26. člen ZMed-A

Tožeča stranka zahteva objavo popravka za drugo - to je fizično osebo, ki ni stranka tega postopka, in ne le zase. Na ta način je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek širše, kot sega domet njenega pravnega interesa. Pogoj aktivne legitimacije vsaj v tem delu zahtevka ni izpolnjen. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja in vsebino objave.

Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed), v obravnavanem primeru torej podjetja A., d. o. o. Navedeno izhaja iz besedila 40. člena URS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Popravek lahko prizadeti zahteva le zase, ne more pa ga zahtevati še za tretjega. Če se popravek le v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena ZMed, kar narekuje zavrnitev zahtevka. Izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, med kolidirajočimi pravicami pa je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen URS). Popravka zato tudi ni mogo

ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.

Zakonska opredelitev popravka in predvideni odklonitveni razlogi upravičenca omejujejo z dveh, nasprotujočih si vidikov. Po eni strani mu nalagajo obrazloženost, vsebinski dialog z obvestilom in argumentirano razpravo, po drugi strani mu prepovedujejo preseganje (ne nujno enoznačno določljive) sporočilne vrednosti obvestila, pretirano dolžino, nesorazmernost, slogovno neustreznost (žaljivost). Iskanje prave mere ni vedno lahka naloga. V konkretnem primeru, ko je imela tožnica eno od osrednjih vlog v skoraj uro trajajoči, dinamični oddaji, v kateri so bili nanjo s strani različnih oseb naslovljeni številni, raznovrstni in hudi očitki, to velja toliko bolj. Drobnjakarsko osredotočanje na posamezne besede in besedne zveze, za kakršnega se zavzema toženka, bi tako že v metodološkem pristopu rušilo ravnotežje med pravico do objave popravka (40. člen Ustave) na eni ter pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) na drugi strani ter tehtnico nesorazmerno nagnilo v korist slednjih. Za uravnoteženje teh pravic v konkretnem primeru zadostuje že groba primerjava vsebine in trajanja obvestila ter vsebine in dolžine popravka, ki nedvomno po

Pravica do popravka je namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega (posameznika, pravne osebe, združenja), ki lahko v odzivu na objavljeno besedilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Z možnostjo objave popravka je posameznikov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, varovano je načelo enakosti orožij. Z navedeno pravico se varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka z zahtevanim in zgoraj povzetim popravkom omenjene trditve prikazala dejstva in okoliščine, s katerimi je spodbijala vsebinsko bistvo omenjene navedbe - opredelitev lastniške strukture podjetij kot hobotnice. Sporočilni pomen popravka te navedbe je jasen. Projektna podjetja s transparetnim lastništvom in jasnimi projekti nikakor niso hobotnica. Tudi s strani bank je zahtevana poslovna praksa, da se zaradi lažjega upravljanja s tveganji za tovrstne projekte uporablja projektna podjetja. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da že pri zahtevani popravi prve trditvi obstoji odklonitveni razlog za njegovo popravo, določen v drugi

Po oceni sodišča prve stopnje je tožnik s popravkom, v katerem zanika obstoj partnerskega razmerja s A. A., prav tako pa zanika, da bi mu A. A. vodila posle, brani svoje pravice in interese z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi (25 točka obrazložitve), s čimer se uresniči njegova pravica, da se objavi in sliši njegova plat zgodbe. Tožnik je s tem, ko je zanikal navedbe v obvestilu oziroma v prispevku medija in tudi prikazal nasprotna dejstva, varoval svoje interese. Pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj bi s tem nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe.

Le tedaj, če je del popravka žaljiv ali če nasprotuje zakonu, je s tem že po logiki ureditve obremenjen celoten popravek, kajti ne odgovorni urednik ne sodišče ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati (prvi odstavek 27. člena ZMed), žaljive ali protizakonite vsebine pa ne objaviti. Iste logike ni mogoče prezrcaliti tudi v odklonilni razlog zveznosti med popravkom in obvestilom. Tako prezrcaljenje bi vodilo v iskanje majhnih delov besedila (npr. veznih povedi, kontekstualnih vidikov, prepričevalnih prijemov), ki se sami zase v resnici ne nanašajo na obvestilo, čeprav v še razumni meri gradijo sporočilnost besedila kot celote.

Gola trditev, da je razlog za objavo negativnega članka v neuspešni vzpostavitvi sodelovanja med tožnikom in tožencem, ni popravek po ZMed, saj nima nikakršne vsebine.

Vsi popravki so objavljeni z istim naslovom, zato ni mogoče razbrati, na kateri članek se nanašajo, niti jih ni mogoče ločiti glede na datum objave, ker je na isti dan objavljenih več popravkov. Besedilo objavljenega popravka je napisano v pisavi enake velikosti in v enem delu, brez ločenih odstavkov. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tako objavljen popravek (z generičnim naslovom, v pisavi enake velikosti in v enem delu, brez ločenih odstavkov) ni ustrezen. Zaradi nepreglednosti se povprečni bralec težje osredotoča na vsebino, zato je občutno zamegljeno sporočilo popravka.

Poseg v tožničine pravice in interese je več kot očiten. Sporni zapis meri na to, da so tožničini (ekonomski) lastniki, torej njen personalni substrat, udeleženi v koruptivna dejanja, in to ne pri katerikoli dejavnosti, temveč pri samem nakupu tožnice. Navedeno nedvomno postavlja celotno tožničino delovanje pod sum korupcije. Ker ima takšen očitek močno negativno konotacijo, znatno vpliva na njen ugled.

Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.

Vse navedbe v toženkinem prispevku se nanašajo na tožničino pridržanje tehnične opreme, temu pa sledi tudi tožničin popravek. Ker je tožnica tako le predstavila svojo plat zgodbe (pojasnila, zakaj je opremo pridržala), je s tem prispevala k argumentirani razpravi.

Bistvo pravice do objave popravka je v tem, da se sliši druga stran (audiator et altera pars). Ni dvoma, da je tožnik upravičen tako do popravka napačnih ali neresničnih navedb v članku, pa tudi do navedbe drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku. To pravico mu daje določba četrtega odstavka 26. člena ZMed. V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZMed ima vsakdo, kateremu sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, pravico zahtevati brezplačno objavo popravka. Prizadeta oseba ima s tem možnost vplivati na to, kako se predstavi javnosti oz. ima možnost predstaviti svojo plat zgodbe. Kakšna pa mora biti vsebina popravka, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Če se popravek (le) v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena Zmed, kar narekuje zavrnitev zahtevka.

Po ustaljeni sodni praksi se očitne napake nanašajo na "tehniko pisne redakcije" oziroma na napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote in pomanjkljivosti glede oblike. Obravnavan primer je specifičen, ker se nanaša na navedbo sicer pravilno označene tožene stranke, ki pa po materialnem pravu ni pasivno legitimirana za zahtevek za objavo popravka. Iz tožbenega predloga nedvoumno izhaja, da je pritožnica zahtevala objavo popravka od medija in ne od odgovorne urednice. Pritožnica z argumentom, da je bila v prvi in drugi točki tožbenega zahtevka "mišljena" drugo tožena stranka, ne more uspeti.

Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva poprave

Primarno je namen pravice do popravka omogočiti posamezniku, da učinkovito sodeluje v javni razpravi, ki posega v njegovo pravico ali pravni interes. Prizadeta oseba ima z uresničitvijo pravice do popravka možnost, da vpliva na to, kako se predstavi javnosti, in sicer tako, da se pred isto javnostjo prikaže njena plat zgodbe. Dobi možnost, da je slišana ("audiatur et altera pars"), javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje. S tem je varovan tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti.

Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.

Kandidiranje za pridobitev in nadaljnje črpanje javnih sredstev EU nedvomno predstavlja vstop prve tožnice kot direktorice te družbe v prostor javnega zanimanja oziroma javno udejstvovanje. Že samo dejstvo, da gre za javna sredstva, ne omogoča drugačnega zaključka. Presoja sodišča prve stopnje, da ima prva tožnica kot direktorica pravne osebe (druge tožnice), ki se ukvarja (oziroma se je ukvarjala) s takšno dejavnostjo, status t. i. relativne javne osebe v zvezi s to dejavnostjo, je posledično materialnopravno povsem pravilna.