105.a člen ZZZDR-UPB1

Glavno vodilo pri odločanju o tem, kateremu od staršev se ob razvezi zakonske zveze zaupa otroka v varstvo in vzgojo, je tako po ZZZDR in ZPP kot po mednarodnih konvencijah otrokova korist. Pri ugotavljanju te koristi je treba primerjati vzgojo, ki sta jo starša otroku sposobna nuditi glede na svoje osebne lastnosti in druge sposobnosti ter upoštevati mnenje otroka, če ga je otrok glede na stopnjo svoje zrelosti sposoben svobodno izraziti in tudi razumeti pomen svoje odločitve. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživljanje mladoletnih otrok ima prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi staršev (tudi kreditnimi), zato bo moral toženec poskrbeti, da bo otroka ustrezno preživljal, če ne drugače tako, da bo poprijel za kakšno dodatno delo.

Za sestavo predloga v nepravdnem postopku ne veljajo tako stroge zahteve, kot so predpisane za vsebino tožbe v pravdnem postopku (180. člen ZPP). Predlagateljica je v predlogu z dne 24. 7. 2020, sklicujoč se tudi na zapisnik CSD z dne 13. 12. 2017, v bistvenem navedla vse, kar mora vsebovati predlog (prvi odstavek 23. člena ZNP-1). Zapisnik CSD ima aktualen pomen tudi z vidika 94. člena ZNP-1 v zvezi z 203. členom DZ, saj izkazuje, da sta se udeleženca pred začetkom sodnega postopka obrnila na pristojni center za socialno delo. Okoliščina, da je bil prej veljavni ZZZDR nadomeščen z DZ in da je bil sprejet tudi novi ZNP-1 kot postopkovni predpis, ni relevantna, saj bi zahteva, da se predlagateljica ponovno obrne na center za socialno delo, čeprav je nasprotni udeleženec že odklonil sporazumno ureditev zadeve, po nepotrebnem podaljševala postopek, kar ne bi bilo v skladu z načelom hitrosti postopka in dolžnostjo sodišča, da se zavaruje pravice in pravne interese otrok (6. člen ZNP-1). Ne glede na to se je predlagateljica znova obrnila na pristojni center za socialno delo, kar izkazuje pritožbi priložen zapisnik z dne 16. 10. 2020 (prim. 34. člen ZNP-1). Morebitna v pre

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. Velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge in za pisno komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci. Preživnina ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Obveznost plačila preživnine za mladoletnega otroka ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami. Porazdelitev preživninskega bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca je glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mladoletno hčerko, skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni v trajanju en teden na mesec. Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša.

Sodišče prve stopnje je A. A utemeljeno zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku. Celoten dokazni postopek namreč potrjuje, da je toženka zaradi svoje psihične strukture, zdravstvenih težav, neustreznih bivalnih razmer ter odsotnosti ustrezne podpore družine manj primerna, da bi se ji A. A. zaupala v varstvo in vzgojo.

Otrokovo mnenje o dodelitvi enemu izmed staršev ni zavezujoče. Gre za dokaz, ki ga je treba dokazno oceniti skupaj z drugimi dokazi, saj je le na ta način mogoče ugotoviti, ali je otrokovo mnenje v njegovo korist.

Vsebinska obravnava sporazuma staršev pred sodiščem je usmerjena zgolj v ugotavljanje koristi otrok. Zato pritožbeno zavzemanje predlagatelja za znižanje njegove preživninske obveznosti, kar je samo v njegovem interesu in ne tudi v interesu otrok, ne predstavlja upoštevnega pritožbenega razloga.

Pravni standard koristi otroka je vrednosti pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Sodišče mora ugotoviti in upoštevati okoliščine, na podlagi katerih oceni, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj. Sodišče strokovnega znanja za ugotavljanje te odločilne okoliščine nima, zato jo mora ugotoviti z izvedencem. V opisani situaciji je za mladoletna otroka je najbolje, da se ju ob obsežnih stikih z očetom zaupa materi. V zvezi z možnostmi za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov staršev je potrebno upoštevati možnosti za zaslužek v danem okolju, na drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo ter zdravstveno stanje. Niso torej pomembni le uradni podatki o osebnem dohodku toženca, marveč tudi njegove realne pridobitne zmožnosti. Ob upoštevanju na eni strani, da je osebni dohodek tožnice sicer nekoliko višji, vendar pa je toženec pridobitno sposobnejši, ter da je vsakdanje breme, povezano s skrbjo za vzgojo in varstvo otrok, kljub relativno pogostim stikom toženca z otrokoma, še vedno v pretežni meri na tožnici, na drugi strani pa, da ima toženec še dve

Izvršilni naslov prestavlja izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ter druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon ali ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Takrat veljavni ZZZDR je določal, da kadar starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se sporazumeta o preživljanju skupnih otrok. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. V primeru, kadar se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok pa lahko naknadno predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Sodišče namreč lahko v primeru, če ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, takšen predlog zavrne. To pomeni, da sporazum, ki je bil sklenjen s takratnima zakonitima zastopnikoma mladoletnih otrok z dne 7. 9. 2011 ne predstavlja izvršilnega naslova, saj le tega lahko predstavlja odločba sodišča ter sporazum, za katerega drug zakon določa, da je izvršilni naslov. V konkretnem primeru gre za nekakšen dogovor, katerega vsebino mora preveriti sodišče po predlogu ene od strank.

V primeru razpada zunajzakonske skupnosti pa lahko sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev samostojno, brez odločanja o dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev, odloča o preživljanju otrok.

Namen stikov je v tem, da otrok preko stikov ohrani občutek čustvene navezanosti, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti s staršem, s katerim ne živi. Z začasno odredbo je določen začasni način izvrševanja pravice do stikov, ki se ga oba starša morata držati. Ne more pa biti prav vsaka dejanska situacija zajeta oziroma prepuščena oblastni odločitvi. Zato ni nikakršnega razloga, da se v primeru nepremostljive ovire za izvršitev stika (nezmožnost prihoda v Slovenijo zaradi npr. vremenskih razmer) starša sama ne dogovorita drugače.

Izračuni Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o mesečnih stroških za enega otroka izkazujejo le okvirne vrednosti, ne morejo pa imeti take teže, kot jo jim želi podeliti toženec. Sodišče mora preživnino določiti glede na okoliščine konkretnega primera. Pri tem mora uporabiti vrednotni pristop z upoštevanjem otrokovih potreb ter preživninskih zmožnosti matere in očeta. Zaradi toženčeve smrti pravni interes za obravnavanje pritožbe v delu, ki se nanaša na zaupanje otrok v varstvo in vzgojo, ureditev stikov in preživnino po toženčevi smrti ni več izkazan. Gre za vprašanje osebnih, neprenosljivih obveznosti, ki zaradi toženčeve smrti ne morejo (več) biti predmet obravnavanja.

Prvo sodišče je sicer navedlo, za katere stroške preživljanja hčerke pravdnih strank ocenjuje, da gre za otrokove nujne potrebe, vendar pa jih ni opredelilo in obrazložilo po višini. Povzelo je zgolj navedbe pravdnih strank o stroških otrokovega preživljanja, ni pa podalo svoje ocene o višini posameznih nujnih izdatkov. Zaradi tega tudi ni ugotovilo, koliko znašajo otrokove nujne potrebe. Poleg tega ni pojasnilo, glede na materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank, kako je porazdelilo breme stroškov nujnega preživljanja otroka med njegova starša in določilo tožnikov "soprispevek". Odločitve o zavrnitvi toženkinega zahtevka za začasno preživnino v presežku nad 100,00 EUR se ne da preizkusiti, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

Izvedenki sta se opredelili do koristi in interesov otrok z vidika ločitve brata in sestre. Izvedenka je poudarila, da bo njun odnos ohranjen s pogostim izvajanjem stikov. Ker bo obseg stikov tako obsežen, zaupanje v varstvo in vzgojo različnima staršema ne bo vplivalo na odnos med sorojencema.

Upoštevajoč ugotovljene okoliščine na eni in drugi strani, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je breme preživljanja mladoletnega B. B. treba porazdeliti tako, da tožnik krije okoli 2/3, toženka pa približno 1/3 potrebnih sredstev za njegovo preživljanje.

Odgovor na vprašanje, ki ga tožnica zastavlja v predlogu za dopustitev revizije, na načelni ravni ustreza ciljem, ki naj bi jih Vrhovno sodišče uresničilo na podlagi inštituta dopuščene revizije. Vendar pa mora biti pravno vprašanje relevantno tudi za odločitev v zadevi, v kateri je dopustitev revizije predlagana. V konkretnem primeru ko po izpodbijani sodbi versko prepričanje tožnice ter njegov vpliv na njeno osebnost, osebne in osebnostne značilnosti, niso bile okoliščine, ki bi bistveno vplivale na odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, zaradi česar se Vrhovnemu sodišču do zastavljenega vprašanja ne bi bilo treba opredeliti.

Dolžnik utemeljeno opozarja na povezanost elementov roditeljske pravice skrbi in vzgoje ter preživljanja. Če ločeno življenje staršev preneha zaradi (ponovnega) nastanka zunajzakonske skupnosti, v kateri je zagotovljena skupna skrb in preživljanje mladoletnega otroka, preneha pravica otroka do preživnine v denarju s samim nastopom tega dejstva (ex lege). Ta razlog je dopustno uveljavljati v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Ne gre za odpravo oziroma ukinitev preživnine s kasnejšo sodno odločbo (preoblikovanje v izvršilnem naslovu opredeljenega razmerja). Izvršilno sodišče le ugotavlja nastop v zakonu opredeljenih okoliščin, ki pomenijo prenehanje v izvršilnem naslovu opredeljene denarne obveznosti preživnine.

Ne gre za položaj iz 6. točke prvega odstavka 69. člena ZSDP, saj roditeljsko pravico izvršujeta oba starša sporazumno in ne le eden od staršev v celoti.

Tožnica je v tožbi pojasnila, da je v skladu s 312. členom ZPP pripravljena sprejeti drugo dajatev (denarno plačilo) kot fakultativno izpolnitev prvotne dajatve (izročitev pohištva). Že iz tožbenih navedb tako izhaja, da gre pri delu tožbenega predloga, ki ga je sodišče prve stopnje napačno štelo za podredni tožbeni zahtevek, za ponudbo nadomestne izpolnitve v skladu s 312. členom ZPP.

Ob ugotovljenih okoliščinah, ko se je mladoletni sin pravdnih strank v vtoževanem obdobju preživljal v okviru družinske skupnosti, skupaj z obema staršema in v skupnem gospodinjstvu, saj do sklenitve Sporazuma ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, tožnica do uveljavljanega verzijskega zahtevka ni upravičena.