178. člen ZOR

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala; - ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.

Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženca in drugo toženko sodišče prve stopnje utemeljuje z ugotovitvijo, da naj bi slednja dva (kot naj bi to ugovarjala) izkazala, da je bil za nastanek predmetne prometne nesreče kriv izključno tretje toženec. Stališča glede vprašanja dovoljenosti uveljavljanja tega ugovora v času veljavnosti nekdanjega ZOR niso bila enoznačna. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 983/1994 z dne 28. 6. 1995, ki je v zvezi z uporabo četrtega odstavka 178. člena ZOR, jasno poudarilo, da krivda le enega izmed voznikov za prometno nesrečo, v kateri je udeleženih več premikajočih se motornih vozil, ne more vplivati na njihovo solidarno objektivno odgovornost „drugim“. Takšno naziranje pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča skladno z namenom, zaradi katerega je (objektivna) odgovornost imetnikov (premikajočih se) motornih vozil napram drugim (to je osebam, ki v času škodnega dogodka to niso) sploh vzpostavljena. Ta ni vzpostavljena zaradi njihove morebitne krivde, ampak (ne glede na njen obstoj) zaradi (povečane) škodne nevarnosti, ki jo takšno obratovanje (delovanje) napram drugim predstavlja.

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Pravilna je presoja, da sta v dani prometni situaciji nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode in da sta njuna deleža odgovornosti enaka. Zavarovanec toženke je vozil v nasprotju s 23. členom ZVCP, saj se pred zavijanjem v levo ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in namere ni pravočasno nakazal s predpisanim znakom. Tožnik pa je kršil pravila o prehitevanju, saj ni dal predpisanega znaka, poleg tega je nedovoljeno prehiteval v križišču in o osvetlitvi. Ugotovljeno je bilo, da bi tožnik zmanjšal tveganje, če bi upošteval dejstvo, da nima luči in je zato težje zaznaven, ter če ne bi prehiteval, ampak bi vozil za počasnejšimi pred seboj vozečimi vozili. Trčenju bi se lahko izognil, v kolikor bi zavarovanec toženke vključil smerokaze na večji oddaljenosti od križišča ter bi tako lahko zmanjšal svojo hitrost. Zavarovanec toženke pa bi se nezgodi lahko izognil, če bi natančneje opazoval promet v vzvratnem ogledalu, saj je bil v trenutku, ko je pričel s prehitevanjem, tožnik že v fazi prehitevanja in se je nahajal v njegovi bli

Denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal na podlagi Zakona o socialnem varstvu, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Odločilni vzrok za nesrečo je, da je bil zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) v času nezgode s svojim vozilom na voznem pasu prvega tožnika, vendar pa je prvi tožnik (motorist), ki je vozil z neprižgano prednjo lučjo in bil tako vinjen, da ni bil sposoben reagirati na nevarno situacijo, tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med prvega tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 35:65. Materialnopravno pravilno sta nižji sodišči presodili tudi ravnanje drugega tožnika (sopotnika na motornem kolesu), ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je prvi tožnik vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Zato se je strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 15-odstotkov.

Presoja deležev prispevkov obeh voznikov in presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Četrti odstavek 154. člena OZ ne izključuje možnosti, da eden izmed imetnikov premikajočega vozila uveljavlja ugovor, da je za škodo, ki jo je utrpel tretji, izključno odgovoren drugi imetnik premikajočega vozila. Pogoj, da imetnik premikajočega vozila tretjemu (oškodovancu) solidarno odgovarja skupaj z drugim voznikom, je, da je vzrok nastale škode (tudi) delovanje nevarne stvari. Če ta pogoj ni izpolnjen, voznik ne odgovarja po četrtem odstavku 154. člena OZ. Če je ta pogoj izpolnjen mora zaradi varstva oškodovanca solidarno odgovarjati tudi on, čeprav je primarni vzrok za nastalo nezgodo izključno v krivdnem ravnanju drugega voznika.

Odločilni vzrok za nesrečo je, da zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) ni pustil mimo voznika motornega kolesa, ki je prihajal iz nasprotne smeri, in mu tako odvzel prednost, vendar pa je tožnik (motorist) s preveliko hitrostjo tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 20:80.

Ob upoštevanju ugotovitve, da je bil na drugi strani železniškega prehoda prometni znak Andrejev križ polomljen in zaradi rje slabo viden, revizijsko sodišče zavrača sklepanje sodišč, da bi moral tožnik kot vsak povprečen udeleženec v prometu opaziti in prepoznati ta znak. Njune zahteve po večji previdnosti in pozornosti tožnika, ki je vedel, da proti Polzeli teče železniška proga, a ne točno kje, so pretirane. Ni prezreti dejstva, da se je tožnik do mesta nezgode takrat peljal prvič in da je bil železniški prehod popolnoma neoznačen, čeprav bi moral biti po predpisih pred njim postavljen vsaj Andrejev križ. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je za obravnavano nezgodo toženkin zavarovanec odgovoren v 80%, tožnik pa v 20%.

Res je, da je zavarovanka toženke vozila avto, ki že zaradi večjega volumna, teže in hitrostnih zmogljivosti za druge udeležence v prometu predstavlja bistveno večjo nevarnost od motorja. Vozila je tudi brez vozniškega izpita in je ob prehitevanju peščev, kljub temu, da je videla tožnika, prešla sredinsko črto. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo tudi, da je zavarovanka toženke namišljeno sredinsko črto prešla le za 20 cm, da je bil toženec oddaljen 1,3 m od desnega roba vozišča, s čimer je ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 21. člena ZVCP, ki voznikom nalaga vožnjo čim bližje desnemu robu vozišča. Ob vseh teh okoliščinah in upoštevajoč, da je bilo cestišče pregledno, kar pomeni, da je tožnik videl prehitevalni manever zavarovanke tožene stranke, in da sta oba udeleženca vozila počasi, je pravilno ocenilo, da bi vse te okoliščine vendarle omogočale tožniku, da bi se umaknil na desno s čimer bi lahko preprečil trčenje. Upoštevajoč vse naštete okoliščine je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je tudi tožnik sokriv za nesrečo in da njegova stopnja krivde znaša 25 %.

Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči

Po prvem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V zvezi s to določbo revizijsko sodišče poudarja, da besedne zveze „odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil“ v primerih, ko škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, ni mogoče razlagati dobesedno. Ravno zato, ker povzročitelj ni znan, je v ZOZP vzpostavljena obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja. Za razliko od nekaterih drugih škodnih primerov, ko oškodovanec niti ob škodnem dogodku niti kasneje ne izve za povzročitelja, posledično pa tudi ne za tistega, ki odgovarja namesto njega (odgovornostna zavarovalnica), je situacija pri nastanku škode v prometni nesreči, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila, drugačna. Že s povzročitvijo take prometne nesreče je namreč znan tisti, ki je namesto neznanega povzročitelja zavezan oškodovancu poplačati škodo. Ta obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja je določena v zakonu, zato se na njeno nepoznavanje oškodovanec ne more sklicevati. Oškodovanec ima že od nastanka prometne nesreče dalje pravico terjati izpolnitev svoje

Čeprav tožnik (voznik motornega kolesa) ni prilagodil hitrosti vožnje (ki pa je bila še vedno v okviru dovoljene) in tudi ni vozil čisto ob desnem robu cestišča (vendar po svojem voznem pasu), je po presoji revizijskega odločilni vzrok za nesrečo, da zavarovanec toženke (voznik osebnega avtomobila) ni vozil skrajno desno, torej po svojem voznem pasu. Zato je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca toženke pravilno porazdelilo v razmerju 40:60.

Presoja prispevka oškodovanca k nastali škodi in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Uporaba določbe 178. člena ZOR za primer, ko je oškodovanec obležal na cesti, kjer ga je povozil zavarovanec toženke, ker je tam obležal kot voznik motorja, je preširoka. Presoja prispevka oškodovanca in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ločiti je treba med vzročno zvezo med ravnanjem povzročiteljev škode in škodnim dogodkom na eni ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in obsegom škode, ki je zaradi tega dogodka nastala, na drugi strani. Pravno nedvomno zelo pomembno „dejstvo kose v tožnikovem avtomobilu“, sodi k presoji slednje. Ni dvoma, da „dejstvo kose“ ni mogoče pripisati povzročitve prometne nesreče, je pa to v končni konsekvenci privedlo do bistveno hujših škodnih posledic, kot bi nastopile sicer. V tem oziru je skrajno malomarna namestitev in prevažanje nezavarovanega dolgega, ostrega predmeta v notranjščini avtomobila na način, za katerega je povsem jasno, da lahko že ob lažjem trku privede do hudih poškodb voznikovih vitalnih telesnih delov, mutatis mutandis primerljiva z vožnjo avtomobila brez pripetega varnostnega pasu ali z vožnjo motorja ali kolesa z motorjem brez varnostne čelade.

Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.

Realizacija rizika pri obveznem avtomobilskem zavarovanju pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam. Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.

Do zamude ni moglo priti pred zapadlostjo njegove odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane. Toženca pravilno opozarjata, da je tožniku škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja, torej 7. 11. 2005. Vrhovno sodišče je zato revizijama tožencev ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo šele od 7. 11. 2005 dalje, kar pa pomeni, da do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še niso dosegle glavnice.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec prečkal cesto, in sicer s kosilnico, tako da jo je potiskal pred seboj, pri tem pa dosegel hitrost okoli 4,8 km/h, kar je hitrost človeka, ki hodi. Tako iz teh ugotovitev sodišča izhaja, da ne gre za motorno vozilo in da tudi vzrok škode ni v motornem vozilu, zato veljajo splošne določbe o odškodninski odgovornosti, ne pa določba 178. čl. ZOR.