105. člen ZZZDR-UPB1

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Skupno starševstvo je pogojeno s soglasjem obeh staršev (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). To obliko varstva in vzgoje otroka lahko sodišče po DZ izreče brez predlogov udeležencev in kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le ogrožanje otrokove koristi lahko prepreči določitev takšne oblike vzgoje in varstva. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega varstva in vzgoje) utemeljen zlasti tedaj, ko zato, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka obstojijo posebni, upravičeni razlogi: npr. nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka z upoštevanjem njegove največje koristi. Po sodni praksi je ta oblika vzgoje in varstva otroka v nasprotju z njegovimi koristmi (tudi) takrat, kadar med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki ga ogroža. Odločitev o zaupanju otroka v skupno starševstvo in vzgojo med udeležencema je pravilna. Konflikti med staršema vpliv

Predlog se zavrne.

Odločitev, da se mladoletnega sina pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo očetu, je pravilna. Pri določanju obsega stikov je sodišče upoštevalo mnenje izvedenke, da je v večjo korist mld. otroka, da več časa preživi pri očetu kot pri mami, česar tedenski režim menjavanja domov ne omogoča.

Položaja, ko pride do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče primerjati s položaji, ki jih, sklicujoč se na sklep VSM I Ip 568/2017 z dne 10. 8. 2017, izpostavlja dolžnik, na primer s prenehanjem rednega šolanja po dopolnjenem 18. letu, dopolnjenim 26. letom starosti ali sklenitvijo zakonske zveze. V teh primerih namreč po zakonu preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in mladoletnega otroka pa ne preneha otrokova pravica do preživljanja temveč nastopi položaj, ko se ta pravica v času trajanja družinske skupnosti in preživljanja otroka v okviru skupnega gospodinjstva dejansko izvršuje na drug način. Ob morebitnem ponovnem razpadu družinske skupnosti, ko preneha tudi preživljanje otroka v okviru skupnega gospodinjstva, tako že izdani izvršilni naslov še dalje predstavlja podlago za izterjavo preživninskih terjatev in tudi podlago za priznanje pravice do nadomestila pre

Predlog se zavrne.

Zakonska zveza med pravdnima strankama je glede na določbo 20. člena ZZZDR neveljavna, saj zakonska zveza, ki jo je tožnica v ZDA sklenila z D. D., še ni prenehala. Pravilna je odločitev o zaupanju mld. A. v varstvo in vzgojo obema staršema. Res sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Vendar pa je bilo že v več odločitvah pritožbenih sodišč zavzeto stališče, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ, prvi odstavek 290. člena DZ pa se nanaša na vprašanje pristojnosti. Deklica bo z vsakim od staršev preživela približno enako časa, izmenjave pa bodo pretežno potekale v vrtcu oz. v šoli, kar bo zmanjšalo možnosti za nastanek konfliktnih situacij med staršema v dekličini prisotnosti. Odločitev, da toženec prevzema večji delež preživninskega bremena, je pravilna.

Zaključek sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru, da naj ima pri zaupanju otrok v vzgojo in varstvo prednost mati, temelji na dejanskih ugotovitvah, da je bila mati za otroke primarno negujoča oseba, da je tudi bolj "dorasla" vlogi starševstva, da postavlja do otrok višje zahteve, da je pri vzgoji bolj načrtna, bolj stroga, postavlja jasna pravila, da so ji pomembni šolski dosežki, lepo vedenje in poslušnost otrok. Oče pa je pri vzgoji bolj pasiven, pa tudi popustljiv in razvajajoč, vendar v odnosu do otrok nekoliko bolj čustveno topel.

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno. Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

V korist otroka je, da se sledi načelu kontinuitete vzgoje in varstva. To kaže prekiniti res le v hudih oz. skrajnih primerih. Tudi pritožnik sam priznava, da obravnavani ni tak, čeprav se takega scenarija boji. A sodba sodišča ne more biti oprta na hipotetičnost najslabšega možnega scenarije. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da sam kot nerezidenčni roditelj za bolj kvalitetne stike in manj odpora pri otroku ne bi mogel storiti popolnoma nič.

Sodišče mora upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera in ugotavljati korist otroka v konkretnem primeru. Temeljnemu vodilu največje koristi otrok je v obravnavanem primeru sledilo in jo pri odločitvi o zaupanju v varstvo in vzgojo otrok in določitvi stikov tudi ugotavljalo in pravilno upoštevalo ter odločitev na podlagi izvedenih dokazov tudi jasno obrazložilo. Z opisanimi navedbami dovolj določno in konkretno uveljavlja postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki zajema pravico do informacije kot izhodiščno in zato temeljno pravico, ki stranki omogoča sodelovanje v postopku ter tudi uveljavljanje pravic v postopku, konkretno tudi pravico do (vsebinske) pritožbe kot rednega pravnega sredstva, kar tudi izpostavlja.

Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave. Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se mladoletni sin pravdnih strank ne predodeli v nadaljnjo varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici.

Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih otrokovih potreb.

Z vidika pravic staršev bi bilo najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje. Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Določitev preživnine je odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja. Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z d

Glavno vodilo pri odločanju o tem, kateremu od staršev se ob razvezi zakonske zveze zaupa otroka v varstvo in vzgojo, je tako po ZZZDR in ZPP kot po mednarodnih konvencijah otrokova korist. Pri ugotavljanju te koristi je treba primerjati vzgojo, ki sta jo starša otroku sposobna nuditi glede na svoje osebne lastnosti in druge sposobnosti ter upoštevati mnenje otroka, če ga je otrok glede na stopnjo svoje zrelosti sposoben svobodno izraziti in tudi razumeti pomen svoje odločitve. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživljanje mladoletnih otrok ima prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi staršev (tudi kreditnimi), zato bo moral toženec poskrbeti, da bo otroka ustrezno preživljal, če ne drugače tako, da bo poprijel za kakšno dodatno delo.

O (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov mora sodišče odločiti v izreku sodbe. Sodišče mora v izreku navesti tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo oziroma v katerem delu mu je ugodilo oziroma v katerem delu ga je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je s tem, ko je v izreku delne sodbe oblikovalo sporno razmerje, s tem, ko je odločilo o dodelitvi otrok in stikih, odločilo tudi o tožbenih zahtevkih pravdnih strank, zato (očitno) ni navedlo, da je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in da je tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi zavrnilo. V nastali procesni situaciji so bile obravnavane različne rešitve. Glede na okoliščine primera je pretehtala odločitev, da bi toženka morala predlagati dopolnitev sodbe.

Za sestavo predloga v nepravdnem postopku ne veljajo tako stroge zahteve, kot so predpisane za vsebino tožbe v pravdnem postopku (180. člen ZPP). Predlagateljica je v predlogu z dne 24. 7. 2020, sklicujoč se tudi na zapisnik CSD z dne 13. 12. 2017, v bistvenem navedla vse, kar mora vsebovati predlog (prvi odstavek 23. člena ZNP-1). Zapisnik CSD ima aktualen pomen tudi z vidika 94. člena ZNP-1 v zvezi z 203. členom DZ, saj izkazuje, da sta se udeleženca pred začetkom sodnega postopka obrnila na pristojni center za socialno delo. Okoliščina, da je bil prej veljavni ZZZDR nadomeščen z DZ in da je bil sprejet tudi novi ZNP-1 kot postopkovni predpis, ni relevantna, saj bi zahteva, da se predlagateljica ponovno obrne na center za socialno delo, čeprav je nasprotni udeleženec že odklonil sporazumno ureditev zadeve, po nepotrebnem podaljševala postopek, kar ne bi bilo v skladu z načelom hitrosti postopka in dolžnostjo sodišča, da se zavaruje pravice in pravne interese otrok (6. člen ZNP-1). Ne glede na to se je predlagateljica znova obrnila na pristojni center za socialno delo, kar izkazuje pritožbi priložen zapisnik z dne 16. 10. 2020 (prim. 34. člen ZNP-1). Morebitna v pre

Prednost matere je v tem, da je bolj kritična do konfliktov s svojim bivšim partnerjem, da vanje deklice ne vpleta in je s tem psihično ne obremenjuje, kar pomeni, da ima do nje več empatije in bolj upošteva njene potrebe. Z očetom je pripravljena sodelovati in je od njega tudi učinkovitejša pri postavljanju zahtev do deklice. Deklica je na mamo navezana, čustveno ji je bližje in si želi biti več pri njej. Okoliščina, da sta obe ženskega spola in da je zato mati ustrezen identifikacijski model, je le ena od okoliščin, ki so tehtnico, komu dodeliti varstvo in vzgojo deklice, nagnilo v smeri matere. Ker je deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi in je zato mati tista, ki sprejema odločitve v zvezi z dnevnimi potrebami deklice, ji mora oče izročiti tudi dekličino zdravstveno izkaznico. Zakaj sodišče ni angažiralo novega izvedenca je ustrezno obrazložilo. Izvedensko mnenje je sinteza ugotovitev, pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in deklice, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin ne predstavljajo utemeljeneg

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca. Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.</p