42. člen ZMed-A

Že iz same vsebine prispevka, ki ga je toženka objavila in se nanaša na poslovanje Občine X. ter njeno razpolaganje z nepremičninami v lasti občine, izhaja, da obstoji javni interes, po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti o tem kako je tožnica poslovala z javnimi sredstvi in razpolagala z nepremičninami, ki so v lasti občine. V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine pretehta nad svobodo izražanja.

Ustavna pravica do odgovora posega v ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Ne sme se sprevreči v pravico do dostopa do medijev. Med obema ustavnima pravica je treba poiskati ustrezno ravnovesje. Pravica do odgovora nastopi šele tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami, torej tedaj, ko objavljena informacija terja reakcijo v smeri bistvene dopolnitve.

Ker se sporna objava na TV nanaša na kritiko tožeče stranke, ko je izvrševala oblastno funkcijo države, ni mogoče ugoditi zahtevku za objavo popravka. Država sicer ima to pravico, vendar le v izjemnih primerih. Ustavna pravica do svobode izražanja ima odločilen pomen pri zagotavljanju delovanja najpomembnejših mehanizmov demokracije in je njeno temeljno poslanstvo zagotavljanje od predstavnikov oblasti nevsiljenih informacij.

Novinar je dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene. Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev. Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih, povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu pravnega standarda žaljivosti. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da ima tožnik pravico do odgovora. Tožnik namreč ne zatrjuje prizadetosti lastne pravice ali interesa, pač pa zahteva objavo odgovora v javnem interesu. Javni interes je namreč tisti kriterij, ki posameznika upravičuje do posega v svobodo tiska. Njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic, na eni strani svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave RS (ki je širši pojem za svobodo govora, tiska in vseh drugih oblik izražanja misli) in na drugi strani pravice odgovora po 40. členu Ustave RS. Kot javni interes je treba v obravnavanem primeru upoštevati predvsem interes madžarske manjšine, da je informirana o delovanju Zavoda za kulturo madžarske narodnosti kot krovne organizacije na področju kulturnih dejavnosti na narodnostnem območju madžarske manjšine in izpolnjevanju njegovih temeljnih nalog.

Odziv na navedbe, ki jih v spornem članku ni, ni popravek spornega članka, ker popravka ni mogoče enačiti s pravico do dostopa do medijev, ali da prizadeta oseba pove vse, kar ji leži na duši. Ker tožnikov popravek najmanj v 2., 6. in delno 5. odstavku teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje in ker zahtevku za objavo popravka ni mogoče ugoditi le delno (prvi odstavek 27. člena ZMed), je odločitev sodišča, ki je objavo popravka zavrnilo že iz tega razloga, pravilna.

Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava, društvo, katerega delovanje je vsekakor v določenem smislu v javnem interesu, vendar pa tožeča stranka zasleduje oziroma služi predvsem zasebnim interesom. Zgolj zatrjevanje dejstva, da prispevek tožene stranke nagovarja širšo javnost, zaradi česar naj bi bil po mnenju tožeče stranke že iz tega vidika podan javni interes, ne zadošča.

Predmet sodnega varstva je lahko izključno objava povsem identičnega zahtevka, kot je bil predhodno neuspešno uveljavljan zoper urednika. Zato so meje upoštevnega dejanskega stanja določene že z zahtevkom odgovornemu uredniku, predmet sodnega odločanja pa je izključno utemeljenost zavrnitve oziroma neobjave zahtevka, kakršen je bil predhodno uveljavljan. Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote, zato zahtevka ni mogoče razstaviti na tiste dele, ki določbam ZMed ustrezajo in na tiste dele, ki mu ne. Obstoj odklonitvenega razloga glede posameznega dela tako povzroči upravičeno zavrnitev objave.

Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) pri sporni objavi ne gre za medijsko dejavnost toženca v smislu medijskega poročanja, ampak za podajanje informacij v smislu ZDIJZ – sporna objava ni medijski članek ter uredniško ali avtorsko oblikovana vsebina, 2) toženec ni odgovorni urednik in ni pasivno legitimirana stranka, 3) niso podani vsebinski pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed. Ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

Dolžnost opredelitve pritožbenega sodišča obstaja le glede strankinih stališč in argumentov, s katerimi je utemeljila pravno sredstvo, ne pa tudi glede tistega, na kar je treba pri odločanju o pravnem sredstvu paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče meni, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tega ni treba posebej argumentirati. Temeljni pogoj za objavo popravka je, da se nanaša na predhodno objavljeno besedilo.

Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča – od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.

Pri presoji, ali je odgovorni urednik pravilno upošteval izključitveni razlog, ki se nanaša na vsebino predlaganega popravka (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), je treba upoštevati namen instituta pravice do popravka. Relevantno polje presoje je tako na eni strani omejeno s pravico tistega, ki mu je bila zaradi objavljenega obvestila prizadeta pravica ali interes, da od odgovornega urednika zahteva brezplačno objavo njegovega popravka objavljenega obvestila. Na drugi strani pa je to polje nedvomno omejeno tudi z interesom javnosti (javnim interesom), da se med stališči novinarja in predlagateljem popravka vzpostavi logičen diskurz ki bo uporabniku medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Ta interes nedvomno ni tako poudarjen kot pri presoji v zvezi s pravico do odgovora na objavljeno informacijo (primerjaj določbo 42. člena ZMed), vendar relevantnega vpliva ni mogoče izključiti.

Dvomljiva pomenskost v tehtanju položajev obeh pravdnih strank ne more iti na račun prikrajšanja ustavne pravice do popravka oziroma ne more biti razlog za poseg vanjo z zavrnitvijo objave popravka. Če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka, tožba ni dopustna. Omenjena zahteva namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe.

Odklonitveni razlog po peti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed ne predpostavlja, da mora tožena stranka zatrjevati, da bi objava popravka predstavljala poseg v njene osebnostne pravice; zadostuje, da sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera presodi, da je besedilo predlaganega popravka žaljivo.

Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je

Toženka je z objavo odgovora izpolnila tisto, kar ji je narekovala pravnomočna sodba odločba, vendar s takim ravnanjem ni izgubila pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva. Če bi z revizijo uspela, bi lahko v istem časopisu objavila tudi drugačen zaključek tega spora. Pri uveljavljanju pravice do objave gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih pravic: pravice do svobode izražanja (tudi tiska) iz 39. člena URS in pravice do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Zakonodajalec je pri tehtanju obeh pravic pravico do popravka in odgovora, ki posega v pravico do svobode izražanja, uredil tako, da je v ZMed določil pogoje, kdaj ima prva prednost pred drugo. V okviru zakonske ureditve išče ravnovesje med obema izvorno ustavnima pravicama tudi sodna praksa. Glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami.

Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaze drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

Drži sicer, da se žaljivost presoja objektivno, vendar slednje pomeni, da je pri presoji žaljivosti treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tistega, ki žali in osebe, ki ji je žaljiva izjava namenjena ter druge okoliščine primera.

Pravica do objave odgovora ni pravica dostopa do medijev in tudi ni izraz pravice svobode izražanja, pač pa vanjo posega. Zato že zakon, še v večji meri pa sodna praksa pri njunem varstvu opredeljujeta in iščeta ustrezno ravnovesje med tema pravicama. Tisti kriterij, ki posameznika upravičuje do posega v svobodo tiska, je javni interes. Zakon ne opredeljuje, kaj je javni interes. Zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic.

Prispevek, katerega objavo želi doseči v tem pravdnem postopku, pomeni že odgovor na odgovor(e) na njegov prispevek. S tem resda delno dopolnjuje prvotno sporočilo, a bistva (jedra) prvotnega, že objavljenega sporočila ne spreminja oziroma bistvena vsebina nadaljnjega prispevka obravnava isto, javnosti že predstavljeno temo. To pa pomeni, da v interesu javnosti ni (več) nadaljnje predstavljanje informacij o isti temi.