177. člen OZ

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

V obravnavani zadevi je tožnik v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ vložil tožbo zaradi povračila nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi bil prizadet zaradi trditev prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka), ki jih je ta podala v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 206/2019 in so navedene v tožbi pod točko II. Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med zgoraj navedenima človekovima pravicama po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju USRS). Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali za področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. V zvezi s pravico do izražanja pa je USRS v odločbi Up-614/ 15 z dne 21. 5. 20

Pri odmeri odškodnine gre za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Namen izjav tožencev je bil varovati koristi družbe in hkrati opozoriti javnost na sporna razmerja, kar je bilo storjeno v okviru pravice do svobodnega izražanja. V sodni praksi ni sporno, da ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve in da je pomembno, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.

Ni nujno, da je vsaka neresnična trditev protipravna. Če je bil tisti, ki je podal izjavo, v dobri veri in je imel sam pri tem resen namen, neresnično sporočilo ni protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.

Toženka si je, v tednu preden je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz sistema tožeče stranke na svoj osebni računalnik, USB ključ in zunanji disk poleg podatkov o strankah tožeče stranke, kontaktih, ponudbah in obiskih, prenesla tudi cenike tožeče stranke. Gre za podatke, ki so za tožnico strateškega pomena. Toženka ni dokazala upravičenega razloga za pridobitev teh podatkov. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 177. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke toženkine odškodninske odgovornosti po določbah OZ. Kot izhaja iz že navedenega, je toženkino ravnanje protipravno. Zaradi njenega ravnanja tožnici sicer ni nastala neposredna škoda, ker je bilo ravnanje pravočasno odkrito, ji je pa nastala škoda v višini storitev, ki jih je morala plačati zunanjim izvajalcem, da je odkrila toženkino ravnanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila tožnica, zaradi zavarovanja lastnih interesov, dolžna ukrepati in zgolj zaradi hitrega in učinkovitega ukrepanja, ji škoda, ki ji je zaradi toženkinega ravnanja grozila, ni nastala. Zato je odločitev sodišče prve stopnje, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženki naložilo v plačilo stroške, ki

Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da novinarka V.L. ni ravnala v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo in se ni v zadostni meri potrudila, da bi v zvezi s sporno informacijo, da je med preiskovanimi policisti tudi tožnik, pridobila odziv slednjega, kot ji to narekuje 3. točka Kodeksa novinarskega dela. Posledično imenovana ni z ustrezno mero skrbnosti preverila točnosti informacij, ki jih je želela uporabiti in objaviti, kot to določa 1. točka Kodeksa novinarskega dela, zato tudi ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost zapisanega.

Novinarski prispevki toženke so temeljili na javno objavljenih in prosto dostopnih podatkih. Tožnik je imel status relativne javne osebnosti v povezavi z največjim davčnim dolgom njegove gospodarske družbe ter kazenskim postopkom, ki se je s tem v zvezi odvijal. Pomembno poslanstvo novinarskega poročanja je v njegovi informativni funkciji. Prav mediji v najširšem pomenu so tisti, ki pogosto prvi zaznajo določen družbeni problem. Novinarsko delo tako predstavlja pomemben dejavnik pri raziskovanju in obravnavi pozitivne in negativne družbene realnosti.

Tožnik je kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o plačevanju davčnih obveznosti, zato so novinarji o tem lahko poročali. Tožena stranka dopustnih mej pri poročanju ni prestopila in je poročala na način, skladen s svojimi odgovornostmi in dolžnostmi. Celotno poročanje je bilo usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave (ad rem) in ni prešlo na osebno raven (ad personam), torej poročanje ni bilo izvedeno z namenom zaničevanja tožnika.

Bistveno za odločitev je, ali je imel novinar v trenutku objave prispevka upravičen razlog verjeti v resničnost informacij. Prepričanje v resničnost objavljenih informacij namreč izključuje protipravnost ravnanja.

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

Odvetnik, ki zastopa stranko, ki je vpletena v zadevo, o kateri ima javnost pravico biti obveščena, mora računati s tem, da se bo v tem kontekstu lahko v medijih poročalo tudi o njem. V tem obsegu je namreč relativno javna oseba, zato je njegovo polje pričakovane zasebnosti primerno ožje. Napoved sodnih postopkov iz ust odvetnika novinarju predstavlja pritisk, zato je novinar o tem lahko pisal in pri tem uporabil besedo „grožnja“. Toženec je namreč vedel, da je tožnik po poklicu odvetnik in ima kot tak vsakodnevno opravka z vodenjem sodnih postopkov, zato je tožnikovo napovedovanje sodnih postopkov lahko razumel kot grožnjo oziroma pritisk na svoje medijsko delo in o tem tudi obvestil javnost.

Nobena od petih spornih izjav, objavljenih v prispevku, ni bila neresnična in tudi ne žaljiva.

Ker že pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel avtor članka utemeljene razloge verjeti v resničnost spornih trditev, predstavlja zadostno podlago za zaključek o dopustnem izvrševanju svobode novinarskega izražanja, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do navedb tožeče stranke, da so sporne trditve o nezakoniti pridobitvi stanovanja neresnične.

Ožemalni stroj v obratovanju (ker ga poganja elektrika, ker mu je treba streči medtem ko so v gibanju tako transportni trak, na katerega se polagajo kože kot poravnalni in ožemalni valji, ker deluje z relativno veliko silo) je nevarna stvar in delo z njim je (toliko bolj, če je normirano in če hitrost, s katero se opravlja, vpliva na doseganje norme tudi drugih delavcev) nevarna dejavnost.

Če informacijam toženke ni mogoče očitati neresničnosti, je brezpredmetno razpravljanje o skrbnosti tožene stranke pri objavi takšne informacije.

Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je

Tožnik je zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa se zahteva tudi subjektivna komponenta: sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

Poseg v osebnostne pravice naj bi predstavljalo (interno) glasovanje za sklep oziroma vsebina tega sklepa, pri čemer niti glasovanje za sklep niti konkretni sklep sam – vsebinsko, ne pomeni negativne vrednostne ocene o tožnikovem delu. Tožnik kot direktor javnega podjetja je po položaju sodil v krog t. i. relativno javnih oseb. Človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup, teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije gre. Večina primerov iz (ustavno) sodne prakse se sicer nanaša na tehtanje pravice posameznika in pravice javnosti do obveščenosti, pri čemer so kršitve v teh primerih večinoma storjene s tiskom, a tam zavzeta materialnopravna stališča veljajo še toliko bolj za to zadevo, ko naj bi poseg v osebnostne pravice predstavljalo (interno) glasovanje za sklep oziroma vsebina tega sklepa, pri prvem tožencu pa še posredovanje vsebine tega sklepa medijem. Član organa pravne osebe za razliko od delavca pravne osebe ne more osebno odgovarjati. Če ima oškodovanec pri škodi, ki jo povzroči delavec pravne osebe, v primeru, da je ta ravnal namerno ali iz hude malomarnosti,