177. člen ZOR

Tožena stranka neutemeljeno postavlja pod vprašaj, kaj naj bi sploh zajemala tožničina delovna obveznost, ter se tudi na takšen način poskuša izogniti odškodninski odgovornosti, ki jo zavezuje kot delodajalca, če delavcu nastane škoda na delu ali v zvezi z delom. Pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je po sodni praksi skakanje s padalom nevarna dejavnost (v posledici česar je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke), pač pa uveljavlja, da je tožnica 100 % prispevala k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ. Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v predmetni zadevi. Tožnica ni upravičena do tega, da bi ji morala tožena stranka sproti plačevati zneske, ki bi jih sicer kot prispevke plačevala zanjo - za dosego cilja tega posebnega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev. Tožnica zaradi invalidske upokojitve sploh ne bo postala prejemnica poklicne pokojnine. Le v tem bi se lahko kazala relevantna škoda, kar pa je vezano šele na čas, ko bi tožnica po normalnem teku stvari izpolnila pogoj

Okoliščina, da je bil oškodovanec nekvalificiran delavec, ki se ni spoznal na konstrukcijske lastnosti objekta, ni odločilna za presojo vzročnosti. Bistveno je, da mu je bilo jasno naročeno, naj preneha z delom (ročnim žaganjem), da tega navodila ni upošteval in je ravnal v nasprotju z njim.

Vzrok za nezgodo in nastalo škodo ni bila nevarna dejavnost, ampak izključno oškodovančevo nerazumno ravnanje, ki ga v danih razmerah ni bilo mogoče predvideti, niti preprečiti.

Graja uporabe prenizkega dokaznega standarda s strani prvostopenjskega sodišča pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi jo tožnika v reviziji lahko uveljavljala le, če bi tako ravnala že v pritožbi. Sodišči nižjih stopenj sta po eni strani upoštevali, da toženca za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarjata objektivno in da sta ravnala tudi krivdno, saj nista poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča in postavitev rovokopača, po drugi strani pa tudi, da je tožnik pomembno prispeval k nastanku nezgode, saj se je povzpel na rovokopač, ko je ta obratoval, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri tem pa je nehote premaknil ročico menjalnika, zaradi česar je prišlo do nesreče. Presoje sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnikov prispevek v okoliščinah konkretnega primera ocenila v višini 50 %, revidenta ne uspeta izpodbiti. Tožnik se je v nevarno situacijo spravil sam, ko je izbral način komunikacije s strojnikom, za katerega je vedel, da je tvegan in celo prepovedan. Takšno ravnanje tožnika tudi po oceni revizijskega

Objektivno odgovorna oseba se res lahko v celoti razbremeni svoje odškodninske odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga objektivno ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti ali jih odstraniti. Vendar objektivno odgovorna oseba kljub zahtevani skrajni skrbnosti ni dolžna računati s samovoljnim ali docela nerazumnim ravnanjem samega oškodovanca.

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Domneva, da tožnikova škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti (173. člen ZOR), je izpodbojna; oseba se lahko objektivne odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere, med drugim, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Presoja o tem, ali je ravnanje tretjega oziroma oškodovanca izključni vzrok za nastalo škodo, spada v področje razumevanja vzročne zveze. Izključnost je v tem, da obratovalec na potek dogodkov ni mogel vplivati, tako da bi škodo preprečil. Pojem izključnosti vzroka se navezuje na pojma nepričakovanosti in nepreprečljivosti. Okoliščina, da delovišče ni bilo zavarovano na način, ki bi komurkoli preprečeval dostop do stroja, ni pravno relevantni vzrok konkretnega škodnega dogodka. Tako obsežno dolžnostno ravnanje tožencev namreč ne obstaja, saj se dolžnost zavarovanja delovišča nanaša na nepooblaščene osebe, ne pa na tožnika, ki je bil na delovišču prisoten po službeni dolžnosti, da bi opozoril na bližino določenih napeljav. Ta naloga po

Delodajalec kot imetnik nevarne stvari odgovarja svojemu delavcu po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

V konkretnem primeru ni šlo za uresničitev tiste abstraktne nevarnosti, zaradi katere je v pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, saj vozilo ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v (cestnem) prometu, temveč je bilo uporabljeno zgolj kot športni rekvizit pri izvajanju športne aktivnosti hitrostnega dirkanja na dirkališčih, izključenih iz cestnega prometa. Standard skrbnosti upravnega organa v upravnem postopku se tiče vsebine konkretnega upravnega postopka, v obravnavani zadevi postopka izdaje dovoljenja za športno hitrostno prireditev. V tem postopku je moral upravni organ (sam ali s pomočjo policistov ali drugih strokovnjakov) presoditi izpolnjevanje pogojev po Zakonu o javnih shodih in javnih prireditvah in Zakonu o varnosti cestnega prometa. Njegova dolžnost ni bila preverjanje pravilnosti izgradnje ceste, zaščitne ograje ali drugih naprav ob cesti oziroma preverjati, ali je bilo ob njihovi izgradnji zadoščeno vsem zahtevanim standardom.

Daljnovod pod visoko napetostjo v neposredni bližini hiši je nevarna stvar, zato toženka za tožnikovo škodo odgovarja objektivno. Tožnik je s tem, ko je aluminijasto lestev neposredno približal vodom daljnovoda (ni pa se jih dotaknil) in je posledično prišlo do preboja električne energije, sam prispeval k nastali škodi 50 %, saj sta bila daljnovod in hiša v okviru dovoljenih odmikov in je tožnik imel dovolj prostora, da bi lestev k hiši postavil tako, da se z njo vodom ne bi neposredno približal, česar pa povprečno skrben človek ne bi storil.

Opaženje preklade, pri čemer se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost, saj je šlo za delo na višini in na nedograjeni opažni plošči, kar predstavlja okoliščino s povečano nevarnostjo za poškodbo delavcev.

Glede na ugotovitve, da so tožnikove zdravstvene težave z žrelom posledica jemanja analgetikov zaradi bolečin v hrbtenici, ki pa so posledica poškodbe izven dela, je pravilen zaključek, da je tožnikov zahtevek za povračilo nepremoženjske škode neutemeljen, saj je zatrjevana škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja in vzročna zveza med zatrjevano škodo in nevarno dejavnostjo tožene stranke ni podana (drugi odstavek 154. člena ZOR, prvi odstavek 174. člena ZOR, 173. člen ZOR, drugi odstavek 177. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).

Ne more biti dvoma, da je vzrok za prometno nesrečo na strani voznika. Edino vprašanje, ki se lahko postavi, ali se voznik lahko oprosti odgovornosti na temelju 2. in 3. odstavka 177. člena ZOR. Če se ne more, bi morala škodo povrniti tožena stranka kot zavarovalnica, pri kateri je bila zavarovan voznik motornega vozila. Načeloma velja, da je treba nepričakovanost škodnega dogodka presojati po merilu skrajne skrbnosti. V naselju je treba običajno računati z otroki vseh starosti, in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti. Hitrost vožnje je zato treba prilagoditi tipu ali delu naselja. Tožena stranka sicer ni kršila nobenega tedaj veljavnega cestnoprometnega predpisa, kar pa za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno. Pomembno je, da je glede na okoliščine lahko pričakovala, da bo zaradi nerazumnega ravnanja otroka (sedanje tožeče stranke) zapletena v prometno nesrečo. Pri nadaljnjem odločanju naj prvostopenjsko sodišče upošteva še, da če je otrok krivdno nesposoben, njegova krivda ali neskrbnost, ali neskrbnost staršev, nista pomembna. Odločilno je le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in kolikšen je bil njegov prispevek.

Padalstvo je nevarna dejavnost, ker kljub vsej potrebni skrbnosti samega organizatorja in tudi izvajalca padalskih skokov ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladati vseh njihovih učinkov. Toženka je za škodo, ki je nastala tožniku pri izvajanju skokov kot svoji delovni obveznosti, objektivno odgovorna.

Ali so v škodnem dogodku izpolnjeni elementi objektivne odgovornosti ali ne, je pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da sta k nastanku škode prispevala tako delodajalec kot delavec, in to v razmerju 70:30. Poleg tega, da je šlo za nevarno dejavnost, je pravilno upoštevalo tudi, da s strani delodajalca izbrani način rušenja pomeni kršitev pravil o varnem načinu izvajanja rušitvenih del. Upoštevalo pa je tudi, da se je delavec dela lotil kljub izrecni odredbi o počitku v času, ko je bil prvi toženec odsoten.

Razlogi pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni, ker ne presojajo celotne situacije celovito, sami zase pa pomenijo, da je v vsakem primeru povoženja z vlakom podan oškodovančev prispevek, ker je stal na ali ob tirih oziroma jih je prečkal. Delo železničarskega delavca, premikača oziroma spremljevalca lokomotive, je po svoji naravi povezano s prečkanjem tirov in tudi stanjem na njih. Zato prvi tožnik utemeljeno opozarja, da absolutna prepoved prehoda tirov oziroma stanja na njih ne more veljati. Pri prvem tožniku ne gre za posebno težko invalidnost v pomenu tretjega odstavka 201. člena ZOR.

Da bi bila objektivna odgovornost tožene stranke, predpisana v petem odstavku 54. člena ZDLov-1, kakorkoli krajevno omejena (medvedka tožnika ni napadla v vasi ali sicer obljudenem naselju, temveč v svojem naravnem okolju/gozdu), iz zakonskega besedila ne izhaja, pa bi po oceni pritožbenega sodišča to moralo izhajati, da bi se tožena stranka lahko nanjo uspešno sklicevala. Sploh pa je bil po oceni pritožbenega sodišča očiten namen zakonodajalca predpisati objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zaščiteni prostoživeči sesalci in ptice, prav zato, ker so zaščitene, ali, kot se v pritožbi izrazi tožena stranka, ker „se divjad lovi, zavarovane živalske vrste pa ne“. Kadar se država odloči, da bo določene živalske populacije ščitila (tudi na račun življenja in zdravja ljudi), je logično, da predpiše svojo objektivno odgovornost za škodo, ki jo te populacije povzročajo človeku. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 30 %. Pri tem je pravilno izhajalo iz izhodišča, da sam odhod v območje medveda v času, ko medvedke kotijo, ni ravnanje, ki bi utemeljevalo kakršenkoli soprispevek k nastanku škode, četudi gre za lovca. Ob tem je nadalje ugotovilo (in te ug

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da zaradi objektivne odgovornosti ni potrebno ugotavljati varnostnih opustitev zavarovanca tožene stranke. Na presojo o stopnji morebitne soodgovornosti tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovih kršitvah, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo.

Nobenega dvoma ni, da je premikajoči se tovornjak, poln odpadnega materiala, zaradi nevarnostnega potenciala, ki ga nosi v sebi, nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR. Ena temeljnih predpostavk ekskulpacijskega razloga iz prvega odstavka člen 177. člena ZOR je namreč zunanjost dogodka. Kadar škodni dogodek ne izvira ''od zunaj'', ampak iz same nevarne stvari oziroma iz njenega delovanja, imetnik odgovarja vedno, četudi je napravil še take previdnostne ukrepe.

V okoliščinah, kot so ugotovljene v tej zadevi, o objektivni odgovornosti tožene stranke ni mogoče govoriti. Do eksplozije plina in posledičnega požara namreč ni prišlo med posegom v plinsko napeljavo ali zaradi njega, pač pa zato, ker je nekdo tretji sprostil čep (tesnilo) krogelnega ventila, da bi nanj namestil smrečico in zvijavo cev, in ker je taisti ali drug tretji približno deset mesecev kasneje s premikom ročice krogelnega ventila odprl dotok plina v notranjost hiše. Ti neposredni vzroki, ki implicirajo aktivno ravnanje tretjega, po naravi stvari izključujejo objektivno odgovornost.