357. člen OZ

Gre za terjatev iz nezgodnega zavarovanja in glede na določbe prvega odstavka 357. člena OZ se šteje začetek zastaranja od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V obravnavanem primeru je to 1. 1. 2017. Ugotovljenega trenutka nastopa zastaranja ne spremeni določba tretjega odstavka 14. člena Splošnih pogojev NE-01/06, ki določa, da dokler ni mogoče ugotoviti stopnje zavarovančeve invalidnosti, lahko zavarovalnica izplača znesek, ki nesporno ustreza odstotku invalidnosti, za katerega lahko na podlagi zdravniške dokumentacije zdravnik cenzor že tedaj ugotovi, da bo za trajno ostal, vendar ne prej kot šest mesecev po nezgodi; znesek izplačila pa ne sme presegati višine vsote za nezgodno smrt. Navedeni odstavek na nastop zastaranja nima vpliva, saj določa prvi možni rok izplačila, glede na določbo drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev pa tožnik tudi ni imel utemeljenega razloga za sklepanje, da je lahko upoštevna tudi morebitna kasnejša ugotovitev stopnje invalidnosti kot v določenem skrajnem roku treh let po poškodbi. S plačili, ki se nanašajo na plačilo zavarovalnine, toženka ni pripoznala tožnikovega zahtevka in zastaranje se ni pretrg

Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj v pritožbi izpostavljenih prič ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve).

Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev nastala šele 8. 8. 2019 z izdajo sodbe v postopku o prekršku, ker naj bi tožnik šele tedaj pridobil potrebne podatke za povračilo škode. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera – to je zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanega vozila, ki je nastala v prometni nesreči 12. 7. 2016. Tedaj je nastal tudi zavarovalni primer in tožnikova terjatev za plačilo škode na vozilu, saj ni bilo okoliščin, ki bi preprečevale ugotovitev obsega in višine škode na vozilu. Tri letni zastaralni rok je torej pričel teči 1. 1. 2017 in je potekel 1. 1. 2020. Ob vložitvi tožbe (18. 3. 2021) je bila terjatev že zastarana.

Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost. Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarova

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali in na kakšni pravni podlagi sta toženka in zavarovalnica glede na okoliščine obravnavane zadeve solidarni dolžnici? - Ali so glede na določbo 963. člena Obligacijskega zakonika z izplačilom odškodnine iz zavarovanja na zavarovalnico prešle vse zavarovančeve pravice nasproti toženki? - Ali je glede na pravdo P 1631/2012 nastopil intervencijski učinek? - Ali in na kakšni pravni podlagi je terjatev zavarovalnice proti toženki v obravnavani zadevi zastarala?

Ne glede na to, ali je do zamenjave pokojninskih bonov za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja prišlo z uresničitvijo izbirne pravice imetnika pokojninskih bonov ali na podlagi zakona, je zakon to razmerje nedvoumno opredelil kot zavarovalno, hkrati pa uredil tiste njegove značilnosti, ki ga razlikujejo od zavarovalne pogodbe, urejene v splošnih pravilih obligacijskega prava. Odkupna vrednost police je predmet dedovanja le, če zavarovanec umre pred trenutkom pridobitve pravice do pokojninske rente.

Ker je tožnik ob odločitvi pritožbene komisije 19. 12. 2019 izvedel, da mu tožena stranka invalidnine iz naslova deformacije prstov leve noge ne bo priznala, je takrat začel teči triletni oziroma petletni rok v smislu določila 357. člena OZ, ki se nanaša na zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah in se 29. 1. 2021, ko je bila tožba vložena, ni iztekel, zato je tožba vložena pravočasno.

Vprašanje, ki se v tej zadevi postavlja je, kdaj je (s tožbo vtoževana) terjatev najprej lahko nastala. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje ta nastane takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko zahtevek postavi. Stranka (oškodovanec) mora pri pridobivanju podatkov ravnati z ustrezno skrbnostjo. Znane ji morajo biti okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino (oceno) škode, pri čemer ni potrebno, da je višina točno določena. Pomembno je torej, kdaj se je škoda manifestirala v takem obsegu, da so ji znani podatki, na podlagi katerih lahko postavi zahtevek. Pogoj, da izve oškodovanec za škodo, je izpolnjen, ko ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Če je stvar poškodovana in oškodovanec ne pozna vrednosti stvari ali sam ne more določiti vrednosti popravila, je pogoj izpolnjen, ko vrednost oceni strokovnjak. Tu pritožbeno sodišče dodaja, da strokovnjak ni le (sodni) izvedenec/cenilec, temveč tudi in predvsem oseba, ki se poklicno ukvarja z določeno dejavnostjo. Oškodovancu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino, ki mora biti določljiva. Zas

Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.

Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo. Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 201

Zastaranje začne praviloma teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve zaradi kršitve pogodbene obveznosti je to prvi dan po kršitvi pogodbene obveznosti. Če rok izpolnitve pogodbene obveznosti ni določen, začne zastaranje teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen. Ne drži, da je bil tožnik šele z vročitvijo avstrijske sodbe seznanjen s škodo in povzročiteljem. Škoda v obravnavanem primeru namreč ni odbitna franšiza oziroma zavrnitev dela zahtevka pred avstrijskim sodiščem, temveč tožnikova izguba dohodka zaradi zatrjevanih odvetniških napak (zamud rokov). Za zamudo roka za vložitev tožbe je tožnik izvedel najkasneje s sklepom delovnega sodišča o zavrženju tožbe. Zakon ne določa pretrganja zastaranja za primer, ko oškodovanec (najprej) toži zavarovalnico, ne pa (tudi) neposrednega povzročitelja škode. Za znesek odbitne franšize zavarovalnica ne odgovarja in v tem obsegu njena pasivna legitimacija ni podana. Toženec je v delu zahtevka, ki se (po višini) nanaša na odbitno franšizo, v postopku pred avstrijskim sodi

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.

Ni potrebno, da se pripoznava nanaša na določeno višino terjatve (pravilneje dolga). Če pa se, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za terjatve tožeče stranke velja triletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 357. člena OZ, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah ter tako delno ugodilo ugovoru zastaranja, in sicer za tiste terjatve tožeče stranke, ki so zapadle v plačilo pred 11.12.2014. Zmotno je stališče tožene stranke, da "mesečne terjatve" iz naslova plačila zavarovalnih premij podležejo pravilom o zastaranju periodičnih terjatev ter da bi se zato moral uporabiti enoletni zastaralni rok iz 355. člena OZ. Ker je bila dinamika plačevanja obrokov premij ter višina le-teh toženi stranki popolnoma znana in določena v splošnih pogojih pogodb, kar tožena stranka ni zanikala, ne more uspeti s trditvami, da ni vedela za svojo plačilno obveznost, ker računov oziroma položnic ni prejela ter da zato ni mogla biti v plačilni zamudi in ni dolžna plačati zakonske zamudne obresti do prejema sklepa o izvršbi. Tožena stranka je navsezadnje prvih nekaj obrokov premij poravnala.

Zastaranje odškodninske terjatve zoper odvetnika začne teči naslednji dan po zadnjem dnevu, ko bi odvetnik še lahko učinkovito opravil dejanje, za katerega je pooblaščen. Odvetnik bi moral vložiti predlog za izvršbo v takšnem roku, da bi za stranko lahko dosegel uspešno rešitev - poplačilo v izvršbi. To pa je pred nastopom zastaranja terjatev, na katere bi naj meril predlog za izvršbo. Dejstvo je, da je odvetnik profesionalna oseba, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank v postopkih pred sodišči in se od njega zahteva večja skrbnost pri opravljanju dejavnosti. Navedeno med drugim zajema tudi skrb za pravočasno oddajo vlog in obveščanje stranke o stanju zadev. To pa vseeno ne pomeni, da lahko stranka v nedogled odlaga začetek teka zastaralnega roka, če ostaja povsem pasivna in se kar sedem let ne pozanima o stanju njene zadeve v kateri ne prejme nobenega pisanja s strani odvetnika ali sodišča. Pri odškodninski odgovornosti odvetnika mora oškodovanec oz. tožnik poleg splošnih predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti dokazati tudi, da so podani pogoji za uspeh z dejanjem, ki ga je odvetnik opustil.

Zastaranje zahtevka iz zavarovalne pogodbe je treba presojati po določbi 357. člena OZ. Subjektivni rok za zastaranje terjatve zavarovanca iz premoženjskega zavarovanja je tri leta, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zavarovanec dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči od dneva, ko je za to izvedel; vendar v vsakem primeru v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo člen o zastaranju odškodninskih terjatev, kjer se presojajo roki drugače.

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno ter