VSL sodba I Cp 2852/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker naj bi tožena stranka s članki posegla v njegovo čast in dobro ime. Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.499,000 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse z zakonom predvidene pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, če pa to ne, potem naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Največji del pritožbenih navedb utemeljuje pritožnikovo stališče, da je sodišče materialnopravno napačno presodilo, da je tožena stranka ravnala v dopustnih mejah svobode novinarskega izražanja. Utemeljuje, da so številni deli več člankov (predvsem pa naslovov) žaljivi in tudi neresnični. Sodišču očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Te se nanašajo predvsem na to, da se sodišče do več konkretiziranih gradnikov procesnega gradiva ni opredelilo. Pritožba opira svoje navedbe tudi na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice ter Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Toženi stranki znova očita, da je ravnala neprofesionalno. Pri tem opozarja, da mu pri sestavi prvega članka ni dala možnosti, da se v zakonskem roku izjavi o informacijah, ki so predmet nameravane objave. Pritožba je izrazito obsežna, zato pritožbeno sodišče besedila sodbe na tem mestu z njenimi navedbami ne bo obremenjevalo, marveč jih bo v bistvenem delu smiselno povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorilo.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v tej pravdi uveljavlja odškodnino zaradi zatrjevanega posega v njegovo osebnostno sfero. Vidika osebnostne sfere, ki naj bi bila po tožbenih navedbah ranjena, sta tožnikova čast in dobro ime. Ta poseg naj bi povzročila tožena stranka z nizom člankov, ki so se, strnjeno povedano, nanašali na problematiko sprejemanja Občinskega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPN) občine Ljubljana. Osrednje vprašanje, ki ga je v člankih razvijala tožena stranka, se nanaša na zvezo med nekaterimi pravnimi subjekti, ki so pred sprejetjem OPN kupili zemljišča na robu Ljubljane, ter tožnikom, ki je župan občine Ljubljana. Tožena stranka se brani, da je v dopustnih mejah izvrševala svobodo (novinarskega) izražanja iz 39. člena Ustave, tožeča stranka pa trdi, da je to mejo prekoračila (zlorabila) ter da je zato sama prizadeta v osebnostnih pravicah iz 35. člena Ustave. Nobena od obeh ustavnih pravic ni absolutna. Naloga sodišča je zato, da upoštevaje konkretne okoliščine tega primera razreši kolizijo, v kateri sta se znašli obe pravici ter odgovori na vprašanje, ali je bilo ravnanje tožene stranke še v dopustnih mejah pravice iz 39. člena Ustave ali pa je, nasprotno, te meje prestopilo in tako nedopustno poseglo v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. Reševanje kolizije teh dveh pravic je bilo že večkrat predmet sodnih postopkov. Predvsem v judikaturi Ustavnega sodišča RS in v judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) so se tako oblikovala merila, katerih uporaba naj zagotovi, da bo spoštovano načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, z vidika pravne predvidljivosti pa tudi načelo pravne države (2. člen Ustave).

6Sodišče prve stopnje je odgovorilo na konkretizirane očitke tožnika, ki se nanašajo na posamezne članke, dele člankov in na posamezne naslove. Prav tako se je celostno opredelilo do celotnega konteksta tega ustavnopravnega in odškodninskega primera. Pri tem je upoštevalo predvsem naslednja dejstva:

- da je tožnik kot župan mesta javna osebnost;

- da se tematika člankov nanaša na vprašanje sprejemanja OPN, ki je v pristojnosti občine Ljubljana, katerega župan je tožnik;

- da je podan javni interes glede obravnavane problematike;

- da je glede na objektivne okoliščine (ki jih sodišče nadrobno predstavi) imela tožena stranka upravičen razlog, da je verjela v resničnost zapisanega (navsezadnje neresničnost bistvenega niti ni bila dokazana).

7Pravni sklep sodišča prve stopnje je, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj je v celoti varovano s svobodo (novinarskega) izražanja. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na merila predhodnih sodnih odločb. Pritožbeno sodišče s takšnim pravnim sklepom soglaša. V nadaljevanju bodo navedeni razlogi, zaradi katerih so po stališču pritožbenega sodišča drugačna stališča pritožnika neutemeljena. Razloge bo pritožbeno sodišče podalo v dveh sklopih. Najprej bo sodbi sodišča prve stopnje pritrdilo s celostnim pogledom na celotno zgodbo, v kateri naj bi drug ob drugega trčila koncentrična kroga iz 35. in 39. člena Ustave. V drugem delu pa bo odgovorilo še na konkretne pritožbene očitke, ki se v velikem delu argumentirano nanašajo tudi na številne posamične dele in delčke novinarske zgodbe, ki je s tožnikovega vidika sporna oziroma natančneje rečeno, ki je s tožnikovega vidika nedopustna in je ne bi smelo biti.

O dopustnem uresničevanju svobode novinarskega izražanja v konkretnem primeru:

8Določba prvega odstavka 39. člena Ustave se glasi: „Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.“

9Navedena določba predstavlja izhodišče za vse ustavnopravne tipe svobode izražanja. Nekatere oblike svobode izražanja poleg vseh bistvenih opredelilnih prvin splošne svobode izražanja, obenem vsebujejo še takšne dodatne lastnosti, da so se skozi pravni razvoj osamosvojile v samostojne tipe (topose). Takšen primer sta npr. svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave). Samostojen tip pa je tudi svoboda novinarskega izražanja, ki pa je kljub temu urejena v (glede svobode izražanja) „matični“ določbi 39. člena Ustave.

10Vsem oblikam svobode izražanja je lastno to, da so že same po sebi pomembna ustavna vrednota (1). Svoboda izražanja je neločljiv del splošne človekove svobode. Brez svobode izražanja se občutek svobode docela izgubi. Posameznik se brez občutka, da se sme svobodno izražati, znajde ne le v komunikacijski, marveč tudi v miselni zadregi ter v zadregi glede splošne svobode svojega ravnanja (35. člen Ustave) (2).

11Svoboda novinarskega izražanja pa ima še posebno dodatno težo. Teorija (3) poudarja njen dvojni vidik, aktivni in pasivni. Tako ustava po eni strani varuje pravico do posredovanja informacij in mnenj, po drugi strani pa pravico javnosti, da je obveščena. Slednji, torej pasivni vidik je nepogrešljiv temelj demokratične družbe (4). Tako teorija kot judikatura izrecno opozarjata na specifično povezavo med svobodo izražanja in načelom demokracije. (5)

12Le ob ustrezno širokem razumevanju svobode izražanja lahko mediji opravljajo svoje družbeno poslanstvo. To pa je med drugim tudi v obveščanju o dejstvih, ki so za javnost pomembna. Brez obveščenosti o teh dejstvih je namreč demokracija zamejena na formo periodičnih volitev, ki jo napolnjuje le še goli pristop političnega marketinga. Takšna demokracija pa je vsebinsko prazna in je torej ni. Normalna javna diskusija pa ni omejena zgolj na poročanje o dejstvih, marveč tudi na podajanje vrednotnih sodb, na vrednotno kritiko, na podajanje drugačnih stališč ter na kontrolo oblasti. (6) Takšno javno izražanje namreč vzpodbuja dvom, iskanje resnice, borbo s predsodki, soočenje z drugačnimi pogledi, prevrednotenje pogledov na družbena vprašanja itd.

13Iluzija je, da sta pri izražanju vsebina in oblika ločeni. Način izražanja (torej oblika) namreč že pomeni izražanje in s tem torej tudi samo vsebino. Svoboda izražanja se zato nanaša na oboje: na vsebino in na način izražanja (obliko). Jezik kot komunikacijsko sredstvo je vselej posrednik med našim notranjim svetom in drugimi posamezniki. Ko se torej izražamo, se ne izražamo le dobesedno, marveč tudi prek številnih verbalnih figur kot so na primer metafore, besedno slikanje, ironija, aluzije, oksimoroni (bistroumni nesmisli), z vzbujanjem asociacij itd. Uporaba vseh navedenih komunikacijskih sredstev je načelno dopustna. Da je praksa ESČP široko zasnovani svobodi izražanja izrazito naklonjena pa morda najbolje ponazarja del obrazložitve v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7.12.1976 (7): „Pluralizem, tolerantnost in širina, brez katerih ni demokratične družbe, terjajo, da se določba o svobodi izražanja uporabi ne le, ko gre za informacije in ideje, ki so sprejete z odobravanjem, so nežaljive oziroma nemoteče, temveč tudi v primerih, ko so le-te žaljive, šokantne in moteče.“

14Svoboda izražanja seveda ni absolutna. Omejena je, tako kot vse ostale pravice, s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Dopustna omejitev (legitimni cilj) svobode izražanja je tako lahko tudi čast in dobro ime drugega posameznika. Vendar: tožnik je absolutna javna oseba „par excellence“ (8). Zanj zato velja, da mora na rovaš svoje časti in dobrega imena trpeti večje omejitve, kot bi jih bil dolžan trpeti sicer. To velja, če je tema novinarskega izražanja takšna, da se javnosti tiče. V obravnavani zadevi brez dvoma gre za prav takšno temo. Gre namreč za vprašanja, ki se nanašajo na stičišče zasebnega interesa tožnika in/ali z njim interesno (družinsko, poslovno in/ali prijateljsko) povezanih oseb na eni ter izključno javne zadeve (sprejemanje OPN) na drugi strani. Takšno stičišče pa je v resnici še bolj utemeljeno predmet javnega interesa kot pa javna zadeva sama po sebi.

15Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen (9). V bistvu je omejen na škodoželjno poročanje in na izrazito malomarno novinarsko ravnanje.

16Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se je v luči prej opisanih omejitev vprašalo, ali je imela tožena stranka v resničnosti realno podlago za svojo zgodbo (vključno z namigujočimi, metaforičnimi naslovi). Kajti, če te podlage ne bi imela, potem bi šlo lahko vsaj za malomarno novinarsko ravnanje in s tem za zlorabo svobode izražanja. Sodišče prve stopnje je kot odgovor na to, osrednje vprašanje, ugotovilo naslednje oporne točke v zunanjem pojavnem svetu, ki so toženo stranko napotile k tkanju obravnavane medijske zgodbe:

- dejstvo, da je prodajalec zemljišč (A.S.) prejel dopis, kjer je kot pošiljatelj naveden direktor nepremičninske agencije, čeprav se je kasneje izkazalo, da naj bi bil v resnici prekrito anonimen (priloga B4);

- vsebina prej navedenega dopisa, ki tvori ogrodje zgodbe (dopis namreč govori o J. J. kot kupcu nepremičnin, dalje o sestanku v prostorih podjetja T., ki da se ga je udeležil tudi gospod K. Š., dalje o tem, da naj bi bil kupec navidezno gospod K. Š., ker je pač pravi (tj., ekonomski) kupec sin župana ter o tem, da je bila pogodba realizirana in zato nepremičninska agencija od prodajalca zahteva plačilo provizije);

- po sledeh citiranega dopisa so novinarji pridobili (neenotne) izjave udeležencev: prodajalca A. S., direktorice nepremičninske agencije N. J. in K. Š. ter jih korektno predstavili v članku;

- poslovne povezave med tožnikovo družino in družino K. Š., ki izhajajo iz javnih evidenc (glej razloge v 28., 29., 30. in 31. točki izpodbijane sodbe);

- javne evidence (Ajpes), ki so izkazovale lastništvo družb in zemljiškoknjižni podatki o tem, kdo je postal lastnik spornih nepremičnin.

17Že oporne točke, ki so povzete v prejšnji točki, so dovoljšnja realna podlaga, da se je tožena stranka smela lotiti novinarske zgodbe, ne glede na možnost, da bo s tem prizadeta tožnikova javna podoba. Javnost namreč ima utemeljen interes, da se takšna zgodba medijsko razplete. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, (10) se namreč sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja (39. člen Ustave) in z njim povezanim načelom demokracije (1. člen Ustave).

18Niti sodišču prve stopnje niti pritožbenemu sodišču se ni treba opredeljevati do tega, ali je vsebina člankov tožene stranke resnična. Podlaga odločitve o dopustnem izvrševanju svobode novinarskega izražanja je namreč drugačna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost ključnih dejstev v celotni zgodbi. Poleg dejstev, ki jih je predstavila, pa si je tožena stranka upravičeno zastavljala tudi nadaljnja vprašanja. Glede na gradivo, ki ga je imela tožena stranka ter glede na splošno znana dejstva (o pomenu sprejemanja OPN), si je tako utemeljeno zastavljala vprašanja o stičišču zasebnega interesa s tožnikom povezanih oseb na eni ter javnega interesa na drugi strani. Vprašanja, ki se ob tem porajajo, so številna ter jih je dopustno zastavljati v medijih, četudi odgovorov nanje novinar ne pozna oziroma še posebej, če odgovorov ne pozna (saj bi v tem primeru več ne zastavljal vprašanj, marveč postavljal trditve). V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. To bi namreč svobodo izražanja v resnici izvotlilo. Popolna resničnost (spoznavna gotovost) je gnoseološko nedosegljiva (11). Vselej gre le za bolj ali manj verjetne ugotovitve. Nazadnje pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s tem, da je tožena stranka ostala v dopustnih mejah svobode novinarskega izražanja, ko je članka naslavljala z metaforičnimi in provokativnimi naslovi. Oboje, metaforika in provokativnost v naslovih namreč izvirata iz vprašanj, ki se ob korektno predstavljenih dejstvih, porajajo sama po sebi.

19V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče odgovorilo še na tisti del pritožbenih navedb, na katerega doslejšnja obrazložitev vsaj implicitno še ne odgovarja.

Odgovor pritožbenega sodišča na preostale pritožbene navedbe:

20Pritožnik se sklicuje na izpovedbo priče N. J., s čimer utemeljuje neresničnost navedb v prvem članku (A2). Res je, priča N. J. nekaterih navedb iz članka z naslovom Česar se dotakne župan J., se spremeni v zlato sinovega prijatelja K. Š., v svoji izpovedbi ni potrdila. Vendar pa gre za tiste drobce celotne novinarske zgodbe, ki so tako z vidika posega v tožnikovo čast in dobro ime, kakor z vidika vprašanja skrbnega novinarskega ravnanja, nepomembni. Priča je tako potrdila, da se je v zvezi s prodajo zemljišč zgodil sestanek v prostorih družbe T., na katerem so bili prisotni A. S. (prodajalec), J. J., K. Š. in ona. To, ali so se ti štirje sestali na njeno iniciativo, kot je zapisano v članku, ali pa na iniciativo koga drugega, je za to pravdo nepomembno. Prav tako ni pomembno, kdo je koga pripeljal na ta sestanek (se pravi: kako se je našel kupec). Ost članka je, da so bili tožnikov sin J. J., K. Š. in prodajalec očitno povezani in to je priča z izpovedbo o sestanku potrdila. Kajti, kaj bi sicer skupaj počeli na sestanku, ki se je nanašal na nakup spornih zemljišč? Pritožba opozarja na pričino izpovedbo, češ da ni res, da bi novinarjem F. dajala podatke. To je sicer res izpovedala, kaj pa je bilo s tem mišljeno, pa ni jasno. Zanesljivo je namreč to, da je obenem izpovedala, da je z novinarji F. govorila po telefonu ter da je bilo govora prav o tem, o čemer je bilo potem govora tudi v delu članka pod nadpisom kaj pravi posrednica v tem članku. Kontakt med novinarji tožene stranke in N. J. je bil kot tak tudi predstavljen v članku. Tudi izpodbijana sodba je pričino izpovedbo upoštevala povsem korektno.

21Ko pritožba trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o izpovedbi priče N. J. graditi na gradivu Komisije državnega zbora, tega svojega očitka ne konkretizira. Če pritožba meri na procesno kršitev, potem je treba poudariti, da je bila priča N. J. zaslišana v tem pravdnem postopku. Ta njena izpovedba je torej dokaz z zaslišanjem priče. To, kar je govorila drugje, se ne šteje za izpovedbo priče. Če bi se, potem bi bilo to v nasprotju s kontradiktorno zasnovo pravdnega postopka ter v nasprotju z načelom neposrednosti. Če pa je v gradivu Komisije državnega zbora kaj takšnega, kar bi bilo z vidika dokaze ocene pričine izpovedbe v tem postopku lahko pomembno, bi moral to pritožnik konkretizirati v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na pravilnost le tega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti pritožbeni očitki, kot že povedano, konkretizirani.

22Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni naredilo dokazne ocene pričine izpovedbe, da je bil na sestanku prisoten J. J.. Dokazna ocena je vsebovana v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

23Pritožbeni očitek, da je v članku (A2) navedba, češ da je N. J. poslala dopis, čeprav je to očitna neresnica, se spreneveda pred celotnim člankom, v katerem je dvakrat jasno in korektno navedeno, da je N. J. zanikala, da bi ta dopis poslala ona.

24Ko pritožnik sodišču očita, da „se ni ukvarjalo z izpovedbo M. Š., ki je izrecno povedal, da pri nakupu spornih nepremičnin ni sodeloval J. J.“, ne pojasni, zakaj naj bi bila ta izpovedba sploh pravno relevantna za ta postopek. O tem, kaj je govoril M. Š. namreč članek sploh ne govori. Drugače je bilo glede njegovega brata K. Š.. Ta je namreč novinarjem tožene stranke rekel, da J. z nakupom nima nič in takšno njegovo izjavo so novinarji tožene stranke korektno povzeli tudi v članku (A2). Kar je M. Š. izpovedal v tem pravdnem postopku, pa za nazaj na presojo novinarskega ravnanja tožene stranke seveda ne more vplivati.

25Pritožnik problematizira razloge na 9. strani izpodbijane sodbe (12), ki se nanašajo na zapis o prijateljstvu med K. Š. in J. J. Odgovor pritožbenega sodišča je lahko le pojasnjevalne narave. Sodišče prve stopnje je štelo za bistveno to, da sta K. Š. in J. J. vsaj poslovno povezana. Tožena stranka je imela podlago za takšno izhodišče v javnih evidencah (AJPES). Zapis, da sta tudi prijatelja (in ne zgolj poslovna znanca), osti članka v ničemer bistveno ne spreminja. Četudi bi bil ta zapis neresničen in četudi za tak neresničen zapis tožena stranka ni imela realne podlage, pa je to za to pravdo nepomembno. V čem naj bi takšna trditev (tj., o prijateljstvu in ne zgolj o poslovni povezanosti) v članku namreč posegala v čast in dobro ime tožnika ali katerikoli drug vidik njegove osebnostne pravice?

26Pritožba trdi: „Trditev, da je podjetniška ideja K. Š., da kupi nezazidljiv travnik in pri tožniku, to je pri očetu svojega prijatelja, doseže zazidljivost in tako potrideseteri vrednost naložbe, je trditev o neresničnih dejstvih.“ Dejstvo, da je K. Š. kupil nezazidljiv travnik ter dejstvo, da je bilo to zemljišče tedaj predmet predloga OPN, sta točni dejstvi. Prav tako točno je tudi dejstvo, da sprememba namembnosti bistveno poveča vrednost nepremičnine. Morebitna šegavost glede „podjetniške ideje K. Š.“ v tem zapisu pa ni nekaj, kar bi posegalo v čast in dobro ime tožnika, saj se nanaša kvečjemu na motiv ravnanja K. Š..

27Občinski prostorski načrt sprejema Občina (drugi odstavek 11. člena in peti odstavek 14. člena ZPNačrt (13). Seveda je postopek sprejemanja le-tega zakonsko urejen tako po procesni kot po materialnopravni plati. Vendar pa sprejema brez politične odločitve nazadnje vendarle ni. Za to odločitev pa so pristojni občinski organi (14). Pritožbene navedbe, ki skušajo zmanjšati pomen župana pri sprejemanju OPN, so zato sprenevedave.

28Pritožnik sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, češ da se ni sklicevalo na določbe KZ-1 (15) iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Očitek ni utemeljen. Pravna podlaga obravnavane zadeve ni kazenskopravna, marveč ustavnopravna in civilnopravna. Osrednje materialnopravno vprašanje, s katerim se je moralo soočiti sodišče prve stopnje (za njim pa tudi pritožbeno sodišče) je, ali je tožena stranka na rovaš tožnikove časti in dobrega imena (kot sestavnega dela ustavnopravne varovane osebnostne sfere iz 34. in 35. člena Ustave) prekoračila dopustne meje svobode novinarskega izražanja iz 39. člena Ustave. Res je, da se sodna praksa večkrat opira tudi na abstrakten dejanski stan kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Vendar ne zato, ker bi bila to neposredna pravna podlaga in tudi ne zato, ker bi šlo za analogno uporabo, marveč zato, ker so v navedenih določbah uporabna merila za iskanje ravnovesja v luči tretjega odstavka 15. člena Ustave. Prav ta merila pa je sodišče prve stopnje tudi uporabilo. To je storilo, ko je poudarilo pomen svobode novinarskega izražanja (16) in ko se je spraševalo o tem, ali je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje novinarske zgodbe (17).

29Trditev pritožnika, ki na merila iz KZ-1, navezuje dejansko trditev, da je tožena stranka vedela, da so informacije neresnične, pomeni nekonkretizirano, pavšalno nasprotovanje drugačni dejanski podlagi sodbe. Na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka vedela za neresničnost informacij. Navsezadnje tudi sedaj (glede bistvene osti v spornih člankih) ni prav nobene podlage za tak sklep. Pritožba pa je nekonkretizirana in pavšalna, ker sploh ne pove, katere informacije konkretno naj bi bile neresnične in na čem utemeljuje sklep, da naj bi tožena stranka za to neresničnost vedela in torej namenoma objavljala nekaj neresničnega.

30Pritožnik na toženo stranko znova naslavlja očitek, da je ravnala neprofesionalno (v nasprotju s 6. členom ZMed (18), da informacij ni preverjala tako, kot ji veleva Kodeks novinarjev Slovenije, predvsem informacij ni preverila pri tožniku. Tudi ta očitek ni utemeljen. Kodeks novinarjev Slovenije, na katerega napotuje 6. člen ZMed, v 2. točki določa, da mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožena stranka to tudi poskusila storiti. V 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je bilo ugotovljeno, da je informacije tožena stranka nameravala preveriti pri tožeči stranki in njegovem sinu, vendar ji to ni uspelo, kajti tožeča stranka je odgovorila, da bo odgovor posredovala v zakonskem roku, J. J. pa ni priklicala na telefon. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem zadostila merilom profesionalnega kodeksa ter s tem tudi merilom 6. člena ZMed. Tožnik je torej novinarjem tožene stranke imel možnost podati svojo plat zadeve, pa je ni, ampak se je skliceval na „zakonski rok“. Kakšen zakonski rok je imel pri tem v mislih, lahko pritožbeno sodišče le ugiba. Ne ZMed ne Kodeks novinarjev Slovenije namreč ne vsebujeta roka, ki bi ga imel posameznik na voljo, ko novinarji pri njem preverjajo informacije. Edini rok, ki ga v zvezi načelom audiatur et altera pars določa zakon, je rok za uresničevanje ustavne pravice do odgovora in/ali popravka (40. člen Ustave). Vendar je pravica do popravka in/ali odgovora povsem drug pravni institut (26. in 42. člen ZMed), ki se nanaša na položaj, ko je bil v medijih že objavljen prispevek. Tedaj lahko zainteresirana oseba v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedela za objavo obvestila, vendar najkasneje v treh mesecih od objave obvestila, zahteva objavo popravka (drugi odstavek 26. člena ZMed v povezavi z odločbo ustavnega sodišča, opr. št. Up-419/09-15, z dne 21.10.2010). O kakršnikoli analogni uporabi tega zakonskega roka ne more biti govora, kajti to bi nesorazmerno poseglo v svobodo novinarskega izražanja ter izničilo možnost ažurnega poročanja.

31Pritožnik skuša s sklicevanjem na članek Na J. občini se še naprej otepajo krivde prikazati, da je tožena stranka nedopustno zatrjevala, da je J. družini Š. pomagal priti do kmetijskega zemljišča, ki ga bo nato napravil zazidljivega. Ta članek se sklicuje na že objavljeno novinarsko zgodbo. Res je, da pri tem pretirava, saj o takšnih dejstvih (namreč, da naj bi pomagal priti do kmetijskih zemljišč) v izvornem članku (A2) ni bilo pisano. Vendar: ta članek (A5) v resnici ne prinaša ničesar novega. Trditev je zapisana v pogojniku. Poleg tega pa ne vsebuje konkretnih dejstev. Kaj naj bi namreč sploh pomenilo, da je pomagal priti družini Š. do kmetijskih zemljišč? Skratka, gre za navržen pogojnik, dejstva pa so vsebovana v izvornem članku. Dalje, tožena stranka v tem članku (notički) ni postavila takšne vzročne povezave (s takšno poanto), kot jo skuša prikazati pritožnik, češ: pomagal jim je priti do kmetijskih zemljišč, potem pa jih bo naredil zazidljive. V notički piše drugače, namreč, da naj bi jim pomagal priti do kmetijskih zemljišč, ki ga namerava občina spremeniti v zazidljivo. Pomen tako zasnovane povedi pa je drugačen. Tisto, kar je z vidika te notičke pomembno, pa je tudi to, da po že opisanem pogojniku, novinarka korektno povzame zanikanje tako s strani občine kot s strani tožnika.

32Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre pri vseh naslovih, ki so navedeni v 27. točki izpodbijane sodbe (19) za pretiravanja in metafore, ki so upoštevaje v uvodnem delu te sodbe opisane okoliščine (javna osebnost par excellence; tema, za katero vlada utemeljen interes javnosti; realne okoliščine, ob katerih se zastavljajo tovrstna vprašanja sama po sebi) dopustno izvrševanje svobode novinarskega izražanja. Ti naslovi v povezavi z vsebino člankov ne namigujejo na storitev kaznivega dejanja. O tem molčijo. Ti naslovi se predvsem sprašujejo o ozadjih, h katerim napeljujejo že obravnavana dejstva iz realnega sveta. Dejstvo je tudi to, da so družbe, ki so v lasti družin J. in Š. v določenih segmentnih med seboj povezane (ali pa so bile povezane (20)) ter da je celotna mreža teh gospodarskih družb za povprečnega državljana povsem nepregledna. Z vidika stvarnega pojavnega sveta, ki ga je večina ljudi vajena, gre za virtualen (stvarnemu pojavnemu svetu vzporeden) svet. Lastnost metafore je tudi to, da provocira z večpomenskostjo in da seže tja, kamor dobeseden jezik ne more. Tudi to sodi (morda mejno, a vendarle še vedno) k svobodi novinarskega izražanja pri zastavljanju vprašanj o kompleksnih in zapletenih družbenih razmerjih.

33Pritožbena prespraševanja o tem, da je tožena stranka z obliko poročanja zasledovala večjo branost, so ob dejstvu, da je šlo za temo, glede katere je podan izrazit interes javnosti, da se o njej javno govori, nepomembna in zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Drugače bi seveda bilo, če bi šlo za goli senzacionalizem v izključno komercialne namene. Tedaj bi bilo varstvo časti in dobrega imena na povsem drugačni vrednotni tehtnici. (21)

34Pritožnik napačnost izpodbijane sodbe utemeljuje tudi z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-1391/07 (zadeva Prijatelj proti Mladini) ter sodišču očita, da je namesto tega svoje razloge črpalo v ločenem odklonilnem mnenju sodnika Ribičiča. Očitek arbitrarnega odstopa od zavezujoče predhodne odločbe ustavnega sodišča, ki ga je zaslediti v teh pritožbenih navedbah, ni utemeljen. Najpogostejše izhodišče za obravnavanje precedenčnega učinka sodnih odločb, tako v pravni doktrini kot v (ustavno)sodni praksi je načelo enakosti (22). V povezavi s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom) vezanost na predhodne odločbe utemeljuje načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (23). Izhodišče takšnega pogleda izvira iz ustavno sodne prakse. Formula ustavnega sodišča se zato glasi: Iz ustavne določbe o enakem varstvu pravic izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako.

35V tako zasnovani formuli pa je obenem implicirana tudi že možnost za odstop od predhodnih odločb sodišč in od ustaljene sodne prakse. Odstop od predhodne sodne prakse, bodisi, da gre za običajni odstop oz. Ovrženje (24) (overrulling) bodisi, da gre za razlikovanje (25) (distinguishing) ali pa za pretehtanje (26) (outweighing), je nujen sestavni del sodnega prava. Že iz ustavnosodne formule, opisane v prejšnjem odstavku, sledi, da kakršenkoli že je odstop, ta ne sme biti samovoljen in arbitraren. Tako velja, da mora sodišče ta odstop posebej obrazložiti. Načelno tako velja, da je od ustaljene sodne prakse dopustno odstopiti tedaj, ko ima sodišče za to prepričljive razloge in razpolaga z boljšimi argumenti, kot so tisti, na katerih temelji ustaljena sodna praksa. Ti argumenti so lahko tako pravne kot dejanske narave. Argumenti dejanske narave bodo utemeljevali odstop, če gre za nove družbene razmere ali pa če gre za pomembna dejstva, ki jih sodišča doslej niso poznala. Prav slednje (se pravi: življenjski okvir, ki je bil podlaga za sprejem in uporabo določenega pravnega stališča v predhodni odločbi) pa je odločilnega pomena pri vprašanju, kaj je v predhodni odločbi (npr. vrhovnega ali ustavnega sodišča) tisto, kar zavezuje s precedenčnim učinkom.

36Pri analiziranju predhodnih odločitev sodišč so za nadaljnje odločanje relevantna le ključna dejstva primera v kombinaciji z odločitvijo sodišča. (27) „Ratio decidendi zato (dodalo prit. sodišče) ni nekaj, kar je trdno zakoličeno v obrazložitvi precedenčne sodbe, temveč je formula, ki je zmožna prilagajanja glede na silo poznejšega razvoja.“ (28)

37Ne glede na to, da je materialnopravno prepričanje pritožbenega sodišča takšno, kot je izraženo v odklonilnem ločenem mnenju sodnika Ribičiča (26) ter bi, če bi šlo za primerljivo zadevo, uporabilo metodo pretehtanja s podobnimi argumenti, kot jih je podal sodnik Ribičič (glej točke 14., 21., 23 in 31. ločenega mnenja), pa v resnici ne gre za primerljivi zadevi. Metaforika v naslovih v obravnavani zadevi se namreč navezuje na vprašanja, o katerih govorijo članki. To pa je drugače kot v primeru Prijatelj proti Mladini, kjer novinarjeva ostrina ni več prav nič uresničevala pasivnega vidika svobode novinarskega izražanja. V obravnavani zadevi pa ti naslovi storijo prav to: sprašujejo se o objektivno odprtih družbenih vprašanjih, katerih del je tudi tožnik kot župan glavnega mesta, torej kot trenutno vodilni lokalni politik, ki ima zato največji vpliv na spreminjanje namembnosti zemljišč. Glede na povezave prek gospodarskih družb, ki jih imajo (ali so jih imeli) tožnik, njegova sinova in kupci zemljišč (člani družine Š.), se je tožena stranka utemeljeno spraševala o odprtih vprašanjih. To je navsezadnje temeljno poslanstvo t.i. četrte veje oblasti.

38Pritožnik se sklicuje še na dve sodbi ESČP (Lingens proti Avstriji ter Thorgheir Thorgerison proti Italiji) ter na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 685/2004. Glede načelnih izhodišč v obeh odločbah ESČP je mogoče reči le to, da ni jasno, zakaj naj bi bila pritožniku v prid, glede odločbe vrhovnega sodišča pa, da gre za očitno napako, kajti citirana odločba nima nikakršne vsebinske zveze z obravnavano zadevo.

39Ker pritožba torej ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (procesno pooblastilo za to odločitev je podano v 353. členu ZPP (30).

40Ker narava odgovora na pritožbo ni takšna, da bi vsaj hipotetično (ob morebitni utemeljeni pritožbi tožeče stranke) lahko vplivala na položaj tožene stranke, ta vloga za pravdo ni bila potrebna. Ker je tako, pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov zanjo v skladu z merilom iz 155. člena ZPP, ni priznalo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej obširno Klemen Jaklič v: Komentar Ustave Republike Slovenije (urednik: L. Šturm), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 417-418 ter dopolnitev iz leta 2011, str. 576-588

(2) Glej tudi Andraž Teršek v: Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, 2007, str. 267: „ Pravica do svobodnega izražanja oziroma svoboda izražanja (Freedom of expression) v (virtualno prepostavljeni) hierarhiji temeljnih človekovih pravic in svoboščin nedvomno zaseda sam vrh, saj brez nje ni mogoče dejansko in učinkovito uresničevati številnih drugih pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.“

(3) Glej: Ada Polajnar - Pavčnik, Duševne bolečine zaradi posega v zasebnost s tiskom, Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri pravni fakulteti, Ljubljana 2006, str.68

(4) Andraž Teršek, nav. delo, prav tam.

(5) Klemen Jaklič, nav. delo (2002), str. 417 in na str. 417: „Tako US kot ESČP poudarjata, da gre političnemu izražanju v njegovi povezavi s svobodo tiska še posebej pomembno mesto in varstvo“. Avtor se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča: U-I-226/95, U-I-172/94 ter na odločbe ESČP: Lingens proti Avstriji, Sunday Times proti Združenemu kraljestvu ter Observer in Guardian proti Združenemu kraljestvu.

(6) Primerjaj K. Jaklič, nav. delo (2002), str. 419: „Argument, da se svoboda izražanja nanaša le na resnične vesti in informacije, ne vzdrži, saj se to ustavno jamstvo ne omejuje zgolj na preverljive podatke oziroma dejstva, temveč vključuje tudi mnenja, kritiko in špekulacije (Lingens v. Avstrija, 1986, A 103).“

(7) Povzeto po: K. Jaklič, nav. delo, str. 420

(8) O razvrstitvi subjektov glej: Andraž Teršek, nav. delo, str. 252 - 254

(9) Glej tudi K. Jaklič, nav. delo(2002), str. 425: „ESČP je zavzelo stališče, da je potrebno naštete omejitvene razloge (oziroma t.i. izjeme svobode izražanja) razlagati ozko in da mora biti kriterij nujnosti za katerokoli omejitev prepričljivo izkazan (Observer in Guardian v Združeno kraljestvo.“

(10) Čigar lista ima v mestnem svetu večino, kar je okoliščina, ki po splošno znanih demokratičnih izkušnjah napravi glasovanje v predstavniškem organu razmeroma predvidljivo.

(11) Skeptični ugovor je vselej prisoten že na ravni filozofskega spoznanja (prim. Andrej Ule, Logos spoznanja, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2001, str. 436). Na ravni vsakdanjega spoznanja, kamor sodi tudi novinarsko spoznanje, pa stopnja skepse le še narašča. Bolj, ko je predmet spoznavanja (ugotavljanja) kompleksen, zapleten, obsežen, večja je skepsa in manj zanesljivo je torej spoznanje. Ugotavljanje medčloveških razmerij, ki se kažejo prek izrazito zapletenih povezav gospodarskega statusnega prava , kjer se prepletajo lastniške, nadzorne in upravljalske vloge, je primer, kjer si novinar v večji meri zastavlja vprašanja, kakor pa daje zanesljive odgovore o resnici.

(12) Ti razlogi sodišča prve stopnje so naslednji: „Res je sicer, da toženka v zapisanem naslovu ni imela razloga verjeti v dejstvo, da je K. Š. prijatelj družine J., saj je k temu ne napeljuje nobena izjava udeleženih akterjev (A. S., N. J., K. Š.) niti listine, ki so ji bile na razpolago v času sestavka članka na A2. Je pa po oceni sodišča toženka na podlagi listin in izjav, ki so ji bile na razpolago (javne evidence – Ajpes) imela realno podlago za svojo oceno v resničnosti zapisanega. Trditev, da je K. Š. prijatelj tožnikovega sina J., je tako pripisati toženkinemu pretiravanju v zapisu naslova in povzetka članka, saj se ta trditev pojavi le na dveh mestih (naslov in povzetek članka v poudarjenem tisku), medtem ko je iz nadaljnje vsebine razbrati le poslovno povezanost imenovanih.“

(13) Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007 in nasl.)

(14) Pritožbeno sodišče zgolj primeroma navaja določbo prvega odstavka 46. člena ZPNačrt, ki se glasi: „Postopek priprave občinskega prostorskega načrta se začne s sklepom, ki ga sprejme župan in ga objavi v uradnem glasilu in v svetovnem spletu ter ga pošlje ministrstvu in sosednjim občinam.“

(15) Kazenski zakonik (Uradni list, št. 55/2008 ter poznejše spremembe)

(16) Primerjaj tretji odstavek v členu 158 KZ-1 o razžalitvi: „Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.“

(17) Primerjaj četrti odstavek iz člena 160 o žaljivi obdolžitvi: „Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen).„

(18) Zakon o medijih (Uradni list RS, št.35/2001 ter poznejše spremembe)

(19) Ti naslovi so: J. govori eno, kmetijsko ministrstvo drugo; Kako je J. spreminjal namembnost zemljišč; Župan J., je to še eno vaše parkirišče? S podnaslovom Ljubljanski župan bo čez dva tedna s spremembo prostorskih planov pozlatil še en travnik, ki je lasti povezane družbe; Župan J. trdi, da nima parkirišča; Novi Ljubljanski prostorski čudež ter Kdo bo v ponedeljek še obogatel skupaj z županom J.

(20) O tem ima sodba razloge v 28., 29., 30., 31., 32, 34., 39. in 40. točki obrazložitve

(21) Tako je bilo v zadevi VSL, I Cp 1808/2008, kjer je šlo za poseg v zasebnost z rumenim tiskom

(22) Tilen Štajnpihler: Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV založba, Ljubljana 2012, str. 38

(23) Prav tam.

(24) Podrobneje glej: T. Štajnpihler, nav. delo, str. 183 in nasl.

(25) Podrobneje glej: T. Štajnpihler, nav. delo., str. 176 in nasl.

(26) Podrobneje glej: T. Štajnpihler, nav. delo, str. 193 in nasl.

(27) Glej: Štajnpihler, nav. delo, str. 142

(28) Michael Zander, Law making process, Cambridge 2004, str. 274 – povzeto po: Štajnpihler, nav. delo, str. 143

(29) Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč odločba Up 1391/07 premalo upošteva aktivni vidik svobode izražanja ter se preveč osredotoča zgolj na pasivni vidik te svoboščine.

(30) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - Uradno prečiščeno besedilo, ter še poznejše spremembe tega predpisa)