65. člen KZ-1

V delu izpovedi, ki jo problematizira zagovornik, in sicer glede okoliščin, ki jih je oškodovani B. B. izvedel od žene, prav tako oškodovane C. C., pritožbeno sodišče ne prepozna zatrjevane procesne ovire, s katero skuša prepričati zagovornik. Ključno je namreč zgolj, da je oškodovani B. B. zares izpovedal po lastni volji, želji in brez kakršnihkoli pritiskov s strani države. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da obdolženčev oče povsem "navadna" priča in v prostem izpovedovanju ni obremenjen s postopkovnimi pravili prenosa informacij oziroma vsebine izjav, danih s strani privilegiranih oseb, ki zavezujejo policiste ali določene uradne osebe, ki so vodile postopek zoper obdolženega.

Po določbi 64. člena KZ-1 sodišče izreče ukrep varstvenega nadzorstva, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (drugi odstavek 63. člena KZ-1), ki ga sodišče izreče za določen čas v mejah preizkusne dobe določene s pogojno obsodbo. Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvedbo tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe. Navedeno zakonsko določbo je po oceni višjega sodišča potrebno razumeti na način, da je varstveno nadzorstvo določeno že v izrečeni pogojni obsodbi tako glede obsega navodil in časa trajanja varstvenega nadzorstva. Ker je to določeno za določen čas med preizkusno dobo, to pa je že ob izreku pogojne obsodbe in določitvi trajanja preizkusne dobe, trajanja varstvenega nadzorstva izven okvira določenega s izrečeno pravnomočno sodbo, ni moč podaljševati.

Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 134.a členu KZ-1. Vsi zakonski znaki so konkretizirani in omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, določitev predmeta postopka oziroma dokazovanja in obrambi sporočajo, kaj je predmet obtožbe. Iz opisa dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno časovno obdobje, znotraj katerega se obdolžencu očita izvrševanje kaznivega dejanja, in sicer od maja 2018 do 10. 5. 2019. Nadalje opredeljena so ravnanja, ki se očitajo obdolžencu, konkretiziran pa je tudi nadaljnji zakonski znak, to je prestrašenost oškodovanca in njegovih bližnjih.

Obtoženi je nedvomno izvrševal verbalno kot tudi fizično nasilje nad oškodovanko, vendar je bilo nasilje, predvsem verbalno, vsaj deloma vzajemno, prav tako oškodovankin strah ni dosegal praga intenzivnosti, ki se zahteva za izpolnitev podrejenega položaja. Glede na njune stike, ki so tudi med posameznimi epizodami nasilja ter celo med veljavnostjo ukrepa prepovedi približevanja potekali tudi na pobudo oškodovanke, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka obtožencu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim družila na podlagi lastne svobodne volje in odločitve. Pritožbeni senat zaključuje, da je tako podan vsaj razumen dvom o obstoju podrejenega položaja oškodovanke v konkretnem razmerju z obtoženim, kar pomeni, da mu kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni dokazano. V konkretni zadevi je obtoženčevo izjavo, da "ima ror, s katerim bo vse navrtal", nedvomno treba razumeti kot grožnjo s smrtjo z uporabo strelnega orožja, kar objektivno gledano predstavlja grožnjo, zmožno povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje ali telesno celovitost pri vsak

Če v sodbenem izreku in tudi v obrazložitvi sodbe ni naveden pravni predpis za sprejeto odločitev (varstveno nadzorstvo v pogoji obsodbi), je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (člen 364 v zvezi s členom 359 ZKP).

Pritožbeno sodišče sprejema logične zaključke izpodbijane sodbe, da je pravilno, da so besede zapisane v slovenskem jeziku, saj je oškodovanec izpovedoval v slovenskem jeziku, izpovedal je o tem, kakšne grožnje mu je izrekel obdolženec in kako so le-te vplivale nanj.

V postopku za preklic pogojne obsodbe, v kateri so določena navodila, se smiselno uporablja določilo člena 506 ZKP. Če se pravnomočno navodilo v takšnem postopku spremeni, potem sodišče o tem odloči s sodbo, ne pa s sklepom.

Glede pogojne obsodbe z varstvenim nadzorom, ki vključuje pomoč, nadzor ali varstvo, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji po 63. členu KZ-1, šele nato sodišče (ob izrečenem tovrstnem ukrepu) lahko odredi eno ali več navodil po 65. členu KZ-1. To pomeni, da obveznosti kot jih določa 63. člen KZ-1, ni mogoče zamenjevati z že omenjenimi navodili, ki dejansko pomenijo le neke vrste "nadgradnjo" prej omenjene kazenske sankcije.

Za podaljšanje ukrepov po ZPND morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (prvi odstavek 19. člena ZPND), izkazano pa mora biti tudi, da izrečeni ukrepi niso zalegli.

Obsojeni je na naroku v postopku za preklic pogojne obsodbe sicer imel možnost izjasniti se glede očitkov, da je kršil navodilo prepovedi približevanja žrtvi, vendar pa mu sodišče prve stopnje, kot utemeljeno zatrjujejo pritožniki, ni dalo možnosti, da bi se neposredno soočil z očitki oškodovanke, kateri se glede na navodilo določeno v izrečeni pogojni obsodbi ne sme približati na razdaljo manjšo od 100, saj oškodovanke ni zaslišalo, temveč je svoje zaključke o obsojenčevih kršitvah oprlo zgolj na obvestila policijske postaje. Prav tako obsojencu ni bila dana možnost, da bi se lahko izjasnil glede vsebine poročil CSD. S takšnim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča kršilo načelo kontradiktornosti in neposrednosti izvajanja dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba.

Obstoj zakonskega znaka „spravljanja v podrejen položaj“ je lahko razviden že iz opisa siceršnjega ravnanja storilca (v opisu dejanja v izreku sodbe).

Ustavne pravice niso absolutne in jih je mogoče omejiti z zakonom, vendar KZ-1 sankcije prepovedi nadlegovanja s telekomunikacijskimi sredstvi ali kakšnimi drugimi sredstvi za komuniciranje ne predpisuje, zato pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom takšnega navodila ne more vsebovati. Za izločitev sodnika ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje stranke, da mu navedeni sodnik ne bo sodil pošteno, temveč mora biti podan nek objektivni pogoj za izločitev sodnika. Navedeno je lahko bodisi povezanost sodnika s strankami ali oškodovanci v kazenskem postopku, ali pa konkretno ravnanje sodnika, na podlagi katere je mogoče sklepati, da si je sodnik o zadevi vnaprej ustvaril neko mnenje, prepričanje, ki ga bo vodilo pri odločitvi in ne bo odločal na podlagi izvedenih dokazov. Obtoženi se ima možnost izreči o modifikaciji oziroma spremembi obtožnice ter, v kolikor to šteje za potrebno, podati dodaten zagovor, ugovora pa ZKP ne predvideva. Okoliščina, da je obtoženi dejansko prišel pred odvetniško pisarno oškodovanca, kot je to napovedal v mailih, za obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja ni odločilna, ker so bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni