107. člen ZZZDR-UPB1

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dolgotrajen postopek, ki je obremenjen s številnimi začasnimi odredbami, ki jih vlagata tako oče kot mati deklice, ki drug drugemu ne priznavata ustreznih starševskih kapacitet, kaže na njun izjemno konflikten medsebojni odnos. Oče si želi vzpostavitve stikov z 12-letno hčerko, ki jih zadnja štiri leta nima, mati vzpostavitvi kakršnihkoli stikov vztrajno nasprotuje, tudi z neutemeljenimi predlogi za izločitev sodnice in sodnega izvedenca, kadar dobi občutek, da je v njenih prizadevanjih za ukinitev stikov ne podpirajo. Zato se je sodišču prve stopnje utemeljeno zastavilo vprašanje, ali je v takšnih okoliščinah mati sposobna dati prednost interesom deklice po vzpostavitvi stikov z očetom in dokončanju tega zares dolgotrajnega postopka, kar vse je potrebno zaradi varstva dekličinih koristi.

V primeru, kadar si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, sodišče otroku postavi posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Z izpodbijanim sklepom bo tožnica kot mati res omejena v pravici do uveljavljanja dekličinih koristi, vendar pa je ta poseg po mnenju pritožbenega sodišča dopusten, ker se je pojavil dvom, ali je zakonita zastopnica, zaradi izredno negativnega odnosa do dekličinega očeta, pri odločitvah, ki jih sprejema, sposobna dati prednost koristim deklice po stikih z očetom in čim hitrejšem zaključku tega postopka pred lastnim, morda tudi utemeljenim nezadovoljstvom z očetom svojega otroka.

Oče mladoletnih oškodovancev kot tožilcev je njun zakoniti zastopnik na podlagi zakona in je že po samem zakonu upravičen v njunem imenu opravljati procesna dejanja in podajati vloge pred sodiščem, zato ni treba obtožnega predloga zavreči zato, ker je v njem oče označen za oškodovanca kot tožilca. Iz opisa dejanja in vsebine obtožnega predloga je namreč jasno razvidno, da oče obtožni predlog vlaga kot zakoniti zastopnik mladoletnih oškodovancev kot tožilcev, ne pa kot oškodovanec.

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko

Sodišče prve stopnje se mora v postopku opredeliti le do tistih dejstev in dokazov, ki so pravno odločilni. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, kakšno pogodbo so s toženo stranko sklenili ostali člani snemalne ekipe, pač pa, ali sta pravdni stranki sklenili odplačno pogodbo. Da bi s strani tožene stranke predlagane priče vedele izpovedati o razmerju med pravdnima strankama, iz navedb tožene stranke ni razvidno. Sodišču prve stopnje se zato do dejstev in dokazov, ki niso pravno odločilna za presojo spornega razmerja, ni bilo treba posebej opredeliti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta bili dve osebi, ki sta sodelovali pri projektu sicer plačani, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ne kaže na (ne)odplačnost pogodbe med pravdnima strankama. Pravilna opredelitev pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska, je v tej zadevi bistvena za presojo spornega vprašanja, ali je med pravdnima strankama sploh prišlo do sklenitve odplačne pogodbe. Do sklenitve pogodbe namreč pride, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Kot izhaja iz drugega odstavka 642. člena OZ dogovor o višini plačila za delo pr

V nasprotju s pravicami in interesi mdl. oškodovanca so le interesi obdolženca zoper katerega je predlog za pregon podan. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko predlog za pregon umakne le zakonita zastopnica, ki ga je v imenu mdl. oškodovanca vložila, nikakor pa ne obdolženec, zoper katerega je predlog za pregon bil vložen.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena. Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika. To, da otrok ne more zasto

Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

V konkretnem primeru se starša mladoletne ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v njenem imenu vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva ali ne. Sodišče prve stopnje je zaznalo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, vendar pa v nadaljevanju tega tehtanja ni opravilo.

Mati mladoletnega otroka, ki mu je bil s sklepom postavljen skrbnik za posebni primer (za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva), je aktivno legitimirano izpodbijati tak sklep v upravnem sporu in s tem v zvezi predlagati izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru je treba z izdano začasno odredbo zagotovitvi učinkovito sodno varstvo. Brez nje bi namreč kolizijski skrbnik v otrokovem imenu, to je kot njegov zastopnik, sprožil postopek za izpodbijanje očetovstva, kar bi lahko vodilo do pravnomočne odločitve o očetovstvu v pravdi še pred koncem tega upravnega spora. V takem primeru pa ne bi bilo več mogoče doseči prejšnjega stanja (torej kot da omenjeni postopek ni bil začet), čeprav bi se kasneje v upravnem sporu izkazalo, da je izpodbijana odločba o postavitvi kolizijskega skrbnika in obveznostih, ki naj jih izvrši, nezakonita.

Oče mladoletnega oškodovanca je bil v času vložitve obtožnega predloga njegov zakoniti zastopnik in tako upravičen zanj prevzeti kazenski pregon in vložiti obtožni predlog.

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom. Soglasje centra za socialno delo je po namenu 111. člena ZZZDR potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo.

Ker je obravnavano tožbo v imenu mladoletne tožnice vložil njen oče, kateremu tožnica ni bila zaupana v varstvo in vzgojo, je odločitev sodišča o zavrženju tožbe pravilna.

Kljub temu, da so se poštne pošiljke v postopku pred sodiščem prve stopnje vročale naslovljene na mladoletno toženko, ni bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pošiljke so bile namreč vročene enemu od zakonitih zastopnikov, toženka pa se je postopka po zakonitih zastopnikih tudi udeleževala.

Dedno izjavo je treba podati sodišču. Dokler (pismena) dedna izjava ni predložena sodišču, se šteje za neobstoječo in ni ovire, da jo dedič nadomesti z novo izjavo, ki jo predloži sodišču.

V obravnavanem primeru so dohodki staršev tako nizki, da terjajo upoštevanje otroškega dodatka pri določitvi preživnine za mld. otroka. Neprimerna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi stiki potekali po predhodnem dogovoru med staršema, saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov; takšna odločitev pa je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.

Ker je bil plačilni nalog napačno vročen mld. dedinji namesto njeni materi (zakoniti zastopnici), rok za plačilo sodne takse še ni začel teči in domneva o umiku pritožbe torej ne pride v poštev.