213. člen ZZZDR-UPB1

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko

Izročilna pogodba za nepremičnine, ki jo je tretja toženka (leta 2005) sklenila kot omejeno poslovno sposobna (starejša od 15 let), sicer brez potrebnega dovoljenja staršev in sodelovanja skrbnika, je izpodbojna in ni nična. Pravico zahtevati razveljavitev takšne pogodbe ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik. Nična ali neobstoječa je tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna. Posel, ki ga sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) ni v nasprotju s 108. kot tudi ne s 111. členom ZZZDR, saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do

Odločba, s katero se oseba postavlja pod skrbništvo, je namenjena izključno varstvu pravic in pravnih koristi te osebe. Zato ima slednja pravico do pritožbe zoper tovrstno odločitev, pa naj gre za prvo odločitev o postavitvi pod skrbništvo, kot tudi za določitev kolizijskega skrbnika. Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga po 212. členu ZZZDR v sodnem postopku lahko postavi sodišče in je to lahko tudi CSD, ki ima v nadaljevanju vse možnosti, da sam pooblasti odvetnika in s tem zagotovi varovancu kvalitetno strokovno zastopanje.

Organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena. Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika. To, da otrok ne more zasto

Center za socialno delo pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovanemu, upošteva predvsem njegove potrebe in koristi. Odločitev, ali je postavitev skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva v njegovo korist, ne more temeljiti zgolj na pravici otroka, da pozna svoje starše. Pravica ne pomeni dolžnosti prevzemanja aktivne vloge, ampak zgolj možnost to pravico uveljavljati.

Iz citiranih določb tako izhaja, da otrok, ki še ni dopolnil 15 let nima pravdne sposobnosti (ne more samostojno opravljati procesnih dejanj) in ga mora v primeru nasprotja interesov v sporu s starši zastopati posebni skrbnik po določbi 213. člena ZZZDR (tega postavi pristojni CSD) ali poseben zastopnik po določbi četrtega odstavka 409. člena ZPP (tega postavi sodišče). V primeru, da je otrokova želja, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva in je taka želja v skladu s koristmi otroka, ni razloga, da sodišče otroku ne postavi posebnega zastopnika, katerega naloga pa ne bo samo vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva temveč tudi tožbe na ugotovitev očetovstva, v primeru, da obstajajo dokazi za vložitev takšne tožbe.

V konkretnem primeru je ugotovitev obsega skupnega premoženja prve tožnice in pokojnika ter njunih deležev na njem predhodno vprašanje za ugotovitev, kolikšen je obseg tistega dela premoženja, ki spada v zapuščino (torej višina zapustnikovega deleža na premoženju, ki sta ga zakonca na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze). Tu pa se pokaže navzkrižje koristi med tožnicami, saj bi druga in tretja tožnica lahko uveljavljali višji solastninski delež pokojnega očeta na skupnem premoženju pokojnika in prve tožnice.

V obravnavanem primeru ne gre za kolizijo med interesi mladoletnih otrok in staršev, temveč za spor med staršema o izvrševanju roditeljske pravice pri upravljanju premoženja mladoletnih otrok.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja. Osnovno vodilo sodišča pri odločanju o stikih je korist otroka.

Nudena pomoč in nega je presegala običajno pomoč, ki naj bi jo nudili družinski člani med seboj in je ni moč same po sebi pričakovati od bližnjih. Druga toženka je tako poleg celotnega gospodinjstva in dela na vrtu za pokojno organizirala prevoze k zdravniku ter ji nudila vsakodnevno pomoč pri osebni negi. V zadnji dveh letih življenja je bila pokojna tudi v celoti odvisna od tuje pomoči, saj je potrebovala pomoč pri odvajanju (uvedba plenic od leta 1996 dalje), potrebovala pa je tudi varovanje zaradi slabega psihičnega stanja. Za to pomoč ji pripada 6 EUR na uro.

Pri odločanju o postavitvi skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva je treba skrbno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. V tej luči je treba tudi razlagati oziroma ugotavljati koristi mladoletnega otroka.

Mladoletne otroke zastopajo starši, pri tem pa zakon ne razlikuje položaja zakonitega zastopnika glede na to, kateremu od staršev je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj sta oba dolžna skrbeti za otrokove koristi. Oba od staršev sta dolžna prispevati k preživljanju otrok, zato lahko mladoletni otrok, zastopan po enem od staršev, od drugega, ki obveznosti ne izpolnjuje, zahteva izvršitev obveznosti po izvršilnem naslovu. Sprememba odločitve o vzgoji in varstvu otroka na neizpolnjeno preživninsko obveznost tistega od staršev, kateremu je otrok z novo odločitvijo (ali sodno poravnavo) zaupan v varstvo in vzgojo, nima vpliva. V konkretnem primeru ni nasprotja interesov med mladoletnima upnikoma in njunim očetom kot zakonitim zastopnikom, saj je bila vodena izvršba zoper njuno mater kot dolžnico (do konflikta interesov bi prišlo, če bi dolžnica kot zakonita zastopnica mladoletnih upnikov umaknila predlog za izvršbo zoper sebe). Zato ni razloga, da umika predloga za izvršbo v skladu s 43. členom ZIZ za mladoletna upnika ne bi smel podati njun oče kot zakoniti zastopnik.

Zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer je dovoljena pritožba. Ker tožnik v obravnavani zadevi toži svojega stalnega skrbnika CSD in so torej njegove koristi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov v sporu ne more biti tožnikov skrbnik. Zato je bilo potrebno postaviti tožniku skrbnika za poseben primer.

Mati mladoletnega otroka, ki mu je bil s sklepom postavljen skrbnik za posebni primer (za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva), je aktivno legitimirano izpodbijati tak sklep v upravnem sporu in s tem v zvezi predlagati izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru je treba z izdano začasno odredbo zagotovitvi učinkovito sodno varstvo. Brez nje bi namreč kolizijski skrbnik v otrokovem imenu, to je kot njegov zastopnik, sprožil postopek za izpodbijanje očetovstva, kar bi lahko vodilo do pravnomočne odločitve o očetovstvu v pravdi še pred koncem tega upravnega spora. V takem primeru pa ne bi bilo več mogoče doseči prejšnjega stanja (torej kot da omenjeni postopek ni bil začet), čeprav bi se kasneje v upravnem sporu izkazalo, da je izpodbijana odločba o postavitvi kolizijskega skrbnika in obveznostih, ki naj jih izvrši, nezakonita.

V konkretni zadevi tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski upravni akt, sklep tožnikovega skrbnika, s katerim je ta ustavil postopek spremembe stalnega skrbnika tožniku. S tem je nastala situacija, ko je zastopanje tožnika po postavljenem stalnem skrbniku, CSD Domžale, ki je hkrati organ prve stopnje, v tem upravnem sporu neprimerno saj med tožnikom kot varovancem in skrbnikom obstaja navzkrižje interesov. Zakon določa obveznost centra za socialno delo, da je dolžan pod skrbništvo postaviti osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Omenjena dolžnost ni fakultativna, kar posledično pomeni, da mora organ osebi pod skrbništvom postaviti skrbnika ali ga spremeniti v okviru postopka, ki ga izvede po uradni dolžnosti. V skladu z izrecno določbo četrtega odstavka 135. čelna ZUP pa lahko organ ustavi postopek, če se je ta začel po uradni dolžnosti. To tudi pomeni, da pristojni organ mora ustaviti postopek, če ugotovi, da ni pogojev za nadaljevanje postopka.

Višje sodišče ugotavlja, da je bil upniku za zastopanje v tem postopku postavljen posebne oblike skrbnik, to je skrbnik za posebni primer oziroma kolizijski skrbnik po 213. členu ZZZDR. Pritožnik v tem postopku ne more več zastopati upnika in je bilo potrebno iz tega razloga njegovo pritožbo zavreči. Da ni bilo razlogov za postavitev kolizijskega skrbnika, bi moral pritožnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil kolizijski skrbnik postavljen. Sodišče prve stopnje izvršilnega postopka ni ustavilo na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo, temveč na podlagi umika predloga za izvršbo, vloženega po kolizijskem skrbniku.

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

Izjava volje ni povzročila sklenitve pogodbe, saj jo je podala oseba, ki nima poslovne sposobnosti (prvi odstavek 41. člena OZ). V posledici ugotovljene ničnosti je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ). Poseben skrbnik se postavi tudi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Vendar pa gre za takšno situacijo le takrat, ko gre za kolizijo interesov med otrokom in njegovim zakonitim zastopnikom.