprotne tožbe vpisalo v nov spis in ji dodelilo nove opravilne številke, je neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je namreč nasprotno tožbo vpisalo v nov spis z opr. št. IV P 43/2013, nato pa je v sklepu z dne 14. 8. 2013 na podlagi 300. člena ZPP obe pravdni zadevi združilo v enotno obravnavanje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče mladoletnemu otroku postaviti posebnega zastopnika, t.i. kolizijskega skrbnika. Zastopanje mladoletnika po posebnem skrbniku ureja določba 213. člena ZZZDR. Pogoj za postavitev kolizijskega skrbnika je v navzkrižju koristi staršev in otroka. Ni izkazano, da obstaja navzkrižje koristi matere kot zakonite zastopnice in mladoletnega otroka. Zato ni bilo nobene potrebe po postavitvi kolizijskega skrbnika, pri čemer je pritožbeni očitek, da gre za ustaljeno sodno prakso, napačen. Po določbi 107. člena ZZZDR mladoletne otroke zastopajo starši; v konkretnem primeru toženec ni prepričljivo argumentiral, v čem je nasprotje koristi mladoletnega otroka in tožnice, ki ga zastopa, pa tudi na naroku ni opozoril na morebitno kršitev določb pravdnega postopka, ker mladoletnemu otroku ni bil postavljen kolizijski skrbnik, zato te kršitve, skladno z določbo 286. b člena ZPP ne more uveljavljati v pritožbi. Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da v primeru postavitve kolizijskega skrbnika ne moremo govoriti o kršitvi določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 339. člena ZPP.

Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek, da dokazni sklep ne izpolnjuje procesnega standarda, ker iz njega ni razvidno, katere listine je prvostopenjsko sodišče prebralo oz., da jih je v resnici sploh prebralo. Na zadnjem naroku 11. 9. 2013 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se preberejo listine v spisu, mnenje CSD Krško in da se zaslišijo pravdne stranke. Nato pa je pred zaslišanjem strank še enkrat zapisalo, da se preberejo listine v spisu. Tako je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da se postavlja vprašanje, če so bile listine v resnici prebrane. Tožena stranka na naroku takšnemu dokaznemu sklepu ni ugovarjala; prvostopenjskemu sodišču tudi ni očitala, da katere od listin ni prebralo, zato te kršitve, v skladu z določbo 286. b člena ZPP, ne more uveljavljati v pritožbenem postopku. Prvostopenjsko sodišče je zadosti opredeljeno navedlo izvedene dokaze v 5. točki izpodbijane sodbe. Ta izkazuje, da je sodišče prebralo vse listine v spisu, pri čemer pa ni potrebno, da bi vsako listino posebej navajalo, saj po določbi 324. člena ZPP glede navajanja dokazov ni preciznejših določb; z zapisom, kot izhaja iz prej citirane 5. točke, pa je sodišče zadostilo zahtevi, da se v sodbi navedejo dokazi. Kršena tudi ni bila določba 287. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje navedbo razlogov za zavrnitev neizvedenih dokazov. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pridobiti mnenje centra za socialno delo, kjer živi toženec. Izvedbe takšnega dokaza toženec ni zahteval, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno uporabilo določbi 105. in 106. člena ZZZDR ter pridobilo mnenje Centra za socialno delo Krško, ki je podalo mnenje glede dodelitve in stikov.

Ne drži pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, kdo je primernejši vzgojitelj glede na osebnostne lastnosti in ostale možnosti ter potrebe otroka. Izpostavilo je, da je v največjo korist mladoletnega otroka, da je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, ki je zanj že dosedaj primerno skrbela. Pomembna okoliščina je, da je otrok še zelo majhen, mati pa je od rojstva dalje ob njem stalno prisotna, kar pa ne velja za očeta. Pritrditi je stališču, da je za otroka te starosti primerno, da se zagotovi stalnost, saj to daje otroku občutek varnosti. Pomembno dejstvo je tudi to, da mladoletni sin toženca ob zadnjih stikih sploh ni prepoznal. Podlago za svojo odločitev glede dodelitve je prvostopenjsko sodišče našlo v mnenju CSD Krško z dne 15. 4. 2013. Center za socialno delo Krško ne vidi razloga, da se mladoletni M. ne bi zaupal v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, ki v trenutni situaciji v večji meri zadovoljuje otrokove potrebe. Toženec tekom postopka ni izkazal, da bi bila mati neprimerna oz., da bi bil otrok pri njej ogrožen. Navedb o alkoholizmu v tožničini razširjeni družini ter posledično morebitno ogroženost mladoletnega otroka toženec ni dokazal. Center za socialno delo Krško je tudi s staršema tožnice opravil razgovor in ogroženosti otroka ni zaznal. Ob upoštevanju mnenja CSD Krško, pa tudi izpovedb obeh pravdnih strank, pri čemer tudi iz izpovedbe toženca izhaja, da med njim in mladoletnim otrokom še ni tesnejšega stika, je imelo prvostopenjsko sodišče utemeljen razlog za svoj zaključek, da se mladoletni otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi; pri čemer ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem psihološke stroke, saj izvedeni dokazi dajejo trdno podlago za sprejeto odločitev.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z določitvijo stikov med mladoletnim sinom in tožencem. Določba 106. člena ZZZDR zavezuje sodišče, da tudi pri stikih ugotavlja predvsem korist otroka. Iz mnenja CSD Krško izhaja, da je toženec predlagal stik s sinom vsak drugi vikend od petka v času od 9.00 ure dalje pa do nedelje do 18.00 ure. Stike si je želel imeti tudi med tednom ob sredah v času od 15.00 do 18.00 ure, pa tudi v času praznikov, tako da bi bil otrok enkrat pri enem, drugič pri drugem staršu. Center za socialno delo Krško je predlagal določitev stikov po toženčevem predlogu, na začetku pa ob prisotnosti matere. Prvostopenjsko sodišče temu ni v celoti sledilo, saj je stike določilo le vsako drugo soboto od 14.00 do 18.00 ure, pa tudi po predhodnem dogovoru med staršema. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so stiki določeni preveč poredko, pri čemer sodišče za takšno odločitev tudi ni navedlo relevantnih razlogov. Neprimerna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi stiki potekali po predhodnem dogovoru med staršema, saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov; takšna odločitev pa je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov. V primeru, ko toženec celo zahteva dodelitev otroka, pa bi moralo prvostopenjsko sodišče stike konkretneje določiti. Ker je otrok še zelo majhen in z očetom še ni vzpostavil tesnejšega odnosa, je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče postaviti izvedenca psihološke stroke, ki bi glede na starost otroka ter medsebojne odnose med staršema in otrokom podal oceno, kako dolgi in pogosti naj bi bili stiki, da bi bil zagotovljen zdrav in skladen otrokov psihofizični razvoj, opredelil pa bi se tudi do potrebe po materini prisotnosti ob stiku.

Ker sodišče ni ugotavljalo vseh okoliščin v zvezi z določitvijo stikov in ni sledilo predlogu toženca za postavitev izvedenca psihološke stroke, je bilo treba sodbo v točki II – glede stikov med mladoletnim sinom in tožencem razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi zagrešeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je v pritožbi smiselno uveljavljal toženec, in ob pomoči izvedenca ustrezne stroke ugotovi, kakšni stiki bi bili mladoletnemu sinu v največjo korist. Nato pa naj stike med mladoletnim otrokom in tožencem določno opredeli.

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari pa je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev (točka VI izreka). O stroških postopka bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo s končno odločbo.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 354. členu ZPP, glede stroškov pritožbenega postopka pa ima odločitev podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – in naslednji, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZZZDR.