1. člen URS

Predlog se zavrne.

Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi). V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek). Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države. Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno i

V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala banka kot upnica zoper potrošnika kot zastavitelja na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe. Kreditna obveznost z valutno klavzulo je bila vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF), dolžnik pa jo je bil obvezan plačati v obrokih v domači valuti (EUR) po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila. Sodišče druge stopnje je vezano na odločitev Sodišča EU, s katero je presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu in pri tem odložiti predlagano izvršbo. Sodišče druge stopnje meni, da slovenski izvršilni postopek že po svoji posebni naravi in njej prilagojenem sistemu pravnih sredstev omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno

Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo. Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe. V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodi

Sodišče prve stopnje je sledilo določilu drugega odstavka 73. člena ZIZ, ki pa celovito ne ureja vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru izselitve iz stanovanja, ki predstavlja dom tretje, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote. Tak položaj je zakonodajalec uredil glede odloga na predlog dolžnika v drugem odstavku 71. člena ZIZ, glede tretjega pa je podana pravna praznina. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je namen odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka.

V 19. členu ZKP je urejeno obtožbeno načelo ali načelo akuzatornosti. Funkcijo pregona lahko opravlja le upravičeni tožilec. Od uveljavitve Novele KZ-1C je v obravnavanem primeru upravičeni tožilec le zasebni tožilec, ne pa več državni tožilec. Iz razlage sprememb, ki jih je prinesla Novela KZ-1C in so objavljene v Poročevalcu Državnega zbora dne 21. 5. 2015, izhaja, da je bila sprememba drugega odstavka 168. člena KZ-1 predlagana zato, da bodo politični funkcionarji izvršilne veje oblasti in funkcionarji samoupravnih lokalnih skupnosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pregon lahko izvrševali le še preko zasebne kazenske tožbe in ne več na podlagi njihovega predloga. Sprememba se nanaša na uradne osebe - funkcionarje iz 1. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 (poslance Državnega zbora, člane Državnega sveta in občinske svetnike), na funkcionarje Vlade Republike Slovenije (predsednika vlade, ministre, državne sekretarje) in na funkcionarje samoupravnih lokalnih skupnosti, to je na župane in podžupane. Na ta način pa se sorazmerno okrepi varstvo svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), tako da bodo kazensko pravni (represivni) posegi države (način pregona) ne

Bistvo oznake upnika je v njegovi identifikaciji. Četudi je oznaka nepopolna, ni nujno da pomanjkljivost onemogoča identifikacijo upnika, kot je bil primer v obravnavani zadevi, saj je bila firma matične družbe od vsega začetka navedena kot del firme podružnice. V takem primeru uporaba 76. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki se nanaša na odsotnost pravne subjektivitete in s tem sposobnosti biti stranka v postopku, ni pravilna. Materialnopravna skladnost s prisilnimi predpisi razmejuje notarske zapise, ki so izvršilni naslovi, in notarske zapise (oziroma njihove dele), ki nimajo pomena izvršilnega naslova in iz tega izhajajoče vezanosti izvršilnega sodišča nanj (4. člen Zakona o notariatu - ZN, tretji odstavek 3. člena ZPP in prvi odstavek 17. člena ZIZ). Procesne obresti so izjema od splošne prepovedi anatocizma, zato je na mestu ozka, omejujoča razlaga. Določilo 381. člena OZ je pravilno razumeti tako, da so procesne obresti vezane le na zahtevek, ki vodi do pridobitve izvršilnega naslova, torej le na pravdni in sorodni postopek, ne pa tudi izvršilni postopek na podlagi že obstoječega izvršilnega naslova. Po pojasnjenem odklonilno stališče do procesnih obresti ve

Uporaba analogij v škodo upravičenca na področju pravic socialnega varstva ni dovoljena. Če zakon jasne omejitve za priznanje pravice do socialnega varstva ne predvideva, potem je tudi sodišče ne sme upoštevati. Glavni namen subvencije najemnine ni podpiranje najemodajalcev (z zakonitim ali nezakonito zgrajenim objektom), temveč najemnikov, ki so v hudi socialni stiski.

Ker je odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica v določenem obdobju nima pravice do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine (ker je imela v istem obdobju status zavarovanke), postala pravnomočna, je tožnica neupravičeno prejeto pokojnino za to obdobje dolžna vrniti. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb o dolžnosti vrnitve preplačila je zato neutemeljen.

Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je

Po vročitvi prvostopne odločbe o odmeri davka zastaranje odmere ne more več nastopiti. Zaradi tega dolgotrajno odločanje o pravnih pravnih sredstvih davčnega zavezanca ne povzroči zastaranja odmere.

Sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer ji tožnik očita arbitrarnost, ampak je štelo za bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka.

Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe