VSRS Sodba X Ips 304/2010

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Kranj z dne 5. 8. 2008, s katero je bilo tožeči stranki z dnem prejema odločbe prepovedano podeljevanje in podaljševanje znaka „SQ – SLOVENSKA KAKOVOST“ elipsaste oblike, v sredini znaka sta črki S in Q, pod njima pa napis SLOVENIAN QUALITY – SLOVENSKA KAKOVOST (v nadaljevanju znak), ker potrošnike s svojim izgledom zavaja ali utegne zavajati glede glavnih značilnosti izdelka, kot na primer njegove prednosti, rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka, in s tem povzroča ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, kar ima lahko za posledico oškodovanje potrošnikov. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke z odločbo z dne 30. 10. 2008 kot neutemeljeno zavrnila.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe pridružuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se ob uporabi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. Svojo odločitev opira na določbe drugega odstavka 4. člena, prvega odstavka 5. člena in drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Obrazložilo je razloge za odločanje brez glavne obravnave, za nepritegnitev izvedenca in pojasnilo, da je inšpektor tožeči stranki prepovedal uporabo spornega znaka za naprej in ne za nazaj. Glede na take ugotovitve je zavrnilo tudi pavšalno zatrjevano kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom in do enakega obravnavanja.

3Revidentka vlaga revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Dovoljenost revizije utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da kot društvo zaradi svoje nepridobitnosti ne more šteti za podjetje po določbah ZVPNPP, potrošnikom ne zagotavlja blaga in storitev, zato tudi ne nastopa v razmerju do njih, kar velja le za prosilce za sporni znak. Sodišče je z zaključkom, da gre v tem postopku za nepošteno in zavajajočo poslovno prakso po 4. in 5. členu ZVPNPP, v nasprotju z določili 1. in 3. člena ZVPNPP širilo uporabo tega zakona na revidentko, s tem pa je tudi izrek inšpekcijskega ukrepa nezakonit. Nasprotuje neopravi glavne obravnave in zatrjuje, da je izpodbijana sodba neobrazložena, da zlasti ne vsebuje razlogov o dejanskem vplivu znaka na potrošnike, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo drugi odstavek 71. člena ZUS-1, zlasti pa je z izpodbijano odločitvijo kršeno ustavno načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona oziroma predpisa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje uporabe določb ZVPNPP za revidentko kot nepridobitno združenje v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti in nastopanjem v razmerju do potrošnikov ter vprašanje retroaktivne uporabe ZVPNPP. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Vsebina obravnavane zadeve je presoja zakonitosti izreka inšpekcijskega ukrepa po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP.

9ZVPNPP je začel veljati 16. 6. 2007, uporabljati pa se je – razen drugega in tretjega stavka 6. točke 10. člena, ki se nanaša na agresivne poslovne prakse – začel 1. 12. 2007. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov, ter ureja upravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov ter v pravni red RS prenaša Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 (v nadaljevanju Direktiva 2005/29/ES) o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005, str. 22).

10Podjetje je po drugi alineji 3. člena ZVPNPP pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na pravnoorganizacijsko obliko. Obveznosti, ki jih ima podjetje po ZVPNPP, imajo tudi zavodi in druge pravne osebe ter fizične osebe, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti, če zagotavljajo potrošnikom blago in storitve.

11Po četrti alineji istega člena so poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom. ZVPNPP nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov prepoveduje pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena) ter določa, da je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena (prva alineja drugega odstavka 4. člena). Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, kakor tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (prvi odstavek 5. člena), in sicer med drugim glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, poprodajnih storitev za potrošnike in obravnavanja pritožb, postopka in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka (druga alineja prvega odstavka 5. člena).

12Po prvem in drugem odstavku 12. členu ZVPNPP so za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona pristojni Tržni inšpektorat RS in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

13Iz preambule Direktive 2005/29/ES izhaja, da približuje zakonodaje držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z nepoštenim oglaševanjem, ki neposredno škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov in na ta način posredno ekonomskim interesom zakonitih konkurentov. Trgovcem (po b. točki 2. člena je to vsaka fizična ali pravna oseba, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo) prepoveduje, da ustvarijo lažen vtis o naravi izdelkov. Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa ta Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Da bi se zaupanje potrošnikov okrepilo, je treba splošno prepoved uporabljati tako za nepoštene poslovne prakse, ki se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med trgovcem in potrošnikom, kakor tudi ob sklenitvi pogodbe in med njenim izpolnjevanjem. Splošno prepoved sestavljajo pravila o dveh vrstah poslovnih praks, ki veljata za daleč najobičajnejši, to so zavajajoče in agresivne poslovne prakse. Namen te Direktive pa ni zmanjšati izbire potrošnikov s prepovedjo promocije izdelkov, ki so podobni drugim izdelkom, razen če ta podobnost povzroča zmedenost pri potrošnikih v zvezi s tržnim poreklom izdelka in je torej zavajajoča.

14Revidentka je kot društvo pravna oseba zasebnega prava (prvi odstavek 5. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in 2. člen Statuta revidentke). Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov, namen ustanovitve in delovanja društva pa ni pridobivanje dobička (prvi in tretji odstavek 1. člena ZDru-1). Ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen je ustvarjanje dobička ali društva, katerega izključna dejavnost je pridobitna dejavnost, niti ni dovoljeno delovanje takšnega društva (drugi odstavek 3. člena ZDru-1). Iz tega izhaja, da se lahko tudi društvo kot nepridobitno združenje ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki pa ne sme biti edina dejavnost društva in njen namen ne sme biti ustvarjanje dobička. Skladno s 7. členom Pravilnikov za pridobitev, dodelitev in uporabo modrega, zlatega in zelenega znaka (v nadaljevanju Pravilniki) se postopek za pridobitev pravice do uporabe kolektivne znamke „SQ“ financira na osnovi predplačila prosilca za znak. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, nesporno izhaja, da so bila tovrstna predplačila tudi opravljena, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek, da gre pri tem za pridobivanje sredstev v zvezi z nalogami in cilji, za katere je društvo ustanovljeno, torej za pridobitno dejavnost društva. Posledično je pravilen zaključek, da je revidentko mogoče uvrstiti pod pojem „podjetja“ iz druge alineje 3. člena ZVPNPP.

15Revidentka na trgu sama sicer ne ponuja izdelka (po ZVPNPP je to blago in storitev), označenega z znakom, ki ga podeljuje, vendar pa iz 11. člena Pravilnikov izhaja, da dobitniku pravice do uporabe te znamke dovoljuje njeno uporabo za označevanje proizvodov in storitev v nespremenjeni obliki, skupaj z zaporedno številko dokumenta SQ. S podelitvijo dovoljenja za uporabo svojega znaka (modre, zlate ali zelene barve) na izdelku ponudnika, pa je dejansko vzpostavljeno revidentkino razmerje do potrošnika. Tako je pravilen tudi zaključek upravnih organov in prvostopenjskega sodišča, da njeno ravnanje sodi pod pojem „poslovne prakse podjetja v razmerju do potrošnika“ iz četrte alineje 3. člena ZVPNPP.

16Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je, kot že rečeno, Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da revidentka ni preverjala, ali so bili za proizvod izpolnjeni pogoji iz 5. člena Pravilnikov (npr. % deleža slovenskega izvora, dokazila, čas prisotnosti na trgu), niti ni preverjala izpolnjevanja pogojev iz 4. člena Pravilnikov (ki se nanašajo na ustrezanje predpisom in standardom na slovenskem tržišču). Takšna poslovna praksa revidentke pa je zavajajoča, saj podeljeni znak potrošnike s svojim izgledom zavaja ali utegne zavajati glede glavnih značilnosti izdelka, kot na primer njegove prednosti, rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka, in s tem povzroča ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel (druga alineja prvega odstavka 5. člena ZVPNPP), kar ima lahko za posledico oškodovanje potrošnikov. Po presoji Vrhovnega sodišča je že po naravi stvari jasno, da je namen podeljevanja spornega znaka nekemu izdelku vzbuditi zaupanje potrošnikov in doseči, da bodo ločili tak izdelek od tistega, ki s spornim znakom ni opremljen. Vrhovno sodišče se zato strinja, da povprečen (slovenski) potrošnik zaupa, da kakovost izdelka, označenega z znakom, kakršnega (v različnih barvah) podeljuje revidentka, ustreza predpisom, njegovo kakovost šteje za odstopajočo oziroma boljšo od kakovosti proizvoda, ki takšnega znaka nima, in je zanj prav iz tega razloga tudi pripravljen plačati višjo ceno, kar lahko povzroči njegovo oškodovanje, saj glede na navedene dejanske ugotovitve podeljeni znak ni zagotovilo, da ima izdelek, ki mu je znak podeljen, zatrjevane lastnosti. Tako so bili po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP.

17Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi ugovor retroaktivne uporabe ZVPNPP. Ta zakon se je na podlagi določbe 16. člena (razen glede že omenjene izjeme) začel uporabljati 1. 12. 2007. Izpodbijano odločbo, s katero je bilo revidentki z dnem prejema te odločbe prepovedano podeljevanje in podaljševanje znaka, je tržni inšpektor izdal 5. 8. 2008. Do ugotovitve, ali gre pri ravnanju revidentke za nepošteno poslovno prakso in je posledično treba izreči inšpekcijski ukrep, je po naravi stvari lahko prišel le s preverjanjem postopkov za podelitev ali podaljšanje znaka, zaključenih pred uvedbo postopka, ki se obravnava v tem upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo pa tržni inšpektor ni na noben način posegel v že pred izdajo izpodbijane odločbe podeljene znake, temveč je prepovedal njihovo podeljevanje in podaljševanje le za naprej. V obravnavani zadevi zato ni prišlo do retroaktivne veljavnosti ZVPNPP.

18Sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato revidentka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta.

19Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, na kateri naj bi sodišče prve stopnje vpogledalo obe upravni odločbi, upravni spis, statut tožeče stranke, zbornika Slovenska kakovost 95/1996 in 1998/1999, zaslišalo njenega predsednika v zvezi z delovanjem tožeče stranke, namenom in načinom delovanja in financiranja ter zaslišalo pričo J. V. o okoliščinah v zvezi s postopkom podeljevanja in podaljševanja spornega znaka (načinom in obsegom preverjanja pogojev za podeljevanje). Pri tem pa ni obrazložila, katera dejstva, pomembna za odločitev, želi s temi dokazi dokazovati, torej presoja, ali bi izvedba teh dokazov lahko vplivala na odločitev, niti ni bila mogoča. Po presoji Vrhovnega sodišča dajejo listine v spisih dovolj podlage za odločitev. Opustitev glavne obravnave v tem primeru zato ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

20Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

21Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).