40. člen URS

Tožeča stranka zahteva objavo popravka za drugo - to je fizično osebo, ki ni stranka tega postopka, in ne le zase. Na ta način je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek širše, kot sega domet njenega pravnega interesa. Pogoj aktivne legitimacije vsaj v tem delu zahtevka ni izpolnjen. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja in vsebino objave.

Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed), v obravnavanem primeru torej podjetja A., d. o. o. Navedeno izhaja iz besedila 40. člena URS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Popravek lahko prizadeti zahteva le zase, ne more pa ga zahtevati še za tretjega. Če se popravek le v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena ZMed, kar narekuje zavrnitev zahtevka. Izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, med kolidirajočimi pravicami pa je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen URS). Popravka zato tudi ni mogo

ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.

Pravica do popravka je namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega (posameznika, pravne osebe, združenja), ki lahko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Z možnostjo objave popravka je posameznikov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, varovano je načelo enakosti orožij. Z navedeno pravico se varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka z zahtevanim in zgoraj povzetim popravkom omenjene trditve prikazala dejstva in okoliščine, s katerimi je spodbijala vsebinsko bistvo omenjene navedbe - opredelitev lastniške strukture podjetij kot hobotnice. Sporočilni pomen popravka te navedbe je jasen. Projektna podjetja s transparetnim lastništvom in jasnimi projekti nikakor niso hobotnica. Tudi s strani bank je zahtevana poslovna praksa, da se zaradi lažjega upravljanja s tveganji za tovrstne projekte uporablja projektna podjetja. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da že pri zahtevani popravi prve trditvi obstoji odklonitveni razlog za njegovo popravo, določen v drugi

Le tedaj, če je del popravka žaljiv ali če nasprotuje zakonu, je s tem že po logiki ureditve obremenjen celoten popravek, kajti ne odgovorni urednik ne sodišče ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati (prvi odstavek 27. člena ZMed), žaljive ali protizakonite vsebine pa ne objaviti. Iste logike ni mogoče prezrcaliti tudi v odklonilni razlog zveznosti med popravkom in obvestilom. Tako prezrcaljenje bi vodilo v iskanje majhnih delov besedila (npr. veznih povedi, kontekstualnih vidikov, prepričevalnih prijemov), ki se sami zase v resnici ne nanašajo na obvestilo, čeprav v še razumni meri gradijo sporočilnost besedila kot celote.

Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.

Vse navedbe v toženkinem prispevku se nanašajo na tožničino pridržanje tehnične opreme, temu pa sledi tudi tožničin popravek. Ker je tožnica tako le predstavila svojo plat zgodbe (pojasnila, zakaj je opremo pridržala), je s tem prispevala k argumentirani razpravi.

Že iz same vsebine prispevka, ki ga je toženka objavila in se nanaša na poslovanje Občine X. ter njeno razpolaganje z nepremičninami v lasti občine, izhaja, da obstoji javni interes, po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti o tem kako je tožnica poslovala z javnimi sredstvi in razpolagala z nepremičninami, ki so v lasti občine. V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine pretehta nad svobodo izražanja.

Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva poprave

Primarno je namen pravice do popravka omogočiti posamezniku, da učinkovito sodeluje v javni razpravi, ki posega v njegovo pravico ali pravni interes. Prizadeta oseba ima z uresničitvijo pravice do popravka možnost, da vpliva na to, kako se predstavi javnosti, in sicer tako, da se pred isto javnostjo prikaže njena plat zgodbe. Dobi možnost, da je slišana ("audiatur et altera pars"), javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje. S tem je varovan tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti.

Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.

V dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa. Objava kot celota je usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi. Velika spremljajoča fotografija, čeprav ne prikazuje tožnika, dopolnjuje, ponazarja, simbolizira in krepi sporočilno moč članka. Ko je tako, tehtanje med težo očitkov tožniku, podkrepljeno z osrednjostjo te tematike in dejstvom, da tožnik nastopa kot glavni protagonist v celotni zgodbi, pokaže, da dolžina popravka kljub temu, da nominalno presega število besed v novinarkinem besedilu, ni nesorazmerna. To še toliko bolj, ko temu dodamo preostale grafične učinke, ki poudarjajo, krepijo in ponazarjajo novinarkine očitke tožnikovi kandidaturi in bodejo v oči.

Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje. Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi. V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete. Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed). Četrti odstavek 26. člena ZMe

Izhodišče, da je treba zahtevani popravek obravnavati v razmerju do celotnega objavljenega prispevka, je zmotno. To bi držalo le, če bi prispevek posegal v sfero le enega posameznika oziroma če bi celoten prispevek posegal v materialnopravno sfero tožnika. Pa ni bilo tako, kot sta v isti sapi sodišči ugotovili že sami. Informacija o tožniku, ki je bila vpeta kot stavek, celo kot polstavek v neko širše besedilo s slikovnim prikazom, zgolj zaradi svoje skoposti v primerjavi s celotnim besedilom ne more izgubiti pomembnosti, od katere bi bila odvisna tožnikova pravica do popravka. Nasprotno stališče bi pomenilo, da posamezna beseda oziroma krajša besedna zveza nikdar ne more imeti take teže, da bi bilo v zvezi z njo mogoče zahtevati objavo popravka. Tako stališče bi bilo nevzdržno ter v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi zahtevami. Zlasti to velja za besede, ki niso enopomenske ter jim javnost (lahko) pripisuje različno vsebino, kar velja tudi za besedo "proticepilec".

Ker predlagana objava popravka ne vsebuje zanikanja bistva sporočila, v katerem je bil tožnik omenjen, je podan razlog za odklonitev objave iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Predlog je tudi predolg, saj je nesorazmerno daljši od obvestila.

Pravica do popravka pomembno posega v svobodo medijev, zato ne more biti vsebinsko neomejena, temveč sme prizadeta oseba na navedbe v obvestilu (prispevku, s katerim je bila prizadeta) odgovarjati bodisi le z zanikanjem bodisi še z navajanjem dejstev in okoliščin, ki spodbijajo odločilne navedbe v objavljenem obvestilu.

Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Gre za pravico posameznika, da s sredstvi medijskega prava brani svojo čas ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. Ker se mora skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, je to vodilo sodišče prve stopnje v zavrnitev zahtevka.

V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41. Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.

Bistveno je, da inkriminirani prispevek ne očita ničesar tožnici, temveč kvečjemu E. D. (in morda njenemu možu), zato je podan razlog za zavrnitev zahtevka iz drugega odstavka 35. člena ZMed (ni prizadeta pravica ali interes tožnika).