6. člen ZMed-A

Položaj medija iz 2. člena ZMed ni odvisen od tehnične oblike nosilca, na kateri je izdan, saj je to npr. lahko tako tiskana izdaja kot elektronska publikacija. Glede na to (zgolj) objave osebnega podatka v članku časopisa, ki ima status medija v smislu ZMed, ni mogoče obravnavati drugače kot, če je ta objavljen na kateri od ostalih oblik nosilcev za izdajo medijev. Takšne objave tudi ni mogoče šteti za zbirko osebnih podatkov po 5. točki 6. člena ZVOP-1. To pa pomeni, da objave osebnega podatka v prispevku medija, ni mogoče šteti za obdelavo podatka v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1, ki bi bila podvržena pogojem obdelave osebnih podatkov iz II. dela ZVOP-1 in sodnemu varstvu po 34. členu ZVOP-1. Drugačno stališče bi pomenilo, da so mediji onemogočeni pri opravljanju svojih nalog obveščanja in informiranja javnosti, ki se izvršujejo skozi ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin, kar bi pomenilo, da jim ni zagotovljeno okolje, ki je nujno potrebno za zagotavljanje svobode izražanja in obveščanja.

Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Novinarski prispevki toženke so temeljili na javno objavljenih in prosto dostopnih podatkih. Tožnik je imel status relativne javne osebnosti v povezavi z največjim davčnim dolgom njegove gospodarske družbe ter kazenskim postopkom, ki se je s tem v zvezi odvijal. Pomembno poslanstvo novinarskega poročanja je v njegovi informativni funkciji. Prav mediji v najširšem pomenu so tisti, ki pogosto prvi zaznajo določen družbeni problem. Novinarsko delo tako predstavlja pomemben dejavnik pri raziskovanju in obravnavi pozitivne in negativne družbene realnosti.

Tožnik je kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o plačevanju davčnih obveznosti, zato so novinarji o tem lahko poročali. Tožena stranka dopustnih mej pri poročanju ni prestopila in je poročala na način, skladen s svojimi odgovornostmi in dolžnostmi. Celotno poročanje je bilo usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave (ad rem) in ni prešlo na osebno raven (ad personam), torej poročanje ni bilo izvedeno z namenom zaničevanja tožnika.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je kljub temu, da je bilo predlagano le zaslišanje tožnika, zaslišalo obe pravdni stranki. V 257. členu ZPP je predviden dokaz z zaslišanjem strank. Tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank.

Zahtevani popravek ni nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se nanaša, zato ta razlog za zavrnitev njegove objave ni podan. Obvestilo obsega 1523 besed oz. 3348 znakov s presledki, zahtevani popravek pa 242 besed oz. 1507 znakov s presledki. Treba je upoštevati celotno osnovno besedilo, saj se celotno (posredno) nanaša na tožnico, ne pa gledati samo posameznih stavkov in izsekov, ki jo eksplicitno omenjajo. Tožnica s popravkom podaja svoje trditve o (ne)resničnosti dejstev, ki so v teh postopkih očitno sporna. To tudi po presoji pritožbenega sodišča presega to, čemur se reče popravek v širšem smislu, in je po ZMed dovoljen oz. predviden. Tožnica s svojim besedilom (...) ne odgovarja na objavljeno besedilo, ampak terja dostop do medija, do česar pa nima pravice, saj je zagotovljena uredniška svoboda oz. avtonomija ustvarjanja medijskih vsebin oz. programov.

Niti 6. niti 18. člen ZMed v pogledu urejanja odškodninske odgovornosti nista lex specialis, ki bi derogirala načelo respondeat superior, kot ga ureja 147. člen OZ.

Ob vložitvi tožbe zastaralni rok za škodo tudi v delu, ki se nanaša na prvi članek (31. 1. 2007), ni potekel (352. člen OZ). Glede na okoliščine tega primera ni neživljenjska ocena sodišča, da se vseh pet člankov presoja kot celoto, ne vsakega posebej, saj so med seboj povezani in gre za prvo objavo in nato nadaljevanje ene zgodbe o sporih med bivšima zakoncema pri dodelitvi mladoletne hčerke v varstvo enemu od staršev. Poleg tega je subjektivni triletni rok začel teči šele, ko je bil tožniku znan obseg njegove škode v obliki psihičnih bolečin in travm, ki pa so trajale dalj časa in ne le nekaj mesecev po objavi vsakega od spornih člankov. Prvotožena stranka odgovarja le za svoja ravnanja in ne za ravnanja drugih medijev, ki so tudi nedopustno posegli v tožnikove osebnostne pravice in mu povzročili škodo.

Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je

Protipravnost ravnanja toženke izvira iz načina poročanja, ki je bil usmerjen k razkrivanju osebnih podatkov tožnika javnosti, in senzacionalističen. Primerna teža je bila dana bistvenima okoliščinama, da je bil v obravnavanem primeru v prvi vrsti pomemben dogodek kot tak in da je šlo za osebo, ki ne nastopa v javnosti. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zahtevku za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravi je mogoče ugoditi zgolj v primeru, da je kršitev že nastopila in protipravno stanje še traja. Tudi ob najekstenzivnejšem tolmačenju določbe, ki jo zagovarja del pravne teorije, pa je zahtevi za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti moč ugoditi zgolj v primeru preteče nevarnosti, da bo do kršitve prišlo. Seznanitev javnosti z neresnično in žaljivo izjavo o drugem nujno protipravno posega v pravico te osebe do ugleda, saj se s takšno izjavo ne zagotavlja ne pozitivni, ne negativni vidik pravice do svobodnega izražanja.

Namen se nanaša na zavest o žaljivosti (neresničnosti) izjave in na hotenje novinarja, da se žaljiva (neresnična) izjava posreduje – kar predstavlja škodo v smislu drugega odstavka 170. člena ZOR, duševno trpljenje razžaljenega pa je le reflektirana manifestacija te škode (napisanega in objavljenega članka) ter pravno priznana oblika škode, zaradi katere lahko sodišče prisodi odškodnino.

Ustavno garantirane pravice niso absolutne in so omejene z enakovrednimi pravicami drugih, zato vsako poseganje vanje ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo (test sorazmernost). V spornem prispevku objavljene informacije so takšnega značaja, da lahko pripeljejo do oblikovanja negativnih vrednostnih sodb o posamezniku, zato je gotovo, da je bil interes tožeče stranke, da se te informacije ne razkrijejo javnosti, dejstvo, da so te bile objavljene brez njene privolitve, pa vodi v zaključek, da je s tem poseg v pravico do zasebnosti podan, za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v tem obsegu pa je ugotavljanje, ali so bile v prispevku objavljene informacije tudi resnične, nepomembno. Če resničnost objavljenih dejstev ni relevantna pri reševanju kolizije s pravico do zasebnosti, pa to ne velja v primeru posega v čast in dobro ime. Kodeks novinarske poklicne etike sicer govori o tem, da mora novinar, pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti (in ne, da mora pridobiti) odziv osebe, na katero se informacije nanašajo