VSRS Sklep II Ips 29/2009

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 8.763,14 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencu odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 11.086,46 EUR z zamudnimi obrestmi, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne in da je tožnik dolžan plačati tožencu odmerjene pravdne stroške. V ostalem je pritožbi zavrnilo in odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Proti obsodilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je vložil toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno v letu 1999 in da je do vložitve tožbe 23. 12. 2003 potekel triletni subjektivni zastaralni rok. Tudi v primerih, ko prometno nesrečo povzroči neznano vozilo, je treba uporabiti prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) glede začetka teka zastaranja. Tožnik je mogel vedeti, od koga je potrebno zahtevati plačilo odškodnine že takoj po končanem zdravljenju in tedaj je začel teči triletni zastaralni rok. Če se v primernem roku ne najde povzročitelj prometne nesreče, začne zastaralni rok teči po preteku tega roka, katerega pa je potrebno ugotavljati od primera do primera. Nadalje trdi, da sodba prvostopenjskega sodišča nima razlogov, zakaj ni mogoče toženca oprostiti plačila odškodnine na podlagi prvega odstavka 177. člena ZOR. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo tudi 178. člen ZOR namesto 177. člen ZOR o objektivni odgovornosti. Ležeč človek na cesti pomeni nepričakovano oviro, katere voznik motornega vozila na cesti ne more pričakovati, zato se je taki oviri zelo težko izogniti. Reakcija voznika neznanega vozila je bila pravilna, saj se je izognil ležečemu človeku, trčenja po tem manevru pa ni bilo mogoče več preprečiti. Šlo je za višjo silo, zaradi česar bi bilo treba tožnikov zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče pomanjkanja razlogov v sodbi prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj ni podana višja sila, ne more samo odpraviti. Zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zaključilo, da ta kršitev ni podana in da se lahko sodbo prvostopenjskega sodišča preizkusi. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma naj primarno tožbeni zahtevek zavrne, tožnika pa obsodi na plačilo vseh stroškov pravdnega postopka.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je utemeljena.

6Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), je treba glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku v dotlej veljavnem besedilu (v nadaljevanju ZPP).

7Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči 23. 12. 1998, ko ga je zvečer okrog 23.00 ure na bankini zadel osebni avtomobil. Tožnik se je tedaj vračal s kolesom iz gostilne in 50 m pred hišo zagledal na sredini neosvetljene ceste ležečega človeka. Najprej je kolo odpeljal domov, potem pa se je vrnil. Ko je stal na bankini ob cesti 10-15 m oddaljen od ležečega človeka, je pripeljal avto, ki je zaradi izogibanja ležečemu človeku sunkovito zavil proti tožniku in ga zadel v predel desnega kolka. Tožnik je padel čez avto in obležal na tleh. Avto se je ustavil, vendar voznik ni izstopil iz avta, ampak se je odpeljal.

8Revizijsko sodišče zavrača revizijske očitke toženca o zmotni uporabi materialnega prava glede narave njegove odgovornosti in obstoja oprostitvenih razlogov. Ker se je škodni dogodek zgodil pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZOR (1060. člen OZ). Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da je pravna podlaga tožnikovega zahtevka v 177. in ne v 178. členu ZOR, saj je bilo v nesreči udeleženo le eno motorno vozilo. Prav tako je pravilno presodilo, da je ležeč človek na sredini cestišča v naselju pričakovana in odvrnljiva ovira (prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 173/2006 z dne 5. 6. 2008, II Ips 610/2005 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 462/92 z dne 19. 11. 1992). Toženec se zato ni uspel razbremeniti odgovornosti na podlagi drugega odstavka 177. člena ZOR, po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Toženec tudi zmotno zatrjuje, da je ležeč človek na cesti višja sila v smislu prvega odstavka 177. člena ZOR, zato svoje odgovornosti ni uspel izključiti niti na tej podlagi. O temelju njegove odgovornosti ima sodba pritožbenega sodišča vse potrebne razloge, zato v reviziji pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o neobstoju oprostitvenih razlogov po prvem in drugem odstavku 177. členu ZOR. Tudi s tem, ko je pravilno popravilo razloge prvostopenjskega sodišča o podlagi tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9Toženec pa sodiščema utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji utemeljenosti njegovega ugovora zastaranja. Sodišči sta zavzeli stališče, da je potrebno zastaranje tožnikove terjatve presojati po 376. členu ZOR. Vendar pa sta tudi zaključili, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR ni mogel pričeti teči, ker tožnik ni vedel za tistega, ki je predmetno škodo napravil in tega ni izvedel niti kasneje. Ker je tožnik tožbo vložil v okviru petletnega objektivnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR, sta zaključili da njegova odškodninska terjatev ni zastarala. Revizijsko sodišče pritrjuje njunemu stališču, da je treba tudi zastaranje terjatev proti Slovenskemu zavarovalnemu združenju (prej Slovenski zavarovalnega zavarovalni biro, v nadaljevanju Združenje) za plačilo škod, ki jih povzročijo vozniki neznanih motornih vozil (39. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju ZOZP), presojati po določbah ZOR, ki urejajo zastaranje odškodninskih terjatev. Določbe 376. in 377. člena ZOR urejajo zastaranje odškodninskih terjatev, ki nastanejo med oškodovanci in povzročitelji škode. Po določbi petega odstavka 380. člena ZOR (in enaki določbi petega odstavka 357. člena sedaj veljavnega OZ) pa zastara tudi oškodovančev zahtevek proti zavarovalnici v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. V 380. členu ZOR - upoštevaje njegov naslov – so urejeni le zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah. Čeprav toženčeve obveznosti iz 38. in 39. člena ZOZP niso pogodbeno, pač pa zakonsko določene obveznosti in čeprav toženec ni zavarovalnica, je treba peti odstavek 380. člena ZOR uporabiti tudi pri presoji zastaranja obveznosti Združenja za plačilo škod, ki jih povzročijo vozniki nezavarovanih motornih vozil. V 38. členu ZOZP je namreč določeno, da v teh primerih toženec odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, z omejitvijo le glede višine zavarovalne vsote. Glede obveznosti Združenja za plačilo škod, ki jih povzročijo vozniki neznanih motornih vozil, v ZOZP ni podobne določbe. Kljub temu revizijsko sodišče ocenjuje, da je treba tudi zastaranje teh obveznosti obravnavati po enakih zakonskih določbah. Analogno uporabo petega odstavka 380. člena ZOR pri presoji njihovega zastaranja terja podobnost situacij, v katerih se znajdejo oškodovanci v prometnih nesrečah, ki jih povzročijo motorna vozila. Zgolj zaradi okoliščine, da je prometno nezgodo povzročil voznik neznanega motornega vozila, oškodovanec ne sme biti v drugačnem in zlasti ne v slabšem pravnem položaju od tistega, v katerem bi se znašel, če bi škodo povzročil znani voznik (ne)zavarovanega vozila.

10Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve v konkretni zadevi je torej treba uporabiti prvi in drugi odstavek 376. člena v zvezi s petim odstavkom 380. člena ZOR. Po prvem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V zvezi s to določbo revizijsko sodišče poudarja, da besedne zveze „odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil“ v primerih, ko škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, ni mogoče razlagati dobesedno. Ravno zato, ker povzročitelj ni znan, je v ZOZP vzpostavljena obveznost Združenja. Ko škodo v prometni nezgodi povzroči voznik neznanega motornega vozila, je že ob njeni povzročitvi jasno, da identiteta povzročitelja ni znana. Toda za razliko od nekaterih drugih škodnih primerov, ko oškodovanec niti ob škodnem dogodku niti kasneje ne izve za povzročitelja, posledično pa tudi ne za tistega, ki odgovarja namesto njega (odgovornostna zavarovalnica), je situacija pri nastanku škode v prometni nesreči, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila, drugačna. Že s povzročitvijo take prometne nesreče je namreč znan tisti, ki je namesto neznanega povzročitelja zavezan oškodovancu poplačati škodo. Ta obveznost Združenja je določena v zakonu, zato se na njeno nepoznavanje oškodovanec ne more sklicevati. Oškodovanec ima že od nastanka prometne nesreče dalje pravico terjati izpolnitev svoje odškodninske terjatve od Združenja (prvi odstavek 361. člena ZOR). Takrat začne teči triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člen ZOR, razen če je oškodovanec za škodo oziroma njen obseg izvedel kasneje. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na navedeno zmotno zaključili, da v konkretni zadevi triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR ni mogel začeti teči, ker tožnik nikoli ni zvedel za povzročitelja. Zaradi zmotnega stališča o začetku teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka pa v izpodbijanih sodbah ni ugotovitev o tem, kdaj je tožnik zvedel za obseg škode oziroma kdaj je bilo njegovo zdravstveno stanje stabilizirano.

11Ker je v posledici zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijanih sodbah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče najprej najprej ugotoviti, kdaj je bilo zaključeno tisto zdravljenje, od katerega je bilo realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje tožnikove škode, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja. Le če bo ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil v okviru triletnega zastaralnega roka, ki je v konkretni zadevi začel teči z zaključkom tožnikovega zdravljenja, bo njegovemu zahtevku lahko (delno) ugodilo.

12Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.