450.b člen ZKP

Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema. V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev. Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame. Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpli

Kot je v sporazum o priznanju krivde dovoljeno vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je vanj dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih. V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.

Sodna praksa na področju kazenskih sankcij se zaradi možnosti rešitve zadeve s sporazumom o priznanju krivde in priznanjem krivde sedaj ustvarja tudi s kaznovalno politiko državnega tožilstva. Ta se namreč pri sporazumu o priznanju krivde z obdolžencem pogodi o naravi in višini kazni, kar mora sodišče, če sprejme sklenjeni sporazum, upoštevati v celoti in v dogovorjeno kazen ne more poseči. Pri priznanju krivde pa sodišče ne sme izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. S tem torej državni tožilec tudi sam kreira kaznovalno prakso in je zato kot državni organ tudi sam dolžan upoštevati omenjeni ustavni načeli, ki sta tudi sicer že upoštevani v tožilskih internih aktih. V Splošnem navodilu o pogojih ter o predlaganju sankcij v primerih priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki ga je izdal Generalni državni tožilec Republike Slovenije dne 30.5.2022 je namreč v 6. členu navedeno, da mora biti izhodišče za višino predlagane kazenske sankcije pretežno v skladu s sankcijami, ki jih sodišča izrekajo ter objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja. Navedena ustavno pravna izhodišča so pomembna za oceno primernosti zaporne kazni, ki je

Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.

Obdolženec je priznal, da je storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot je bilo opisano v obtožnici in je podpisal sporazum o priznanju krivde zanj. Priznal je torej, da si je z očitanim ravnanjem protipravno prilastil v izreku sodbe navedeno tovorno vozilo z ocenjeno tržno vrednostjo 38.333,68 EUR (brez DDV) ter tovor, vreden 58.030,00 EUR, kar skupaj znaša 96.363,68 EUR, to pa je znesek, ki je bil oškodovanki priznan na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom zahtevka pa je bila napotena na pravdo.

Volja strank sporazuma o priznanju krivde pravno učinkuje oziroma zamejuje polje sodnega odločanja le glede vprašanj, ki so v sporazumu izrecno dogovorjena. Odločanje o izostalih vprašanjih, vključno z izrekom fakultativnega varnostnega ukrepa, pa ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja volje strank.

V obravnavanem primeru izrečene sodbe na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ne zajema pritožbeno problematiziranega (fakultativno določenega) varnostnega ukrepa odvzema predmetov, bi dodajanje te kazenske sankcije v sodbo, glede na navedene zakonske podlage in upoštevaje sprejeta stališča sodne prakse, pomenilo nedovoljeno dopolnjevanje volje strank.

V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pomeni naknadno določen odvzem predmetov nedovoljeno dopolnjevanje volje strank, zato sodišče tega ukrepa, potem ko je sporazum enkrat sprejelo, ne bi smelo izreči.

Zato je za presojo o tem, ali je v tem primeru, ko ni sporno, da v postopku osebnega stečaja oškodovana družba svoje terjatve ni prijavila in da so obtožencu bile odpuščene vse terjatve, ki so nastale do dne 30. 7. 2014, med katere spada tudi terjatev oškodovane družbe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno učinek oziroma posledice zaključenega postopka osebnega stečaja presojati po zakonu, ki je veljal v času pravnomočnosti izdaje odločbe v postopku osebnega stečaja, ta pa je v konkretnem primeru Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Novela ZFPPIPP-G), ki je bil objavljen v Uradnem listu 11. 4. 2016 in je začel veljati 26. 4. 2016. S to novelo pa je bila v drugem odstavku člena 408 dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti tudi ne učinkuje za povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali pa iz hude malomarnosti.

Sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in njegovih sestavin ne spreminja.

ZKP v prvem odstavku 450.č člena določa, da o sporazumu o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem, odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. O navedenem sporazumu bi torej moralo odločati sodišče v ustrezni sestavi, to pa je senat, sestavljen iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov, in ne predsednica senata, saj se obdolženka pravici do zbornega sojenja ni odpovedala. Sporazum o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec, predstavlja le podlago za presojo sodišča, enako kot če obdolženec krivdo po obtožbi prizna. Tudi v tem primeru o sprejemu priznanja odloča senat po posvetovanju, razen če se je obdolženec zbornemu sojenju odpovedal.

Skladno s 1. točko prvega odstavka 450.b člena ZKP se obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita o kazni oziroma opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni. Iz navedene določbe torej izhaja, da mora biti v sporazumu, v kolikor obstaja soglasje med strankama, jasno navedeno, na kakšen način naj se kazen zapora izvrši. Iz sklenjenega sporazuma o priznanju krivde v obravnavani zadevi pa način izvršitve kazni ne izhaja. A to ne pomeni, da dogovorjena kazen zapora desetih mesecev implicitno pomeni tudi dogovor o njeni efektivni izvršitvi. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi tretjega odstavka 450.b člena ZKP utemeljeno odločilo o tistem, kar ni bilo ali ni moglo biti predmet sporazuma, torej tudi o načinu izvršitve kazni.

Obsojenec se je med pogajanji znašel v situaciji, ko sta mu grozili dve različni obtožbi. V primeru, če bo krivdo priznal, mu je bila ponujena milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in s tem tudi bistveno nižji kaznovalni okvir. V primeru, če bi se s strani obsojenca zatrjevane okoliščine, da je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, izkazale za resnične, bi navedeno lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj.

Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja. Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma. Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.

Iz določbe drugega odstavka člena 450.b ZKP sicer izhaja, da predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja, vendar, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je zoper obtoženca bila vložena obtožnica že 14. 4. 2014 in je obtoženec bil ves čas uvedbe postopka nedvomno seznanjen, katera kazniva dejanja se mu očitajo in kakšna je njihova pravna opredelitev, kot tudi, kakšne so predpisane sankcije v primeru storitve očitanih kaznivih dejanj, zato je potrebno sklenjen sporazum med obtožencem in državno tožilko, ki se je sklepal tudi ob prisotnosti obtoženčevega zagovornika, ki sedaj vlaga pritožbo, presojati kot celoto, torej, tudi glede pravne opredelitve, s katero je bil obtoženec pred tem seznanjen.

Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum. Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih po