63. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirano pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izreklo drugo, in sicer strožjo kazensko sankcijo, ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državna tožilka navedeno sankcijo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, je s tem podala predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti.

Po določbi 64. člena KZ-1 sodišče izreče ukrep varstvenega nadzorstva, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (drugi odstavek 63. člena KZ-1), ki ga sodišče izreče za določen čas v mejah preizkusne dobe določene s pogojno obsodbo. Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvedbo tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe. Navedeno zakonsko določbo je po oceni višjega sodišča potrebno razumeti na način, da je varstveno nadzorstvo določeno že v izrečeni pogojni obsodbi tako glede obsega navodil in časa trajanja varstvenega nadzorstva. Ker je to določeno za določen čas med preizkusno dobo, to pa je že ob izreku pogojne obsodbe in določitvi trajanja preizkusne dobe, trajanja varstvenega nadzorstva izven okvira določenega s izrečeno pravnomočno sodbo, ni moč podaljševati.

Pritožbeno sodišče sprejema logične zaključke izpodbijane sodbe, da je pravilno, da so besede zapisane v slovenskem jeziku, saj je oškodovanec izpovedoval v slovenskem jeziku, izpovedal je o tem, kakšne grožnje mu je izrekel obdolženec in kako so le-te vplivale nanj.

Glede pogojne obsodbe z varstvenim nadzorom, ki vključuje pomoč, nadzor ali varstvo, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji po 63. členu KZ-1, šele nato sodišče (ob izrečenem tovrstnem ukrepu) lahko odredi eno ali več navodil po 65. členu KZ-1. To pomeni, da obveznosti kot jih določa 63. člen KZ-1, ni mogoče zamenjevati z že omenjenimi navodili, ki dejansko pomenijo le neke vrste "nadgradnjo" prej omenjene kazenske sankcije.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili v času storitve vseh obravnavanih kaznivih dejanj pri obdolženki zavestna kot voljna sestavina psihološkega pogoja prištevnosti, bistveno zmanjšani (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in da se je kljub navedenemu zavedala, da je zalezovanje druge osebe, poškodovanje tuje lastnine in lažno sporočanje nevarnosti prepovedano, pa je dejanja kljub temu hotela storiti, saj je bila jezna na oškodovanko in druge zaposlene v šoli, iz katere je bila po konfliktu s sošolcem izključena.

Ustavne pravice niso absolutne in jih je mogoče omejiti z zakonom, vendar KZ-1 sankcije prepovedi nadlegovanja s telekomunikacijskimi sredstvi ali kakšnimi drugimi sredstvi za komuniciranje ne predpisuje, zato pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom takšnega navodila ne more vsebovati. Za izločitev sodnika ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje stranke, da mu navedeni sodnik ne bo sodil pošteno, temveč mora biti podan nek objektivni pogoj za izločitev sodnika. Navedeno je lahko bodisi povezanost sodnika s strankami ali oškodovanci v kazenskem postopku, ali pa konkretno ravnanje sodnika, na podlagi katere je mogoče sklepati, da si je sodnik o zadevi vnaprej ustvaril neko mnenje, prepričanje, ki ga bo vodilo pri odločitvi in ne bo odločal na podlagi izvedenih dokazov. Obtoženi se ima možnost izreči o modifikaciji oziroma spremembi obtožnice ter, v kolikor to šteje za potrebno, podati dodaten zagovor, ugovora pa ZKP ne predvideva. Okoliščina, da je obtoženi dejansko prišel pred odvetniško pisarno oškodovanca, kot je to napovedal v mailih, za obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja ni odločilna, ker so bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni