133. člen ZZZDR-UPB1

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si razlogi o odločilnih dejstvih niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve sodbe ugotovilo, da preživljanka ni sposobna sama skrbeti zase, zato ji je tuja pomoč nujno potrebna, hkrati pa je ugotovilo, da ni nujno, da bi ji to pomoč nudila ravno tožnica (da so možni tudi drugi načini pomoči). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Predlog se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje. Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca. V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realn

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnici so s preživljanjem otroka še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje. Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ specialne narave. Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali. Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek Prvostopenjsko sodišče je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo. Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja

Pravna teorija in sodna praksa sta se glede zahtevkov po 133 členu ZZZDR oziroma 199. člena DZ že izrekli, da tisti, ki je koga preživljal z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njegovega zavezanca za preživljanje, ne more zahtevati povračila.

Toženka je bila glede pravice do otroškega dodatka v razmerju (le) z državo. To pomeni, da je bila neupravičeno obogatena kvečjemu na račun države. Otroški dodatek je namreč pravica iz javnih sredstev. Tožnik ne more zahtevati vračila preživnine, ki jo je plačal na temelju sklenjene sodne poravnave. Otrok od 1. 1. 2017 dejansko prebiva pri tožniku. Ta je v celoti poskrbel za sinovo preživljanje in kril tudi delež stroškov, ki bi sicer odpadel na toženko. Ob takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče odreči verzijskega zahtevka, ki mu ga nudi določba 133. člena ZZZDR.

Pritožba dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, za katere se šteje, da jih je toženka priznala, prereka (kot navaja: iz previdnosti). Zoper zamudno sodbo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki po sklenitvi sodne poravnave dogovorili, da zaradi tožnikovih upnikov toženka preživninsko obveznost, kot je določena s sodno poravnavo oziroma razliko (nesporno je, da tožnik preživninske obveznosti, ki jo je imel do otroka ni plačeval toženki, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo) v višini 100,00 EUR nakazuje oziroma plačuje neposredno otroku. Pritožba zgolj pavšalno in neprepričljivo izpodbija te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Iz teh razlogov ni izkazan abstraktni dejanski stan iz 133. člena ZZZDR, ki predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščanja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke).

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

V spornem obdobju je mld. A. (zaradi zdravstvenih težav matere - toženke in na podlagi dogovora staršev) dejansko prebival pri očetu - tožniku. Tožnik je v tem času kril izdatke, ki bi jih morala nositi toženka. S tem je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščenja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke), kar ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 199. člena DZ oziroma 133. člena ZZZDR.

Vsakdo se lahko svobodno odloča, ali bo sklenil zakonsko zvezo oziroma osnoval zunajzakonsko skupnost z osebo, ki že ima otroke (ali jih pričakuje z drugim partnerjem), prav tako, ali bodo ti otroci živeli v njuni zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Preživljanja tujih otrok torej nikomur ni mogoče vsiliti proti njegovi volji. Če tožnik doslej res ni vedel, da ni biološki oče toženkinih hčera, ki sta se rodili v njuni zakonski zvezi, ga ni mogoče obravnavati kot očima. V tem primeru namreč tožnik ni mogel oblikovati prave oziroma relevantne volje glede preživljanja toženkinih hčera; ker ju je v zmoti preživljal kot svoji lastni hčeri, ima po 133. členu ZZZDR pravico zahtevati povračilo teh izdatkov od toženke.

Tožnik svoj obogatitveni (verzijski) zahtevek (vložen ob sklicevanju na 133. členu ZZZDR) glede obeh otrok uveljavlja za obdobje, ko sta bila ta dva v skladu z dogovorom pravdnih strank (ki je bil dosežen v dne 16. 12. 2007 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sklenjeni sodni poravnavi) zaupana (dodeljena) v varstvo in skrb toženki (materi), njemu pa naloženo plačevanje preživnine zanju. Kadar roditelj zadržuje otroke proti volji drugega, kateremu so bili s sodno odločbo zaupani v varstvo in vzgojo, in je ta drugiroditelj uporabil vsa pravna sredstva, da bi dobil otroke (nazaj), takrat v skladu s stališčem sodne prakse prvo omenjeni roditelj ne more zahtevati povrnitve stroškov vzdrževanja otrok za obdobje, ko jih je protipravno zadrževal pri sebi.

Toženčev očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen. Tožnica je navedla vsa dejstva za utemeljevanje verzijskega zahtevka iz 133. člena ZZZDR, za dokazovanje višine potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih otrok pa je predložila ustrezne dokaze.

Zaradi zakonske subrogacije se narava terjatve ni spremenila in še vedno ostaja preživninska terjatev. Gre za primerljiva položaja, ko je nekdo plačal za preživninskega zavezanca, nato pa je to plačilo uveljavljal bodisi s tožbo neposredno od preživninskega zavezanca (in v primeru neplačila predlagal izvršbo kot v tej zadevi) bodisi je vstopil v položaj otroka na podlagi zakona (potem ko je otrok - upravičenec že predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe ali dogovora pri Centru za socialno delo, a je bila neuspešno zaključena ter je zato pridobil pravico do nadomestila preživnine pri skladu), kar ni bistveni razlikovalni element. Bistveno je, da obe terjatvi izvirata iz dolžnosti preživljanja.

V takrat veljavnem 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je bilo določeno, da kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Tako v izvršbi, ki se je vodila zoper očeta upnice, zarubljena sredstva, ki so bila nakazana dolžnici kot zakoniti zastopnici upnice (in L. L.), ne pripadajo avtomatsko njej, četudi je imela dodatne izdatke za upnico, temveč mora za to pridobiti izvršilni naslov do očeta upnice.

Stališče o (delnem) zastaranju tožbenega zahtevka izhaja iz zmotnega prepričanja, da ima tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi naravo preživninske terjatve. Dejansko pa gre za verzijski zahtevek, ki ima podlago v razmerju med tožnikom in otrokovo materjo, ne pa v razmerju med tožnikom in otrokom.

Tožbene trditve o doplačevanju stroškov oskrbnine zapustnice zaradi ohranitve njenega premoženja, ker bi bile sicer z njim poplačane terjatve socialne ustanove za oskrbo zapustnice, kažejo na terjatev tožnikov do pokojne zapustnice oziroma na kondikcijski zahtevek zaradi podlage, ki se ni uresničila, oziroma je kasneje odpadla. Pravni temelj tožbenega zahtevka je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi verzijskega zahtevka po 133. členu ZZZDR je tožnik upravičen le do povračila izdatkov za preživljanje, pri čemer je treba izhajati iz istih okoliščin, ki so upoštevne pri določitvi preživnine. Povračilo izdatkov oziroma vrednosti vzgoje in varstva, ki jo je nudil otroku, dokler je veljal za njegovega očeta, tožniku na podlagi navedene določbe posebej ne gre.