123. člen ZZZDR-UPB1

Vsebinsko prazno učinkuje zapis drugostopenjskega sodišča, da razveljavitveni sklep ne bo povzročil kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Okoliščine primera govorijo drugače. Teče osmo leto odločanja v postopku za varstvo koristi otrok, v katerem je pomen hitrosti za dokončno ureditev razmerij še toliko večji. A., ranljiva oseba nezavidljivega zdravstvenega stanja, ki odseva povečane (finančne) potrebe, je že od leta 2019 brez preživnine preživninskega zavezanca. Takšna situacija kliče po čimprejšnji in dokončni odločitvi v zadevi.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-65/21-12 odločilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo. Nadalje je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR pa je določal: Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadosti sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnosti in ob pomoči družbene skupnosti. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotna in sta obe stranki (glede na njegovo prizadetost in predhodno ugotovljene potrebe) dolžni preživljati A. A. tudi po 1. 1. 2019, torej po datumu, s katerim je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost tožnika do A. A. ukinilo.

Vsak zastoj v šolanju še ne more biti podlaga za ugotovitev, da je izvršilni naslov ugasnil. Izvršilni naslov ob izostanku rednega šolanja namreč ugasne le ob upravičenih razlogih, ki jih je treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, da ne gre za prekinitev rednega šolanja, če preživninski upravičenec zamenja študijski program, ker je prvo izbrani študij prezahteven, in, izhajajoč iz pritožbeno nespornih podatkov o upnikovem neuspehu na univerzitetnem študiju in prepisu na izredni študij na višji strokovni šoli, pravilno ugotovilo, da je za takšen primer šlo tudi v obravnavani zadevi. Dejstvo, da upnik v prvem letniku študija na višješolskem programu (tj. v študijskem letu 2016/2017) ni opravil nobenega izpita, glede na to, da se je v študijskem letu 2017/2018 lahko redno vpisal v drugi letnik študija in oprava izpitov v prvem letniku torej ni bila pogoj za nadaljevanje študija in napredovanje v naslednji letnik, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da se je upnik prenehal redno šolati in da je izvršilni naslov zato še pred študijskim letom 20

V obstoječi situaciji je odločitev o skupnem starševstvu v največjo korist hčerk. Odločilno je, da se hčerki v okolju pri materi dobro počutita in uspešno delujeta tako v šoli kot v njuni socialni mreži. V njuno največjo korist je, da ostaneta v svojem sedanjem šolskem in širšem socialnem okolju, na katerega sta močno navezani ter jima daje občutek varnosti in stabilnosti. Ker imata tudi hčerki radi oba starša, z obema pa imata redne stike, pri čemer takšen režim deluje že več let, je za njun nadaljnji osebnostni razvoj najbolje, da se takšen utečen življenjski ritem nadaljuje tudi v bodoče. Starša (vsak zase) izkazujeta dobre starševske kompetence v njunih razmerjih s hčerkama, pri čemer njun nerazrešen medsebojni odnos ni v ospredju. Skupno starševstvo je na nek način tudi varovalni dejavnik pred odtujevanjem otrok enemu od staršev.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zmožnosti staršev in breme preživljanja mld. hčerke (kar ima prednost pred vsemi ostalimi denarnimi obveznostmi staršev), med oba roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim. Toženec tudi sicer konkretizirano ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da bo s tako določeno preživnino pokril približno 50 % hčerkinih denarnih potreb, katerih ocene ni pritožbeno izpodbijal.

Tožnici so s preživljanjem otroka še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje. Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ specialne narave. Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali. Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek Prvostopenjsko sodišče je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo. Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja

Ob ugotovitvi, da se polnoletni toženec od 1. 10. 2020 več ne šola redno, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo ter odpravilo preživnino.

V primeru, ko so materialne in pridobitne zmožnosti staršev nadpovprečne, je določitev preživnine odvisna od potreb otroka, ki ne zajemajo le nujnih, pač pa vse konkretno izkazane potrebe, njihova omejitev pa je mogoča zgolj ob upoštevanju kriterija koristi otroka. Predmet tega postopka je ocena materialnih in pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev, ki naj sodišču, upoštevajoč oceno otrokovih preživninskih potreb, omogoči končno določitev preživnine, torej vzpostavitev ustreznega sorazmerja med potrebami otroka in zmožnostmi vsakega od staršev, ne natančen matematični izračun vseh dohodkov in drugih premoženjskih koristi, ki jih imata pravdni stranki zaradi opravljanja svojih dejavnosti.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena ZZZDr obdrži stike. V5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom. Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.

Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal.

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno. Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

Okoliščine so narekovale prepoved stikov toženca z otrokoma, saj se bo le tako zagotovila njuna največja korist, ki je glavno vodilo sodišča v postopkih glede razmerij med starši in otroki. Dolžnost vsakega pridobitno sposobnega starša je, da otrokom zagotovi sredstva za njihovo preživljanje.

Sodna izvedenka psihiatrične stroke Č. Č., katere naloga je bila opredeliti se do pritožnikovih sposobnosti imeti primerne in neobremenjene stike s hčerko, je sicer res ugotovila, da je toženec sposoben izvajati ustrezne stike s hčerko in to tudi preko noči. A odločitev v sodbi temelji predvsem na kasneje izdelanem izvedeniškem mnenju dr. F. F. in dr. D. D., pri čemer mnenje prvega temelji na uporabi ustreznih diagnostičnih postopkov in osebnem pregledu obeh staršev in deklice, mnenje druge pa na podlagi klinično-psihološkega pregleda tožnice in deklice (pritožnik se na vabila za pregled te izvedenke ni odzval). Mnenje izvedenke Č. Č. torej za razliko od nadaljnjih dveh mnenj ni upoštevalo koristnosti stikov z vidika deklice. Oba kasnejša izvedenca pa sta menila, da so v dekličino korist stiki na način, kot potekajo ob izdaji sodne odločbe na podlagi začasne odredbe, torej brez prenočevanja.

Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Sodna poravnava je torej izenačena s pravnomočno sodbo. Z njo se konča postopek glede tistega dela spornega predmeta, glede katerega je sklenjena. Kot pravnomočna začne učinkovati, ko jo stranke podpišejo oziroma ko podpišejo sodni zapisnik, na katerega jo izjavijo (drugi odstavek 307. in 308. člen ZPP). Sklenjena sodna poravnava ima tako učinek pravnomočnosti kot učinek izvršljivosti. Zloraba procesne pravice je uporaba procesnih pooblastil, ki jih ima stranka s ciljem, da se drugemu povzroči škoda, ali s ciljem, ki je nasproten dobrim običajem, vestnosti in poštenja. Ocena, katero procesno dejanje stranke se lahko kvalificira kot vestno in katero kot nevestno, je odvisna od namena sankcije za zlorabo procesnih pravic. Določba o kaznovanju predstavlja posredno in skrajno sredstvo oziroma sankcijo za vzpostavitev nujne procesne discipline. Ne gre za represivno sredstvo, ampak za sredstvo za izvajanje disciplinskih pooblastil sodišča. Ne gre torej za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero, pač pa za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost tek

Določitev preživnine temelji na oceni preživninskih stroškov, ne pa na njihovem matematično eksaktnem izračunu, saj je jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca niso in ne bodo ves čas enake. Ugotavljanje višine stroškov potreb zato ni matematična operacija v smislu zgolj njihovega seštevanja. Stroški, ki jih specificirajo stranke in ki jih ugotovi sodišče, sicer nudijo oporo, ki naj prepreči arbitrarnost, vendar pa je treba potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. Ne drži pritožbena navedba, da je pri starših z nadpovprečnimi preživninskimi zmožnostmi edino omejitev preživnine po višini mogoče iskati le v koristi otroka. Sodišče mora tudi v takšnih primerih ravnati s pravo mero. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več kot so oziroma bi bilo zavezani s sodno odločbo. Nadstandard oziroma luksuz ni nikogaršnja potreba. Od sodno določenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo

Vsakdo se lahko svobodno odloča, ali bo sklenil zakonsko zvezo oziroma osnoval zunajzakonsko skupnost z osebo, ki že ima otroke (ali jih pričakuje z drugim partnerjem), prav tako, ali bodo ti otroci živeli v njuni zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Preživljanja tujih otrok torej nikomur ni mogoče vsiliti proti njegovi volji. Če tožnik doslej res ni vedel, da ni biološki oče toženkinih hčera, ki sta se rodili v njuni zakonski zvezi, ga ni mogoče obravnavati kot očima. V tem primeru namreč tožnik ni mogel oblikovati prave oziroma relevantne volje glede preživljanja toženkinih hčera; ker ju je v zmoti preživljal kot svoji lastni hčeri, ima po 133. členu ZZZDR pravico zahtevati povračilo teh izdatkov od toženke.

Otroški dodatek ni prejemek tožnice ter ga zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri porazdelitvi preživninskega bremena.

Glavno vodilo pri odločanju o tem, kateremu od staršev se ob razvezi zakonske zveze zaupa otroka v varstvo in vzgojo, je tako po ZZZDR in ZPP kot po mednarodnih konvencijah otrokova korist. Pri ugotavljanju te koristi je treba primerjati vzgojo, ki sta jo starša otroku sposobna nuditi glede na svoje osebne lastnosti in druge sposobnosti ter upoštevati mnenje otroka, če ga je otrok glede na stopnjo svoje zrelosti sposoben svobodno izraziti in tudi razumeti pomen svoje odločitve. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživljanje mladoletnih otrok ima prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi staršev (tudi kreditnimi), zato bo moral toženec poskrbeti, da bo otroka ustrezno preživljal, če ne drugače tako, da bo poprijel za kakšno dodatno delo.

Določitev preživnine za otroka.