380. člen ZOR

V primeru, ko je vložen zahtevek zoper zavarovanca za plačilo odškodnine, začne teči zastaranje za zavarovančev zahtevek zoper zavarovalnico z dnevom vložitve tožbe pri sodišču. Določbi četrtega odstavka 380. člena ZOR oziroma četrtega odstavka 357. člena OZ določata dva časovna trenutka za začetek zastaranja tovrstnih zahtevkov. Prvi je trenutek plačila s strani zavarovanca, drugi pa je trenutek vložitve tožbe v pravdi zaradi plačila odškodnine oškodovanca zoper zavarovanca. To pa najprej logično nujno pomeni, da nastop enega dejstva izključi upoštevanje drugega kot kriterija za presojo, kdaj je začelo zastaranje teči. Če je torej oškodovanec s strani zavarovanca prejel odškodnino, je izključena možnost, da bi zastaranje pričelo teči kasneje – z vložitvijo tožbenega zahtevka. Čim pa je vložen tožbeni zahtevek zoper zavarovanca, pa je izključen kasnejši trenutek plačila kot kriterij za začetek teka zastaralnega roka.

Zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah skladno s 357. členom OZ tečejo od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Vprašanje nastanka terjatve pa mora sodišče presojati glede na določila Splošnih pogojev zavarovalne pogodbe in ne po splošnih določilih OZ o zastaranju odškodninske obveznosti.

Ustaljena je sodna praksa, da za regresno terjatev zavarovalnice začne teči zastaralni rok z izplačilom odškodnine tretjemu oškodovancu.

Ker ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, se za presojo zastaranja ni mogoče opreti na določila 380. člena ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah.

Po prvem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V zvezi s to določbo revizijsko sodišče poudarja, da besedne zveze „odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil“ v primerih, ko škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, ni mogoče razlagati dobesedno. Ravno zato, ker povzročitelj ni znan, je v ZOZP vzpostavljena obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja. Za razliko od nekaterih drugih škodnih primerov, ko oškodovanec niti ob škodnem dogodku niti kasneje ne izve za povzročitelja, posledično pa tudi ne za tistega, ki odgovarja namesto njega (odgovornostna zavarovalnica), je situacija pri nastanku škode v prometni nesreči, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila, drugačna. Že s povzročitvijo take prometne nesreče je namreč znan tisti, ki je namesto neznanega povzročitelja zavezan oškodovancu poplačati škodo. Ta obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja je določena v zakonu, zato se na njeno nepoznavanje oškodovanec ne more sklicevati. Oškodovanec ima že od nastanka prometne nesreče dalje pravico terjati izpolnitev svoje

Stopnjo trajne invalidnosti tožnika je bilo, upoštevaje določilo 7. člena SPNZ 1997, moč določiti šele po enem letu od dokončnosti stanja, to je 22.4.2006. Tako so bili elementi odškodninske terjatve tožniku znani šele 22.4.2006. Ker v skladu z določilom 380. člena ZOR terjatev sklenitelja zavarovanja zastara v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, je zastaralni rok začel teči 1.1.2007 in do vložitve tožbe julija 2007 ni pretekel.

Vzrok škode je pripisati izključno nevarni stvari in ker jo je njen imetnik dolžan v celoti povrniti na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Na prostoru pred skladiščem so se nakladali kamioni in zato je bilo logično, da so mimo tožnika vozili viličarji, ki so nakladali druge kamione. Glede na to da je stal tik ob kamionu, ni mogel pričakovati, da bi kakšno drugo vozilo peljalo stikoma mimo njegovega kamiona in tako stikoma mimo njega, da bi sploh lahko bil v nevarnosti, zato tudi ni bil dolžan posvečati (še dodatno) pozornost na delo drugih. V reviziji se procesno neopredeljeno in v okviru reviziji lastnih predvidevanj omenja „standard gotovosti“, vendar ne kot (sicer možen) revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z uporabo napačnega (previsokega oziroma prestrogega) dokaznega standarda. Reviziji zato revizijsko sodišče take vsebine ne more dati, saj bi s tem preseglo njene meje, ki obenem determinirajo meje preizkusa izpodbijane sodbe.

Ker sta podlagi, na katerih je tožnik temeljil zahtevek za plačilo denarnega zneska, različni, z vložitvijo prvega (odškodninskega) zahtevka ni bilo pretrgano zastaranje za uveljavitev drugega (na pogodbi temelječega) zahtevka.

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali v primeru, ko oškodovanec odškodnino od zavarovanca zahteva ali jo od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca, ali od dneva, ko mu je zavarovanec škodo povrnil?“

Če je oškodovanec vložil tožbo za plačilo odškodnine zoper tožečo stranko, začetek teka zastaralnega roka terjatve zavarovanca do zavarovalnice pri zavarovanju pred odgovornostjo ni vezan na plačilo odškodnine, ampak na čas, ko je tožeča stranka prejela odškodninsko tožbo.

V konkretni zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnice proti tretji osebi, zato je treba uporabiti določbo 6. odstavka 380. člena ZOR, ki določa, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, teči takrat, ko začne proti temu teči zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. To pomeni, da je za presojo ugovora zastaranja tožnikove terjatve odločilno, kdaj je začelo teči zastaranje oškodovankine terjatve in kdaj se je končalo. Sporni znesek nanaša na prikrajšanje oškodovankinega dohodka. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR odločilno, kdaj je oškodovanka izvedela za škodo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodovanka za svojo škodo izvedela 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. To pa ne drži. Odločba o invalidski upokojitvi gotovo še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dohodku. Prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. To pa pomeni, da je oškodovanka za škodo lahko izvedela šele s prejemom posamezne mesečne pokojnine. <

Glede v predlogu zatrjevanih kršitev postopka velja, da toženec z načinom njihovega uveljavljanja ni zadostil zahtevanemu standardu natančnosti in konkretiziranosti očitkov.

Pri zavarovanju odgovornosti začetek zastaranja terjatve zavarovanca nasproti zavarovalnici ni vezan na okoliščino, kdaj po vloženi tožbi je zavarovanec plačal odškodnino oškodovancu oziroma kdaj je bil zavarovancu znan celoten obseg škode (1. odst. 361. čl. ZOR in 1. odst. 336. čl. OZ). V skladu z določbo 4. odst. 380. čl. ZOR zastaranje namreč začne teči, ko zavarovanec prejme odškodninsko tožbo. Citirana določba tako ureja dva (podobna) zakonska dejanska stana, ki sta samostojna in med seboj neodvisna (različna), z enako pravno posledico. Prvi veže zastaranje na dan, ko je oškodovanec od zavarovanca sodno zahteval odškodnino, drugi pa na dan plačila odškodnine oškodovancu. Če bi bil začetek zastaralnega roka (vedno) vezan na dan, ko bi zavarovanec škodo povrnil, bi bila nepotrebna določba, da zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino oziroma bi zakonodajalec drugače oblikoval citirano zakonsko določbo.

Za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja 3-letni zastaralni rok po 1. odstavku 380. člena ZOR oziroma 5-letni po 2. odstavku 380. člena ZOR.

Glede na izostalo trditveno podlago o morebitnem zdravljenju po zaključku bolniškega staleža 20. 7. 1990 se revizijsko sodišče strinja s presojo pritožbenega sodišča, da je tožničina terjatev nastala 20. 7. 1990. Zato je zastaranje začelo teči že 1. 1. 1994. Ko je 9. 4. 1997 tožnica vložila tožbo, je triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR že potekel.

Za začetek teka zastaranja v primeru, ko zavarovalnica zavarovancu – banki izplača zavarovalnino v višini nevrnjenega kredita, nanjo do višine izplačanega zneska po samem zakonu preidejo vse pravice banke nasproti tožencu, ki je s tem, da ni povrnil kredita povzročil nastop zavarovalnega razmerja. Za take primer zakon določa triletni zastaralni rok, ki začne teči takrat, ko je zavarovalnica izplačala zavarovalnino banki (ZOR čl. 380, 380/III in 939, ki se glede na nastanek spornega razmerja uporablja po določbi 1060. člena OZ, enako OZ čl. 963 in 357/III).

Pravnomočna sodba veže stranke (res iudicata facit ius inter partes), stranski intervenient pa ni pravdna stranka, ima samo interes, da določena stranka v sporu zmaga, zato ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. Ugovor zastaranja ni upoštevan, če ne temelji na ustreznih dejstvih, zatrjevanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerih ga je mogoče preizkusiti.

1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva. 2. Materialno procesno vodstvo sodišča se je izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku.

Niti prvi odstavek 939. člena ZOR niti kakšna druga določba ne določa, da bi se terjatev po prehodu na zavarovalnico kakorkoli spremenila, kar pomeni, da terjatev preide z vsemi lastnostmi, kot jih je imela v trenutku prehoda. To velja tudi za morebitno zastaranje terjatve. Vsakršen dvom o začetku teka zastaralnega roka odpravlja šesti odstavek 380. člena ZOR. Določba jasno pove, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega, takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

Pri regresnem zahtevku zavarovalnice nasproti vinjenemu povzročitelju prometne nesreče pravna podlaga ni določba 939. čl. ZOR o subrogaciji, temveč 7. čl. ZOZP in 3. čl. Splošnih pogojev zavarovanja. Ker je pravica zavarovalnice pri subrogaciji izpeljana iz pravice zavarovanca (vsakokratnega voznika zavarovanega vozila), je logično, da proti zavarovancu subrogacija ni mogoča.