VSRS Sodba I Ips 10890/2013-91

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se ne izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 5. 2013 spoznalo obsojenega A. A. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po tretjem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 (dejanji opisani pod točko I/1. in 2. izreka), dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 (dejanji opisani pod točko I/3. in 4. izreka), dveh kaznivih dejanj goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1 (dejanji opisani pod točkama II/1. in 2. izreka) in ponarejanja denarja po četrtem odstavku 243. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko III. izreka). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanji opisani pod točko I/1. in 2. določilo za vsako en mesec zapora, za dejanji opisani pod točko I/3. določilo kazen tri mesece zapora, za dejanje opisano pod točko I/4. določilo kazen en mesec zapora, za kaznivi dejanji pod točkama II/1. in 2. izreka za vsako en mesec zapora in za kaznivo dejanje pod točko III. izreka kazen dva meseca zapora, za tem pa mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbi 70.b člena KZ-1 je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov postopka. Sodba je postala pravnomočna istega dne.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je Vrhovni državni tožilec dne 15. 1. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, ker je sodišče v škodo obsojenca prekršilo kazenski zakon in z izrekom varnostnega ukrepa prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. V zahtevi navaja, da je sodišče obsojencu izreklo varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1, podlaga za takšno odločitev je bila v sklenjenem sporazumu o priznanju krivde med državnim tožilcem in obsojencem. Ker pa obsojenec ni bil spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, niti neprištevnosti, sodišče ni imelo pravne podlage za izrek varnostnega ukrepa po 70. b členu KZ-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojencu varnostni ukrep po 70. b členu KZ-1 ne izreče.

3Z zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena. Obsojenčev zagovornik v odgovoru na zahtevo podanem dne 18. 2. 2014 predlaga ugoditev zahtevi. Navaja, da je sodišče varnostni ukrep izreklo na podlagi dne 22. 2. 2013 sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, obsojenec se je res strinjal z izrekom tega varnostnega ukrepa (ambulantnega psihiatričnega zdravljenja odvisnosti od iger na srečo), ker je okrožni državni tožilec (kljub temu, da v spisu ni izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, ki bi ugotavljalo, da je obsojenec kazniva dejanja storil v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti) vztrajal, da je izrek tega varnostnega ukrepa pogoj za izrek sankcije opozorilne narave. Obsojenec je s takšnih zdravljenjem pri psihiatrinji dr. G. začel še pred sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde in je z njim nameraval nadaljevati, kar počne še danes. Navaja tudi, da je bil obsojenec v februarju letos obveščen, da na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe Okrajno sodišče v Kočevju na predlog Centra za socialno delo Kočevje vodi postopek za odvzem njegove opravilne sposobnosti zaradi izrečenega varnostnega ukrepa.

B.

4Sporazum o priznanju krivde(1) je v pisni obliki sklenjen dogovor med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal pred sodiščem. Sklenitev sporazuma je dopustna glede vseh kaznivih dejanj, vendar je po določbi drugega odstavka 450.b člena ZKP-K izključena možnost dogovora glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, varnostnih ukrepov, katerih izrek je po zakonu obvezen, ter glede višine s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, ki se obdolžencu mora odvzeti. Sklenjeni sporazum ne nadomešča obtožnega akta, saj je državni tožilec dolžan vložiti obtožnico ali obtožni predlog. O krivdi lahko sodišče odloča le na podlagi v obtožnem aktu opisanega kaznivega dejanja, sklenjen sporazum o priznanju krivde pa je le podlaga, da se o obtožbi ne odloča na glavni obravnavi, temveč po skrajšanem postopku - na naroku za izrek kazenske sankcije. Sporazum o priznanju krivde dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, potrdi v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. O sklenjenem sporazumu o priznanju krivde odloča sodišče (na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, če je bil sporazum sklenjen kasneje), pri tem pa sodišče skladno z določbo drugega odstavka 450. č člena ZKP presodi: (i) ali je sporazum v skladu z določbami 450. a, 450. b in 450. c člena ZKP in (ii) ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285. c člena ZKP(2). Sklenjen sporazum o priznanju krivde ne izključuje dolžne presoje sodišča glede ugotavljanja obstoja pravnorelevantnih dejstev in ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja: to je presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost bíti inkriminacije) ter, ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda), saj določba drugega odstavka 354. člena ZKP velja tudi za sodbo izdano na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde(3) ter zahteva presojo sodišča tudi glede skladnosti sporazuma z določbo drugega odstavka 450.b člena ZKP.

5Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje dani s kazenskim zakonikom določeni pogoji. Po določbi tretjega odstavka 70. člena KZ-1 se obvezno psihiatrično zdravljenje v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti samostojno izrečeta neprištevnemu storilcu, če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 70. b člena KZ-1 sme sodišče izreči storilcu, ki je storil protipravna dejanja v stanju neprištevnosti in sodišče ugotovi, da je takšno zdravljenje potrebno in da zadostuje zato, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj (prvi odstavek), ali storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po četrtem odstavku 70. a člena KZ-1 izpuščen na pogojni odpust (drugi odstavek). Glede na navedene zakonske določbe, vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70. b členu KZ-1B ugotovitev (sodišča), da je bil v času storitve protipravnega dejanja storilec v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti.

6O sklenjenem sporazumu o priznanju krivde in o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloča sodišče na naroku iz 285. č člena ZKP. Sodišče mora presoditi ali (i) je sporazum v skladu z določbami 450. a, 450. b in 450. c člena ZKP in (ii) ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285. c člena ZKP. Ob ugotovitvi, da kateri izmed teh pogojev ni podan, mora sodišče sporazum zavrniti in postopek nadaljevati kot da obtoženec krivde po obtožbi ne priznava. Vendar pa določba drugega odstavka 450. b. člena ZKP (po kateri predmet sporazuma ne morejo biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, varnosti ukrepi, kadar so obvezni ter odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi) in določba 450. c člena ZKP (glede dogovora o kazni oziroma opozorilni sankciji) zavezujeta tudi državnega tožilca, ko sklepa z obtožencem sporazum o priznanju krivde in ki sklenitve takšnega sporazuma zato ne sme pogojevati z izrekom kazni, opozorilnih sankcij ali varnostnih ukrepov za izrek katerih v konkretnem primeru ni zakonske podlage, pa čeprav obtoženec soglaša tudi s takšnim dogovorom v sporazumu.

7V konkretni zadevi je okrožno državno tožilstvo dne 27. 2. 2013 zoper obsojenca vložilo neposredno obtožnico zaradi kaznivih dejanj poslovne goljufije, goljufije in ponarejanja denarja ter predlagalo, da sodišče obsojenca po opravljeni glavni obravnavi spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj ter mu izreče kazen in varnostni ukrep po 70. b členu KZ-1. Iz opisa dejanj v obtožnici ne izhaja, da bi bila obsojenčeva prištevnost v času storitve dejanj kakorkoli okrnjena. Obtožnici je bil priložen sklenjen sporazum o priznanju krivde z dne 22. 2. 2013, v katerem je obsojenec priznal krivdo za vsa v obtožnici očitana mu kazniva dejanja, stranki pa sta se dogovorili, da se obsojencu izreče opozorilna sankcija (pogojna obsodba v kateri se mu določi enotna kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let) ter varnostni ukrep po 70. b členu KZ-1. Sporazum, ki je vseboval tudi dogovor o izreku varnostnega ukrepa po 70. b členu KZ-1 je tako vseboval določbo, ki ne sme biti predmet sporazuma, saj za izrek tega varnostnega ukrepa obsojencu niso bili izpolnjeni pogoji iz 70. b člena KZ-1, pa čeprav je obsojenec (ki se je kot izhaja iz obrazložitve obtožnice, že pred sklenitvijo sporazuma začel zdraviti v psihiatrični ambulanti zaradi psihičnih težav, ki so posledica patološkega hazardiranja) na izrek tega varnostnega ukrepa pristal. Sklenjen sporazum o priznanju krivde je vseboval izrek o varnostnem ukrepu po 70. b členu KZ-1, za katerega izrek ni bilo zakonske podlage. Zato bi sodišče (kljub strinjanju obsojenca v sklenjenem sporazumu o izreku tega varnostnega ukrepa) ob presoji zakonitosti sklenjenega sporazuma o priznanju krivde moralo ugotoviti, da je sporazum sklenjen v nasprotju z določbo drugega odstavka 450. b člena ZKP in skladno s tako ugotovitvijo sporazum zavrniti, ker je v sporazumu dogovorjen izrek varnostnega ukrepa bil nezakonit.

8Z izrekom varnostnega ukrepa po členu 70. b KZ-1 v izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da se obsojencu ne izreče varnostni ukrep po členu 70. b KZ-1, pri tem pa se do ostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti (ali bi sodišče smelo obsojencu izreči pogojno obsodbo z varstvenim nadzorom po 63. členu KZ-1 ali odrediti eno od navodil iz 65. člena KZ-1) ni opredeljevalo, saj niso v povezavi s konkretno zadevo.

----

Op. št. (1): XXVI. poglavje ZKP-K (členi 450. a - 450. č).

Op. št. (2): Prvi odstavek 285. c člena ZKP določa, da če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava predsednik senata presodi (i) ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja (ii) ali je bilo priznanje dano prostovoljno in (iii) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013.